Svetovno znanega irskega flavtista Jamesa Galwaya v Sloveniji vsaj po imenu, bistveno manj pa po nastopih, poznamo že desetletja; že pred desetletji je postal kralj svetovne flavte in nekako nasledil legendarnega Jean – Pierra Rampala, čeprav je bil manj opazno pedagoško, a zato tem bolj koncertno profiliran, bolj kot nekateri drugi iz njegove generacije, ki so hkrati zasedali prva mesta v svetovnih orkestrih. A Galway je kraljeval tako z neštetimi koncerti in njihovimi posnetki kot s posebno prefinjenostjo in presenetljivo oblikovanim koncertom kot dogodkom, ki ima svoj začetek v prvem delu, nadaljevanje v drugem, konec in post konec, pa še en postkonec, za zadnji konec pa še napoved ponovnega snidenja. Tak je Galway, kot smo ga spoznali v petek zvečer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na tretjem koncertu za oranžni abonma Slovenske filharmonije pod dirigentskim vostvom južnokorejskega dirigenta TaeJung Leeja.
James Galway pozno odkril Ljubljano, foto Marijan Zlobec
Spominjam se, da mi je Irena Grafenauer pred kakimi tridesetimi leti govorila o Jamesu Galwayu in ga približala kot mojstra za dodatke. Zakaj so dodatki k programu zanj tako pomembni, bi si odgovoril z njegovim irskim poreklom, ljudsko tradicijo, nastopi in prepevanjem v pivnicah, družabnostjo in druženjem, veseljem do življenja in do preprostega spoznanja, da je lepo biti na svetu že zato, ker se zavedamo, da živimo.
Galway napoveduje prva dva dodatka
Pri Galwaju lahko občudejemo njegovo muzikalnost, ki se je zelo izzkazala v kadencah v Mozartovem Koncertu za flavto v D – duru K 314. Še vedno je v dobri kondiciji in formi, čeprav se bliža starosti, ko je solistično nastopanje na pihalnih inštrumentih prej redkost in se kolegi v taki starosti umaknejo in niti ne učijo več, ampak le obujajo spomine na številna žlahtna svetovna srečanja: Galway nosi v sebi zgodovino, kar je prav in k čemer bi moral stremeti vsak glasbenik, solist pa sploh. Imeti svojo umetniško pot je pogoj napredovanja, razvoja in postopnega dvigovanja po lestvi, ki je razpeta med zemljo in Bogom, na umetniku pa je, da stopa po klinih samo navzgor, kot mi je nekoč v Rimu, ko je praznoval sedemdesetletnico, prav tako s koncertom s Slovensko filharmonijo, povedal slavni Mstislav Rostropovič, popularni Slava.
Galway in dirigent TaeJung Lee
Galway pokaže, da je lestev proti večnosti nekaj v bistvu lepega, žlahtnega, a ne brez zavedanja domačih korenin, to je svoje domovine. Imeti domovino v srcu pomeni imeti svet in njegovo identiteto, a tudi pogum in samozavest to povedati, kar je zlasti za nas Slovence včasih posebej v tujini težko. To irsko identiteto smo videli in slišali, lahko bi rekel kar občutili. Spomnimo, da je Galway rojen v Belfastu.
Galway s piščalko in irskimi ljudskimi pesmimi
Njegova interpretacija Mozartovega koncerta je v solističnem partu morda nekoliko manj izdelana, ne povsem čista, a ko nastopijo kadence, zlasti v prvem stavku, v drugem in tretjem pa precej krajše, je njegova samozavest in skoncentriranost na muzikalnost in izpovednost v duhu Mozartove genialnosti tako rekoč zgledna. Galway se zaveda svojih izkušenj in poznavanja skrivnosti Mozartove partiture, njegove igrivosti, muhavosti, svobodnosti, samovolje in ponosa. Galway ve, da je bil rojeni Salzburžan daleč pred časom in je znal napisati stvari tako, da je vse ostalo na svojem pravem mestu. Galway je stremel za dialoško interpretacijo, zato njegovo obračanje k dirigentu, za katerega ve, da s svojo mladostno energijo želi imeti odnos starejšega mojstra in učitelja do mlajšega zvedavega učenca, a ko nastopata, morata pridi drug proti drugemu. Manj izdelana je bila orkestrska igra, manj od pričakovane koncentracije in interpretativne napetosti. Orkester se pomlaja, a mladi morajo igrati tako, kot smo to slišali na koncertu Mlade nemške filharmonije pri Brucknerju pred dobrim mesecem. Mladi in anemičnost, to ne gre skupaj.
Jeanne Galway in James Galway
V drugem delu koncerta je James Galway nastopil s svojo ženo, prav tako flavtistko Jeanne Galway v redko slišanem Cimarosovem Koncertu za dve flavti in orkester v G-duru. Koncert je bolj pastoralnega, pastirskega tipa, bolj preprost in bi težko rekli, da se je skladatelj od Mozarta kaj naučil, čeprav ga je zelo cenil. Cimarosa je lažji in bolj italijanski, lahko bi rekli manj koncertantni, a je tu in v teh okoliščinah dal priložnost zakoncema, da se na odru pokažeta ne z roko v roki, ampak s flavto ob flavti, lahko pa pade še en poljubček moža ženi.
TaeJung Lee, Jeanne Galway in James Galway
Spet smo slišali dodatke, le da bi težko verjel, da je Mozartova Alla turca kaj novega ali na novo odkritega, celo če gre za priredbo za dve flavti.
Uvodna Baročna uvertura za dvojni godalni orkester, klavir in tolkala, op. 7 bis Pavleta Merkuja je v resnici bolj komorna kompozicija z začetka petdesetih let, ko je bil aktualen neoklasicizem, a pri Merkuju vendarle manj kot pri nekaterih drugih skladateljih. Merku se je dejansko bolj spogledoval z barokom, a ne v smislu njegove ornamentalnosti in razkošnosti. Vprašanje je, kaj je v resnici mislil, ko je zapisal, da je skladba za dva godalna orkestra. Nismo ju pogrešali. Skladba spada v kontekst slovenskega osvobajanja od nekaterih tedaj bolj aktualnih glasbenih smeri in morda celo vrednot.
Dirigent TaeJung Lee
Francesca da Rimini Petra Iljiča Čajkovskega je za mladega dirigenta, kot je sicer na Dunaju in v razredu našega Uroša Lajovica šolani južnokorejski glasbenik TaeJung Lee, precejšen izziv. Morda mladi dirigenti najbolj ljubijo prav Čajkovskega, ker je pri njem veliko efektov, jasnosti, čistosti, neposrednosti, pri simfonični pesnitvi Francesca da Rimini po Danteju pa že nekoliko več “kompliciranosti”, čeprav se je s časom pokazalo, da je skladatelj vendarle najboljši v zadnjih treh simfonijah. Dirigent je dosegel intenzivno interpretacijo, vendar bi od orkestra pričakoval na javnih koncertih maksimalno angažiranje. Pri dirigentu se mi zdi najboljša velika energija, ki jo vlaga v interpretacijo, in naštudiranost, kar tu in zanj ni bilo lahko, še posebej, ker je pri Galwayu pri njegovih dodatkih moral sodelovati še orkester, torej je bilo vse v naprej pripravljeno.
Marijan Zlobec