Dunaj ima tri opere. Poleg Državne in Ljudske deluje že desetletje dolgo Theater an der Wien. Prav „tretja“ opera postaja zelo opazna in privlačna za vse ljubitelje opere, ker ponuja drugačen pristop k oblikovanju programa; ne repertoarni, ampak stagione, kar pomeni serijo predstav iste opere od premiere ali od začetka do konca, potem pa druga predstava. Če zamudiš, kar je za tujca, ki ne more potovati na Dunaj vsaka dva tedna ali še pogosteje, škoda, saj predstav kasneje ne ponavljajo več. Državna opera, pa tudi Ljudska, ponavljata predstave vsaj dvakrat letno in skozi več sezon, nekatere opere so na programu zelo dolgo, cela desetletja, a z novimi in novimi pevci. Zadnja opera v Theater an der Wien, ki sem jo videl, je bila koncertna, lahko bi rekel skoraj polscenska izvedba opere Francesca Cavallija Kserkses (Xerse).
Aplavz za nastopajoče v Kserksesu, vse fotografije Marijan Zlobec
Nova sezona Theater an der Wien je že na začetku ponudila dve redkeje izvajani operi, kot sta romantična opera s prologom in tremi dejanji Hans Heiling iz leta 1833 Heinricha Marschnerja in Dnevnik Anne Frank Grigorija Frida (1915 -2012), mono opero za sopranistko (Juliane Banse) in komorni ansambel (1969/1999), pred katero so uprizorili še suito Igorja Stravinskega L’histoire du soldat iz leta 1918. Sledila je Šostakovičeva opera Nos (spomnimo se predstave v Poletnem gledališču v Križankah z ruskim gostovanjem pod vodstvom dirigenta Genadija Roždestvenskega pred več kot tridesetimi leti), potem je prišla na oder koncertna izvedba prav tako zelo redko izvajana opera Catone in Utica iz leta 1728 Leonarda Vincija, o katerem se je vedelo bolj malo. Tu je v vlogi Arsaceja nastopil nekdanji član Dunajskih pojočih dečkov, danes pa svetovno znani in cenjeni hrvaški, sicer pa na Dunaju živeči kontratenorist Max Emanuel Cenčić. Takrat je nastopil tudi v Cankarjevem domu in bil celo solist. Njegov oče Maksimilijan Cenčić je bil dolga leta vodja odrskih ali scenskih glasbenikov v Državni operi, mama pa je bila operna pevka. Vinci je prav sedaj dočakal posnetek svoje omenjene opere Catone in Utica, pred tem pa še opere Artaserse s slavnim kontratenoristom Philippom Jarousskym v naslovni vlogi.
Dirigentka Emmanuelle Haim
V oktobru je imela velik uspeh predstava Monteverdijeve opere Kronanje Poppeje, v novembru napovedujejo Wagnerjevo opero Leteči Holandec (prva verzija iz leta 1841) z dirigentom Marcom Minkowskim in njegovim ansamblom Les Musiciens du Louvre iz Grenobla (igrajo na stare inštrumente) in dunajskim zborom Arnolda Schönberga, v decembru pa Brittnovega Petra Grimesa (1945) z ORF Radio – Symphonieorchester Wien in istim zborom pod dirigentskim vodstvom Corneliusa Meistra. Decembra bodo v programu komorne opere uprizorili še Antigono iz leta 1782 italijanskega skladatelja Tomassa Traette v izvedbi Bach Consort Wien.
Aplavz za soliste
Pier Francesco Cavalli (1602 -1676), rojen kot Francesco Caletti da Crema, je bil Monteverdijev učenec, a je bil operno bistveno plodnejši, saj je menda napisal kar dvainštirideset oper. No, v mojem katalogu sem jih naštel nekaj manj, a vseeno nad trideset. Med njimi so bile tedaj popularne Didona (La Didone) (1641), ki je sledila prvima dvema operama: Le nozze di Teti e di Peleo (1639) in Gli amori d’Apollo e di Dafne (1640). Sledile so takoj zatem spet tri opere: Amore innamorato (1642), La virtu de’ strali d’Amore (1642) in Egist (L’Egisto) (1643), ki je bil med temi najpopularnejši. L’Ormindo je edina Cavallijeva opera iz leta 1644. Prav tako zelo plodno je bilo naslednje leto 1645, ko sta v Benetkah, kot skoraj vse njegove opere, bili uprizorjeni še dve operi: Doriclea in Titone, potem pa je minilo nekaj let brez novih premier.
Jazon (Giasone) iz leta 1649 je presekal operni molk in dosegel velik uspeh, a je še isto leto sledila še ena premiera nove Cavallijeve opere – Euripo. Na začetku petdesetih let je bil Cavalli najbolj operno ustvarjalen: nastale so Orimonte (1650), Oristeo (1651), Rosinda (1651), La Calisto (1652), L’Eritrea (1652), Veremonda l’amazzone di Aragona (ta premiera je bila v Neaplju leta 1652), L’ Orione (1653) s premiero v Milanu in Il Ciro (1654).
V drugi polovici petdesetih let je Cavalli napisal vsaj sedem znanih oper: Serse (Xerse, Kserkses) leta 1655, Statira principessa di Persia, 1656, Erismena, 1656, Artemisia (1657), Hipermestra (1658) s premiero v Firencah, Antioco (1659) in Elena (1659).
Ljubimec Herkules za poroko francoskega kralja
Cavallijeva opera Ljubimec Herkules (Ercole amante) (1662), ki jo je napisal po naročilu za poroko francoskega kralja Ludvika XIV., je bila uprizorjena v Parizu. Omenimo še zadnje Cavallijeve opere: Scipione affricano (1664), Mutio scevola (1665), Pompeo magno (1666), Eliogabolo (1668), ki je ostala neuprizorjena, Coriolano s premiero leta 1669 v Piacenzi in Massenzio iz leta 1673, ki je prav tako ostala neuprizorjena.
Po Monteverdiju je bil Cavalli najbolj priljubljen operni skladatelj v Benetkah. Občinstvo je imelo rado neposrednost in iskrenost v njegovih operah, komunikativnost in spontanost emocij opernih junakov, celo razuzdanost in senzualnost. Cavalli je nadaljeval z Monteverdijevo socializacijo opere kot glasbene zvrsti, ne le uprizarjane na dvorih in za izbrano občinstvo, tedaj visoko plemstvo in predstavnike Cerkve, ampak običajne ljudi, ki so v Benetkah tedaj prvič v zgodovini lahko kupili vstopnico (okrog 1630). K temu sta menda veliko prispevala dva rimska impresarija: Benedetto Ferrari in Francesco Mannnelli. Cavalli je kot nadaljevalec Monteverdija prišel v pravem času, žal pa sodobna operna produkcija nima posluha za celovitost operne zgodovine dobrih štiristo let, ampak bolj oži kot širi uprizoritveni repertoar in s tem operi, čeprav so ustanove v njeni funkciji in zaradi nje, le škodi.
Kserkses je kasneje postala bolj znana Händlova opera
Drama per musica v petih dejanjih Xerse ali Serse ali po naše Kserkses je nastala po drami mladega grofa Nicoloja Minata Xerse (po Herodotovih zgodbah), uprizorjena pa je bila 12. januarja 1655 v Teatro dei Ss. Giovanni e Paolo v Benetkah. Cavalli in Minato sta prvič sodelovala že pri operi L’ Orimonte (1650), tako da sta se dobro poznala. Kserkses je odlična opera, po čustvovanju osrednjih oseb, ki razen Kserksesa ostajajo fikcija, sodobna; vsi operni junaki so predstavljeni kot ljudje naših emocij, ljubosumja, spletk, prekrivanj, hinavščine, poguma, iznajdljivosti, ljubezenskih pričakovanj in rivalstva do iskanja srečnega konca, pri katerem pa vedno nekdo izgubi oziroma je v svojih ljubezenskih vizijah poražen in se mu ljubezenski sen ne uresniči.
Mladi perzijski kralj Kserkses ljubi Romildo, hčerko vojskovodje Ariodatea, a se je medtem ona že skrivaj zaročila nič manj kot z njegovim bratom Arsameneom. Kserkses tega ne ve in pove Arsameneju, da bo izpolnil svoje kraljevske želje in se poročil z Romildo. Brat je tiho in še ne ve, kaj naj naredi, a je opogumljen, ker mu sklene Romilda ostati zvesta. Arsamene pove bratu, da ljubi Romildo, zato ga Kserkses izžene z dvora. Zaplet je še večji, ker je Kserkses v resnici že zaročen z Amastro, prav tako kraljevsko hčerko. Arsamene piše Romildi in jo prosi za še zadnji sestanek. Romildina sestra Adelanta pa se ji zlaže, da je sedaj ona postala Arsameneova ljubica…Te pisemske in ljubezenske zdrahe se nadaljujejo do sorazmerno srečnega konca; s hitro in skrivno poroko Romilde in Arsameneja ter ponovno in hkrati izvorno združitvijo Kserksesa in Amastre, medtem ko za Adelanto ne ostane nič.
Opera je imela velik odmev po vsej Italiji in so jo uprizarjali do konca 17. stoletja, leta 1660 še v Parizu. Kasneje je postala bolj priljubljena Händlova opera. Če primerjam slavno Kserksesovo arijo Ombra mai fu na samem začetku opere, je Händlova lepša, bolj emotivna in hkrati ponosno slovesna, a je bila njegova opera uprizorjena šele leta 1737.
Koncertna izvedba postane pravo gledališče
Dunajska koncertna ali polscenska izvedba z zgolj nakazano sceno, z dramsko igro, deloma kostumi in petjem brez branja not je med občinstvom prav tako priljubljena kot če bi šlo za “pravi” teater. Odvisno je, kaj pevci in glasbeniki znajo narediti iz partiture same. Res pa je, da je bila opera izvedena v koprodukciji z opero v Lillu, Centrom za baročno glasbo v Versaillesu in s Theatre de Caen v Anversu. Kot režiser je podpisan Guy Cassiers. Dirigentka Emmanuelle Haim je mojstrica interpretka starejše operne literature, obvlada njen esprit, tipologijo junakov in način petja, ki je nekoč vključeval kastrate. Izbrala je soliste, ki so se dopolnjevali in ustvarjali prizore z dramsko igro, s prihajanjem in odhajanjem… tako da kakšne scenografije niti nismo pogrešali. Kserkses je bil odličen basist Ugo Guagliardo, malo naiven in samozaverovan v svoj kraljevski položaj. Njegov brat Arsamene je bil kontratenorist Tim Mead, prav tako naiven, a je zaupal v očitno pogumnejšo zaročenko, sopranistko Emöke Barath kot Romildo. Ona je naredila opero razgibano in v pričakovanju razpleta vedno bolj napeto ter zanimivo. Vojskovodja Ariodate je bil tenorist Carlo Allemano, postavljen v kontekst po libretu, spletkarska Adelanta sopranistka Camille Poul, Amastre sopranistka Emmanuelle Negri…
Opero je izvedel ansambel Le concert d’ Astree, ki igra na stare inštrumente in tako poustvarja glasbeno zvočno podobo, kot je bila v Benetkah pred kakimi 360 leti. Bolj ko se opera razvija in odvija, večja je njena celovita prezenca, večji vtis naredi operna zgodovina na sodobnega gledalca in poslušalca, tako da bi smeli strniti, da je bodočnost oživljanja prezrtih nekdanjih ali zgodovinskih oper zagotovljena.
Marijan Zlobec