Spodnji Belvedere na Dunaju bo kar do 22. februarja 2016 gostil novo razstavo, posvečeno odnosu treh slavnih avstrijskih slikarjev: Gustava Klimta, Egona Schieleja in Oskarja Kokoschke do žensk. Poudarek je na slikarskem odnosu do žensk, se pravi do žensk kot umetniških objektov, ne pa kot ljubic, žena, partneric, prijateljic, znank, predstavnic dunajske visoke družbe in s tem znanih, nekaterih že kar zgodovinskih osebnosti.
Pogled na razstavo v Spodnjem Belvederu na Dunaju, foto Marijan Zlobec
Avstrijska kultura je na prelomu 19. in 20. stoletja prav gotovo imela več umetnikov kot so omenjeni trije, a se je trojka uveljavila in postala klasični reprezentant dunajskega slikarstva po tako velikih slikarjih, kot sta bila Hans Makart ali Emil Jakob Schindler. Problem predstavitve treh slikarjev na skupni razstavi je na Dunaju povezan s samo muzejsko okolico, saj so številna dela vseh treh istočasno na ogled na primer v Zgornjem Belvederu (največ Klimta in Schieleja) in v Museums Quartieru (Leopold Museum), ki je v svojem tretjem nadstropju skoraj v celoti posvečen Schieleju. Teh del seveda na sedanji razstavi ni in je v tem smilsu precej okrnjena. Podobno je s Klimtom, ki je s svojimi ženskimi motivi in portreti prisoten v raznih zbirkah javnega in zasebnega značaja.
Egon Schiele – Sedeča ženska v vijoličastih nogovicah, 1917, gvaš in črna kreda na papirju, 29,6 x 44,2 cm, zasebna zbirka v Londonu
Razstava tako ponuja nekakšen bolj splošen vtis, ob katerem se sprožajo širša vprašanja in pogledi na slikarski Dunaj v novem umetniškem vrenju nastajajoče Dunajske Secesije, Hagenbunda in Künstlerhausa, ki je v borem desetletju med 1898 in 1908, med petdesetletnico in šestdesetletnico vladavine cesarja Franca Jožefa I., predstavljal evropsko vrenje, močnejše od Münchna in Berlina.
Gustav Klimt – Fritza Riedler, 1906, olje na platnu, 153 x 133 cm, hrani galerija Belvedere na Dunaju
Avtorja razstave sta dva, Alfred Weidinger in Jane Kallir kot že doslej avtorica nekaterih knjig, katalogov in razstav.
Gustav Klimt – Eugenia (Mäda) Primavesi, 1913/1914, olje na platnu, 140 x 85 cm, hrani Toyota Municipal Museum of Art
Tu naj spomnimo na njeno monografijo Egon Schiele The Complete Works, New York, 1990, razširjena izdaja 1998, ki obsega vse slike in risbe slavnega slikarja, vedno bolj cenjenega in občudovanega.
Jane Kallir v pogovoru z nobelovcem, nervoznanstvenikom dr. Ericom (Richardom) Kandelom na razstavi, foto Marijan Zlobec
Dr. Eric (Richard) Kandel je avtor knjige The Age of Insight: The Quest to Understand the Unconscious in Art, Mind, and Brain, from Vienna 1900 to the Present, foto Marijan Zlobec
Kallir je nazadnje izdala monografijo ravno na temo Schielejeve ženske (Prestel, München, London, New York, 2012), s čimer je prispevala k širšemu strokovnemu vpogledu v kratko, a izrazito, drzno, izzivalno in stilno povsem prepoznavno osebno Schielejevo poetiko, ki vedno bolj navdušuje in prevzema ljubitelje likovne umetnosti. Prav tako je napisala knjigi Egon Schiele Life and Work, 2003, in Egon Schiele Drawings and Watercolors, 2003. Prav tako je izdala monografijo Viennese Design and the Wiener Werkstätte.
Egon Schiele – Klečeči dekleti, 1911, gvaš, svinčnik in akvarel na papirju, 47,2 x 31,5 cm, hrani zasebna zbirka v Londonu
Kot avtorica kataloga vseh Schielejevih del je ravno Kallir prava oseba za predstavitev sicer ožje tematske razstave v Spodnjem Belvederu. Že poprej je pripravila razstavo Schielejevih del v Washingtonu, od leta 1979 pa je sovoditeljica ali sodirektorica galerije St. Etienne v New Yorku (skupaj s Hildegard Bachert). To galerijo oziroma njeno predhodnico Neue Galerie je že leta 1923 na Dunaju ustanovil njen ded Otto Kallir, po emigraciji pred nacizmom pa leta 1939 v New Yorku, kjer deluje še danes. Prvo Schielejevo razstavo je galerija pripravila že leta 1941, sam Otto Kallir pa je sestavil prvi katalog vseh Schielejevih slik že leta 1930. Ob prvi ameriški razstavi je bila cena Schielejevih risb pet dolarjev, a so ostale neprodane. Otto Kallir je umrl leta 1978.
Egon Schiele – Žensko masturbiranje, 1913, svinčnik na papirju, 32,2 x 48 cm, hrani Leopold Museum na Dunaju
Teza Kallirjeve je, da je bil Dunaj na prelomu 19. in 20. stoletja, še posebej v intelektualnih krogih fin – de – siecla odkrito obseden z žensko seksualnostjo. Ta obsesija se je kazala v delih tako vseh treh omenjenih slikarjev kot v psihoanalizi Sigmunda Freuda, še posebej v Treh esejih o teoriji seksualnosti, v literaturi Arthura Schnitzlerja in Petra Altenberga ali filozofiji in raziskavah Otta Weiningerja in menda celo v spisih arhitekta Adolfa Loosa.
Egon Schiele – Naslonjena ženska v zelenih nogavicah, 1917. gvaš in črna kreda na papirju, 29.4 x 46 cm, hrani zasebna zbirka v New Yorku
Schiele je svojo prvo tako imenovano obsceno delo napravil leta 1910 in jih kot take prvič, skupaj štirinajst, razstavljal v Pragi leta 1912. Za to drzno potezo je bil najprej aretiran in zatem kaznovan spričo nemoralnosti. Še več, kot pornografskega slikarja ga je obtožil celo slikarski kolega Oskar Kokoschka, pri čemer pa se ni vprašal, kakšna je bila tedaj Schielejeva starost, kakšna poznoadolescentska mentaliteta, izziv novih spoznanj, teorij, tez, življenjskih izkušenj mesta, ki je poznal prostitucijo še bolj kot danes in so jo izkusili s tragičnimi posledicami mnogi slavni umetniki, umrli za posledicami sifilisa, med njimi slavni skladatelj Hugo Wolf.
Egom Schiele – Rdeči gostitelj, 1911, akvarel in svinčnik na papirju, 48.2 x 28.2 cm, hrani zasebna zbirka v New Yorku
Schieleja dvajsetletnika je erotika ali seksualnost še kako zanimala, mučila, njegove risbe bi lahko omenili kot nekakšno osebno pornorevijo, samoerotiko, imaginacijo ne čisto brez lezbičnih in gejevskih možnosti ali vizij v domišljiji. Seveda je bila Schielejeva erotika v zunanjem kontekstu povezana s stisko prve svetovne vojne, ki jo je slikar doživljal v Pragi, Mühlingu in šele leta 1917 na Dunaju. Ko se je vojna začela, je bilo Schieleju štiriindvajset let, in ko je leta 1918 umrl, ne več kot dobrih osemindvajset. Potem ko je dosegel z razstavo v Dunajski Secesiji marca 1918 velik uspeh in si je s prodajo del lahko najel velik atelje, je zbolel za špansko gripo, prav tako kot njegova noseča žena Edith Harms; ona je umrla 28. oktobra, on pa zgodaj zjutraj 31. oktobra.
Gustav Klimt – Naslonjena gola masturbirajoča ženska v spodnjem perilu, 1916/1917, svinčnik na japonskem svilenem papirju, 56.9 x 36.5 cm, hrani Leopold Museum na Dunaju
Gustav Klimt je bil od vseh treh slikarjev najbolj skrivnosten, takoj najbolj znan, priznan, cenjen med zbiralci, stanujočimi v meščanskih stanovanjih ob nastajajočem Ringu in v svojih vilah. Klimt je bil portretist mnogih slavnih ali vsaj znanih žensk, medtem ko je imel ženske erotične, seksualne ali tedaj pornografske risbe kot nekakšen akt ženske svobode ali osvobajanja. Tako kot je svobodno živel in pravzaprav nihče natanko ne ve, kaj se je leta dolgo v resnici dogajalo z mnogimi mladenkami kot njegovimi modeli v ateljeju. Prav sedaj se je pojavila v javnosti informacija o odkritju domnevno že trinajstega njegovega nezakonskega otroka. Čeprav je imel Klimt največ žensk, se ni nikdar poročil.
Avtorja razstave pravita, da Klimt ni bil prvi slikar, ki je risal žensko kako masturbira, a dodajata, da je iz tega motiva naredil svoj žaner.
Oskar Kokoschka – Marta Hirsch, 1909, olje na platnu, 88 x 70 cm, zasebna zbirka
Oskar Kokoschka je prijateljeval tako z arhitektom Adolfom Loosom, ki je imel rad razne škandale, seveda erotične; bil je trikrat poročen, kot z najbolj znanim dunajskim publicistom, kritikom, novinarjem, urednikom, polemikom in pisateljem Karlom Krausom, ki mu ni bilo nerodno govoriti o ženskah. Kasneje se je seznanil še z glasbeniki, posebej skladatelji, kot Arnoldom Schönbergom, ki je bil še slikar.
Oskar Kokoschka – Ljubimca z mačko, 1917, olje na platnu, 93,5 x 130,5, hrani Kunsthaus Zürich
Kokoschka je bil v slikanju žensk precej bolj omejen. Kot pravita avtorja dunajske razstave, je Kokoschka v ženski videl nevarno zapeljivko in moško spolno željo kot grožnjo. Pri tem spomnita na slikarjev ljubezenski neuspeh pri sošolki Lolith Lang leta 1907. Zato je bila ženska ali celo erotična tematika v njegovem slikarstvu zgolj občasna. Propadla je njegova zveza z Almo Mahler, kasneje se je navezal na Anno Kallin, slikal mesta in pokrajine, na koncu pa napravil preobrat, ko se je leta 1941 kot petinpetdesetletnik poročil s šestindvajsetletno Oldrisko (Oldo) Palkovsko. Očitno je bila ona najmanj nevarna.
Oskar Kokoschka – Sedeča gola ženska, 1908, akvarel, gvaš in svinčnik na papir, 43,7 x 30,5 cm, zasebna zbirka
Tema ženske v avstrijskem slikarstvu onega časa je neizčrpna, tako kot ženske v slovenskem; spomnimo se Antona Ažbeta, ki je zanesljivo slikal stvari, ki “niso za Ljubljano” , kot je sam pravil, in v istem času erotiko zlasti pri slikarju Mateju Sternenu, ki bi si zaslužila podobno primerjalno predstavitev, a se zdi, da se Slovenci tega še bolj bojimo kot Avstrijci. Smo pač Jegličev narod! Če berete njegov dnevnik, ga je najbolj zanimalo dvoje; koliko ljudi je prišlo k sveti spovedi in spolna morala z viškom v škofovskih navodilih o pravilni spolnosti zakoncev. Kaj šele bo, ko bodo objavljena Sternenova erotična pisma, ki so se našla in je tam menda prebrati oj, oj, oj!
Marijan Zlobec