Dunajska Državna opera je ponovila že pred leti močno odmevno predstavo Donizettijeve opere Anna Bolena. Takrat je bila predstava zvezdniška, saj sta skupaj nastopili najslavnejši in najbolj iskani pevki trenutne operne scene: sopranistka Ana Netrebko in mezzosopranistka Elina Garanča. Tedanja uprizoritev je bila sploh prva v zgodovini Dvorne in potem Državne opere.
Edita Gruberova kot Anna Bolena
Foto Wiener Staatsoper/Michael Pöhn
Če pogledam, kaj sem tedaj zapisal, bom lahko ali lažje še kaj dodal.” Ali je dunajska Državna opera s postavitvijo doslej pri njih še neuprizorjene Donizettijeve opere Anna Bolena na oder želela dokazati, da lahko naredi to, kar drugi ne morejo? Če si je zastavila ta cilj, ga kajpada ni dosegla, saj s tem priznava, da stopica daleč za drugimi opernimi ansambli, ki so to zgodovinsko opero uprizarjali kot po tekočem traku, pripravili več posnetkov, tako da bo sedanja predstava s televizijskim prenosom, kasneje izdanim DVD, nekako zaokrožila tisto tradicijo,ki jo je sredi petdesetih let začela Maria Callas kot še vedno nepremagljiva Anna Bolena.”
Ana Netrebko kot Anna Bolena leta 2011
Medtem je posnetek z obema zvezdnicama že izšel. Takrat (aprila 2011) sem precej skritiziral Ano Netrebko, Med drugim sem ji očital, da se “loteva vlog, ki so spričo njenega duhovnega, razpoloženjskega, se pravi intimnega, lahko bi rekli družinskega, pa tudi umetniškega stanja zanjo manj primerne. Na vsak način hoče biti dramatična in tragična, je pa v bistvu lirska in vedra, optimistična, polna vznesenosti in radosti, torej razpoloženja, ki se nikakor ne vklaplja v kontekst njene Lucie di Lammermoor, pred tem Elvire v Puritancih, nazadnje pa še Anne Bolene. Zakaj gre tja, kjer ni mesta zanjo? Zakaj bi na vsak način bila rada tragična junakinja; ali nora ali obglavljena? Potrebe po tem nima, saj vendarle pri Belliniju in Donizettiju ne gre za neke izjemne stvaritve, njej kot celoviti lirsko ekspresivni sopranistki pisane na kožo. Maria Callas je bila močnejša pevka, tako osebnostno kot glasovno, a je spričo tveganj z dramskimi, lirskimi in koloraturnimi vlogami zašla v glasovne težave, iz katerih se ni mogla izkopati nikoli več. Tekmovanje s Callasovo je neprimerno in v nekem smislu nedostojno. Maria je pela triinštirideset glavnih sopranskih vlog, med njimi kar dvaindvajset različnih Traviat, česar v sedanjem času ne zmore nobena sopranistka…
Marco Vinco kot angleški kralj Henrik VIII.
Pri Anni Boleni bi Netrebko lahko vedela, da ima vloga zelo nizko lego s kontrastnimi zelo visokimi toni, ki jih je na dunajskem odru odpela z vso briljanco, medtem ko je v nizki legi pela precej negotovo, približno, intonačno ne povsem čisto. Interpretira v bistvu kapitulantski lik zavržene kraljice, ki bo spričo izdaje kralja Henrika VIII. obsojena na smrt in se bo kralj s pomočjo modre odločitve vrhovnega sodišča, ne njega, z lahkoto dokopal do nove kraljice, sicer pred tem njegove skrivne ljubice in hkrati zaveznice Anne Bolene, Giovanne Seymour.
Sonia Ganassi kot Giovanna Seymour
Tu pa nastopi slavna mezzosopranistka Elina Garanča, drugi magnet svetovne operne scene. Njena hladnost, preračunljivost, zaigrana občutljivost, navidezno sočutje, pogojenost njene ljubezni do kralja z nekaznovanjem njene dotedanje zavetnice in zaveznice Anne Bolene (?), se zelo efektno vklapljajo v tekst dobrega libreta, s številnimi finesami, stavki ali zgolj nekaj besedami, ki povedo veliko o psiholoških niansah celotne zgodovine v ljubezenskem kontekstu. Garanča je na odru vsekakor bolj naravna; ni ji treba igrati tragike, kot Anni Netrebko, ni ji treba doživeti poraza; zadošča nekaj njunih bolj oddaljenih srečanj, brez pogledov v oči, resda na kolenih, a takrat to res ni bilo težko. Klečati pred kraljico je bil pač ritual. Garanča ima veliko bolj premočrtno linijo; kralju Henriku VIII. se ne bo vdala, če ne bo postala kraljica. Kaj to pomeni? Da mora Anna Bolena umreti, mar ne? Umre pa se lahko na več načinov.”
Mezzosopranistka Sonia Ganassi je bila sedanja Giovanna Seymour. V njej ni toliko dilem, celo v prizoru s kraljico se ne pokaže kot ženska z neko pretresenostjo in občutkom krivde. Verjetno ve več ali marsikaj, kar se iz libreta in zgodbe na odru ne vidi. Da je na voljo kralju, se zdi samo po sebi umevno. Ganassi ni tako močna odrska osebnost kot Garanča in se potemtakem vzpostavljajo drugačne “sile moči”, kar naredi to opero še bolj zanimivo v detajlih. Nedvomno zmaga Edita Gruberova, zato je prišla v projekt ob koncu svoje dolge kariere, ki se je na Dunaju začela že pred več kot 45 leti.
Margarita Gritskova kot Smeton
“Anna Bolena se je obsodila sama. Na več ravneh: zavrgla je svojega prvega ženina, lorda Riccarda Percyja, ker se je na preračunljivi predlog svojega brata, lorda Rocheforta, spečala s kraljem, se mu vdala in postala kraljica, ljubezen svojega srca pa zavrgla….”
Objokovanje usode, a s ponosom
Sopranistka Edita Gruberova je v svoji interpretaciji Anne Bolene zrelejša in močnejša od Ane Netrebko; veliko bolj diferencirana, ozaveščena svoje vloge kraljice, dramatična, ritualna, lahko bi rekel počasnejša v reakcijah, ker hoče s tem podčrtati občutke in jih hoče izzvati in nato deliti še z drugimi državljani oziroma bolj z državljankami oziroma ženskami. Gruberova sooča svojo zgodovino ali predzgodovino, za katero ves čas ve le sama, potem pa se začenja dogajati preobrat, ko se izkaže, da vse ni bilo tako čisto in da se je pred spoznanjem kralja Henrika VIII. z njo marsikaj zgodilo. K temu največ prispeva nespretni, nedozoreli in nespametni lord Riccardo Percy. V obeh zasedbah (prvi Francesco Meli in sedanji Celso Albelo) se je izkazalo tisto, kar sem ugotovil že po premieri:
Marco Vinco kot Henrik VIII. in Edita Gruberova kot Anna Bolena
“Tenorist Francesco Meli je še eden v vrsti partnerjev Anne Netrebko v zadnjih letih, ki ji umetniško ni dorasel; ne po glasu ne po izrazu in dramski igri. Njegova vloga, se pravi odrski nastop, izpade precej naiven, sentimentalen, brezglav, tako rekoč samomorilski; igranje s kraljem v onih časih, in to s priznanjem ljubezni do njegove kraljice? To lahko počno samo »norci«.” Tenorist Celso Albelo je bil prav tako v tej vlogi tak, kot je očitno želel Donizetti; kot moška stranska figura, danes bi rekli kot šibak značaj, nedorasel ženski in zato njej podrejen, v političnem kontekstu in še posebej na angleškem dvoru pa brez najmanjše možnosti za uveljavitev nekdanjih zakonskih pravic.
Celso Albelo kot lord Riccardo Percy
“A eden norec v Anni Boleni očitno ni dovolj. Tu je omenjeni Annin brat lord Rochefort, ki se zaplete v organizacijo sestanka med bivšima ljubimcema, tako »da tega nihče ne bo izvedel«…” Na premierni postavitvi je bil, kot sem zapisal, odličen basist Dan Paul Dumitrescu, korpolenten, emotiven, na koncu odločen. Sedaj ga je nadomestil še boljši Ryan Speedo Green.V njegovem glasu je še več moči, v odrskem gibanju pa je elegantnejši, bolj stabilen in manj neroden.
Ryan Speedo Green kot lord Rochefort
“Tu je potem naslednji izdajalec, paž in kraljičin glasbenik Smeton, v precej vzneseni, občasno skoraj patetični interpretaciji Elisabeth Kulman, a kar je pomembneje, vanjo zaljubljeni in z dvema usodnima napakama pred samim kraljem: dvoboj s Percyjem spričo napačne razlage noža v njegovih rokah (misli, da bo ubil kraljico, v resnici njej grozi s samomorom, če se ne bo ljubezensko odločila zanj! Kraljica!) in broška s kraljičinim portretom na njegovih prsih. Lepo vas prosim, kateri kralj ne bi dal takoj vseh pobiti! Kaj šele Henrik VIII.!”, sem tedaj zapisal. Tokratni Smeton je bila Margarita Gritskova. Očitno je ta vloga dobro prilagaječa se pevkam lirskega, emotivnega iskrenega in naivno pogumnega značaja. Anna Bolena take okrog sebe potrebuje, saj je vendar kraljica.
Pri kralju Henriku VIII. smo pri osrednji osebnosti angleškega dvora in zgodovine še bolj zahtevni. “Kralj Henrik VIII. v interpretacijio basista Ildebranda D’Arcangela je tu, v taki zgodbi, pravzaprav imel lahko opravilo, zadoščalo je nekaj namigov; na primer zvestemu sekretarju Herveyu (soliden Peter Jelosits, v novi predstavi prav tak Carlos Osuna), naj za vsemi vohuni in ugotovi, kako stojijo stvari, nato pa ob primernem trenutku skupaj ukrepajo in dokaz izdaje je tu. D’Arcangelo je kot kralj veliko boljši kot je bil pred meseci v Don Giovanniju. Postava ni ravno kraljevska, a se z odličnimi kostumi Luise Spinatelli kralju zelo približa. Glasovno je močan, ekspresiven, njegov žametni glas poln erotičnega naboja, v nižinah občasno rahlo paca. V vlogi kralja nastopa s previdno zvitostjo in spletnostjo, ki je kot take niti ni potrebno afirmirati, ker se njegovi nasprotniki v tak položaj spravijo sami, ” sem tedaj zapisal ob premierni zasedbi. Sedanji kralj Henrik VIII. basist Marco Vinco je nekoliko višji in kraljevsko za odtenek mogočnejši, v nekaterih potezah režiserja Erica Génovèseja na prvi pogled oddaljen od dogajanja in bolj zaverovan v svojo ljubico, a ima vseeno vse pod nadzorom. Njegovi poudarki so taki, da se bo navzven zdelo, kot da o vsem odloča pravično sodišče, on pa bo potem dovolil, da se bo sodba izvršila. Vinco je morda kraljevsko stabilnejši od D’Arcangela, on pa je artikulacijsko vokalno vendarle dominantnejši, čeprav na trenutke morda rahlo patetičen.
Anna Bolena odhaja na morišče
Edita Gruberova igra vso predstavo prihajajočo se smrt; v prvem delu bolj kot slutnjo, potem v sredinskem kot najavo in hkrati še moč dvoma, kaj si upa ali si bo kralj upal narediti njej kot življenjski partnerici in kraljici, na koncu pa se dvigne v zmagoslavje skozi smrt. Če že umrem, naj umrem kot junakinja, torej kot prava kraljica. Gruberova je kot nalašč ženska in umetnica za take poteze in tak kraljičin značaj. Vokalno je dedinja svojega nekoč najbolj fleksibilnega glasu na svetu; njene kolorature so še vedno gibke, višine ne več zanesljive, čeprav se zdi in jih nastavlja z zavestjo, da tvega, a je potem v srednjih in nizkih legah dominantna, vse ima izdelano in nad vsem se zdi in naredi vtis absolutne dominantnosti.
Dirigent je bil še enkrat Evelino Pidò. Ob premieri sem zapisal: “Dunajski filharmoniki so naštudirali novo opero s korektno rutino solidnega opernega orkestra. Problem je, ker je dirigent Evelino Pidò premajhna potenca za Dunaj, ki je seveda po izboru in naboru opernih dirigentov nasploh preskromen…” Opažen je vpliv in vtikanje samega direktorja Državne opere Dominiquea Meyerja v vse zasedbe; pravzaprav je bil tak že poprej, zato je umetniški vodja Franz Welser – Möst odšel. Če si Dunaj sam ne prizadeva za najboljše dirigente, je tu vsekakor vsaj posredno prisotno odločanje drugih oper in mest, od Moskve in Londona, od New Yorka in Sankt Peterburga, od Pariza do Berlina in Milana…, da sami zase dobijo najboljše dirigente. Nasploh se dirigente še manj vzgaja kot pevce; dirigiranje učijo profesorji s skromnimi opernimi izkušnjami in posledično odličnih kadrov ni, tako kot ni razvoja umetniških osebnosti. Potem so predstave odvisne od posameznih pevcev in pevk, tu predvsem od velike osebnosti Slovakinje Edite Gruberove.
Marijan Zlobec