Danes je dan spomina na mrtve, dan mrtvih, vsi sveti…kakor hočete. Spomin na mrtve je nekaj najbolj intimnega, neponovljivega, individualnega, povezanega in vez med živimi in onimi, ki jih je vsak posameznik imel rad, poznal, prijateljeval, se družil, ni maral, se jih izogibal…Spomin je najlepši na starše, če so te imeli radi, na druge svojce, družinske člane, na znane ljudi, na velike osebnosti.
Vaško pokopališče v Avberu na Krasu, vse fotografije Marijan Zlobec
Najlepše je na vaških pokopališčih, kjer se zberejo vaščani, sosedi in sorodniki. Vsak se postavi pred svoj družinski grob in čaka, da bo župnik blagoslovil grob, kot je tradicija na vasi. Večina jih ne gre v cerkev in čakajo kar na pokopališču, da bo kratka maša minila…A vsi vedo, kdaj se bo slovesnost zgodila. Kakšni nočejo priti, da se ne bi srečali s sorodniki, s katerimi se ne razumejo, drugi si izberejo svoj mir in trenutek spomina, tretji svoj pokopališki itinerer, ki običajno traja dva dni; torej že včeraj in danes, medtem ko je ureditev grobov že kakšen dan poprej.
Župnik blagoslovi vse grobove brez izjem
Od vsega je najlepše, če se spominjaš ljudi, ki so te imeli radi, še posebej starši. Na vaških pokopališčih je vse umirjeno, izenačeno, brez izstopajočih ali širše znanih pokojnikov, a zato ima vsak svoj živ spomin.
Del spomenika Avgustu Černigoju v Sežani
Na sežanskem pokopališču sem obiskal grob slavnega tržaškega slikarja Avgusta Černigoja. Goreli sta dve svečki, bilo je nekaj cvetja. Malo in premalo za tako velikega umetnika; manj kot so imeli cvetja in sveč vsi drugi grobovi. Spomin na mrtve je individualen, včasih je bil družben; borčevski, partijski, cerkveni…danes tega občega spomina in občutka za pomembne Slovence ni več toliko, ponekod sploh ne več. Slovenski politični vrh natančno ve, kaj mora storiti: položiti venec v spomin padlim v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni, v vojni za Slovenijo, obiskati lipo sprave, sveti Urh in Kočevski rog.
Černigojev grob že trideset let
Avgust Černigoj verjetno ni obiskoval grobov. O spominu na mrtve nikoli nisva govorila. Njega je zanimala samo umetnost; vse najnovejše, avantgardno, vse, kar še ni bilo družbeno priznano in je predstavljalo nove umetniške ideje. Rad se je spominjal svojih profesorjev v Weimarju na sloviti šoli Bauhaus, pa Münchna malo pred tem. Pa Izidorja Cankarja in njegovega vpitja nanj na razstavi ter Ljubomira Micića, kako je prišel v Trst z lepim psom in kako ga je spremljal na kolodvor na njegovi poti v Pariz, kamor Černigoj nikdar ni odšel. O svoji ljubezni, pianistki Karmeli Kosovel ni govoril, prav tako ne o svojem malo kasnejšem ljubezenskem rivalu Josipu Vidmarju. Se je pa z obema srečal v Sežani na slovesnosti ob odkritju Kosovelovega spomenika pred njegovo rojstno Osnovno Šolo Srečka Kosovela leta 1977. Tam ni manjkal še pisatelj in dramatik Bratko Kreft, s katerim je Černigoj sodeloval pri Tanku. Kreft je ob odkrivanju spomenika nenapovedano spregovoril, tako kot je na tomajskem pokopališču leta 1926 spustil slovensko trobojnico na traku, s katerim je ovil šopek rož, v Kosovelov grob ob njegovem pogrebu že v času fašizma, ko je bilo vse slovensko prepovedano.
Srečko Kosovel je umiral v velikem trpljenju in bolečini. Takrat še ni bilo sredstev za lajšanje bolečin. Šele pred nekaj leti sem izvedel, kako je ponoči kričal, ker ga je vse bolelo. Povedala mi je Lučka Čehovin, njej pa Srečkova sestra Tončka; verjetno ji je naročila, naj tega nikomur ne pove. Tončka meni, čeprav sva se dobro poznala, ni povedala. Verjetno se je bala, da bi to objavil. Ampak danes je spomin na mrtve!
Marijan Zlobec