Začel se je cikel Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana. Dolgoletna tradicija je odmevna in hvaležna za vse mlade glasbenike, da se preizkusijo na koncertnih odrih, snemajo svoje programe in se soočijo z občinstvom. Kot prva sta v mednarodnem glasbenem ciklu v polni Viteški dvorani Križank nastopila kitarist Vojin Kocić in violinist David Horvat, ki ga je pri klavirju spremljal finski pianist Uki Ovaskainen.
Violinist David Horvat in pianist Uki Ovaskainen, foto Marijan Zlobec
Prvi koncert se ni v celoti posrečil. Osnovna pripomba bi bila, da obema nastopajočima, še posebej pa violinistu, manjka interpretativna zrelost z izdelanimi kompozicijami in dojemanjem literature kot duhovnega, ne le izvedbeno tehničnega izročila. Oba sta nekoliko spremenila napovedani program, želela pokazati več virtuoznosti, zlasti violinist, s čimer bi dokazal svojo tehnično vrhunskost, a potem pride do vprašanja, kaj je glasbeni okus, kaj mladi študirajo, kako se osebnostno razvijajo, kdo jih uči in ali on sam ima tiste vrline, ki bi jih moral razvijati pri svojih študentih?
Kitarist Vojin Kocić
Kitarist Vojin Kocić je pokazal veliko sposobnost v prvi skladbi, Partiti v d-molu št. 2 BWV 1004 Johanna Sebastiana Bacha, napisani za violino solo. Tu seveda v priredbi za kitaro. To je izrazito meditativna ali refleksivna kompozicija, ki tako violinistu kot tu ali sedaj kitaristu daje dovolj priložnosti in možnosti, da se izkaže kot samosvoj, razmišljujoč, zrel interpret in taka umetniška osebnost; samozavestna, poglobljena, avtonomna, skratka tista, ki nosi glasbeni svet v sebi kot svoj osebnostno prepoznavni čip in le s tako enkratnostjo zaznamuje vsakokratni ambient s svojo glasbeno interpretativno in umetniško prisotnostjo. Kocić je pokazal največ koncentracije in interpretativne identitete v Sarabande, v sklepni Chaconne je še iskal ravnovesje in imel nekaj tehničnih pomanjkljivosti, uvod (Allemande) je bil še premalo samozavesten in se je mladi glasbenik začenjal koncentrirati, pri čemer se je zdelo, kot da še nima zadostne samozavesti. Vse je v zorenju, k čemur seveda prispevajo javni nastopi, samokontrola, samoposlušanje, branje literature in nasploh življenje s svetom, ki žal ni tako naš in ga je treba odkrivati v dveh kontekstih; v zgodovini in aktualnosti.
Pri mlajšem, osemnajstletnem violinistu Davidu Horvatu smo opazili nekakšno neučakanost, željo po hitrem dokazovanju svojih tehničnih sposobnosti, za kar je bil ali bi bil Niccolo Paganini morda kar pravi avtor, če bi ga znal violinist interpretirati bolj čisto, natančno in zrelo. Njegov Paganini je bil precej ponesrečen poizkus, tako v načinu igre (veliko nečistosti) kot v dojemanju legendarnega virtuoza kot človeka, ki je svoj inštrument obvladal do popolnosti, a je ves svet tedaj vendarle fasciniral s svojo celovito umetniško osebnostjo. Od tega smo bili pri Horvatu še precej daleč. On se ne zaveda, da je Paganini v bistvu neponovljiv.
Zobna tehnika igranja na violino
Pri Franckovi Sonati za violino in klavir v A-duru, FWV 8, je njegova interpretacija nihala; od močne angažiranosti, stopnjevanja dramatične moči (Allegro) do popuščanja interpretativne napetosti in s tem celovitosti sonatne zvočne prezence. Pianist Uki Ovaskainen se je pri spremljavi trudil, a se je zdelo, kot da se violinist zanj ne zmeni. To ni glasbeni dialog. Spet smo imeli še eno virtuozno kompozicijo v Introdukciji in variaciji v G-duru na temo Poslednja poletna vrtnica (iz Polifonih etud, št. 6) danes pozabljenega Heinricha Wilhelma Ernsta iz sredine 19. stoletja. Horvat bi rad pokazal nekaj, kar je morda bilo bolj v domeni fascinacije nekdanjih poslušalcev, medtem ko se dandanašnji zdi to bolj kot pomanjkanje glasbenega okusa. Prav tako dodani Paganini z igranjem z usti oziroma “grizenjem” violine z zobmi. Dobro, to so poteze, ki si jih morda lahko privošči denimo še mlajši najstnik, a po tej poti ni možno zoreti. In bistvo mladih umetnikov je, da osebnostno in glasbeno zorijo.
David Horvat (levo) in Vojin Kocić vesela po koncertu
Mladi virtuozi se bodo zaključili 6. aprila 2016. Do takrat bodo nastopili: na drugem koncertu enajstega novembra Eva Tomšič, harfa; Luka Mitev, fagot; Helena Kosem Kotar, klavir; Katarina Kozjek, violončelo, potem na tretjem koncertu devetega decembra Todor Marković, kontrabas; Stefan Pajanović, klavir; Jana Fridau, kitara, na četrtem koncertu trinajstega januarja, Philipp Kranjc, basbariton; Hedayet Djeddikar, klavir; Anna Magdalena Kokits, klavir, na petem koncertu desetega februarja Grega Rus, kontrabas; Nadja Rus, klavir; Rannveig Marta Šarc, violina, na šestem drugega marca Duo Musiciens Libres (Anastasia Razvalyaeva, harfa; Miklós Környei, kitara); Dragan Ribić, harmonika in na sedmem šestega aprila Sebastian Bertoncelj, violončelo; Lorenzo Cossi, klavir; Pihalni kvintet Anemos.
Marijan Zlobec