V Ljubljano ponovno prihaja slavni ruski pianist Grigorij Sokolov. Bil je že večkrat pri nas in smo lahko veseli in hkrati ponosni, da se je priljubil med našim koncertnim občinstvom in Ljubljana njemu. Grigorij Sokolov se je počasi, a vztrajno dvigoval v sam vrh svetovnega pianizma in danes predstavlja le še peščico, za katero lahko rečemo, da je svetovna pianistična elita.V okviru Srebrnega abonmaja Cankarjevega doma bo jutri, 28. oktobra, ob 19.30 v Gallusovi dvorani pripravil samostojni pianistični recital.
Sokolov si je izbral dva skladatelja, za katera lahko rečemo, da sta večni izziv za vse pianiste: Schuberta in Chopina in s tem nedvoumno dal vedeti, da je bistvo pianizma romantično občutje sveta. Sokolov ve, da se je v pianizmu največ dobrega zgodilo v majhnem obdobju nekaj desetletij, ki pa je bilo neverjetno bogato, dinamično, politično razgibano, z nenehnimi konflikti, revolucijami, vojnami, večnimi selitvami in begi proti svobodi. Chopin je našel svoj mir večinoma v Parizu, ki je bil tedaj, v štiridesetih letih 19. stoletja, središče kulturnega sveta. Schubert je umrl nekoliko poprej in premlad, a je zapustil nad tisoč samospevov in dovolj klavirskih sonat, da bodo najboljše pianiste zaposlovale dokler bo klavir koncertno zanimiv.
Sokolov s svojim programom spominja na čas tako razcveta opere kot koncertnega pianizma in nastajanja novih inštrumentov oziroma tovarn zanje, o čemer se nikoli ne piše. Chopin in Schubert nista bila talo fleksibilna kot Liszt, ki je na primer v Berlinu v enem mesecu imel nad dvajset koncertov, ali violinist Paganini, ki je v času Prešernovega bivanja na Dunaju tam v enem mesecu pripravil kar deset koncertov, česar ne bi danes zmogel noben glasbenik. Prešeren je fenomen Paganinija in njegove “četrte strune”, prav gotovo poznal, saj je na to spomnil v svojem Orglarju, verjetno je, da je bil celo na kakem Paganinijevem koncertu.
Sokolov seveda ni imel te sreče, kot tudi ne mi, a se morda da podoživljati čas, dobo, ljudi, vzdušje…Chopin je bil, za razliko od Liszta, velik improvizator in bi, če bi imeli današnjo tehnologijo, z lahkoto posneli vse tisto, kar je izvajal, a ni imel časa še zapisati. Sokolov si je izbral program, s katerim se lahko identificira kot pianist, ne toliko po virtuoznosti kot po duhovni podobi del, ki jih bo izvajal; Schubertova Sonata v a-molu D784 , ki še ni med zadnjimi, a že kaže na usodno zavedanje minevanja, in njegovi slavni Glasbeni trenutki D 780, v katerih je vse tisto, kar je dovolj za celo kompozicijo, četudi je kratka; važna je sporočilna in občutenjska identiteta. Chopinova Sonata št. 2 v b – molu je tik po končanem Chopinovem tekmovanju v Varšavi celo za Sokolova velik izziv, čeprav verjetno ni slišal vseh mladih, ki so jo izvedli v tekmovalnem programu in je za najboljšega interpreta Chopinove sonate posebno nagrado razpisal slavni poljski pianist Krystian Zimerman. Nokturni so Chopinova večja posebnost, kot se zdi na prvi pogled; v njih je več filozofije in manj spontanosti, več modernosti in morda v posameznih segmentih že kličejo po eksistencializmu. Žal bomo slišali le dva iz op. 32 (v H-duru in As-duru).
Marijan Zlobec