Letošnji pravkar končani Festival Slowind je še enkrat ali znova pokazal, da imamo le en, že desetletja prosvetljen, za nove glasbene in intelektualne ideje odprt, izvajalsko in organizacijsko sposoben, mednarodno povezovalen in vrhunski vsestranski ansambel. Vseh pet njegovih članov v pihalnem kvintetu je sicer zaposlenih v Slovenski filharmoniji, a je očitno, da je njihov miselni horizont, kulturna in glasbena izkušnja tu povsem drugačna, bolj samosvoja, pristna, z večjo identiteto, angažiranostjo in samozavedanjem svojega položaja v sodobnem mednarodnem glasbenem svetu. Sedemnajsti Festival Slowind je imel naslov Žuraj s Slowindom, ker je bil njegov umetniški vodja skladatelj Vito Žuraj.
Harmonikar Luka Juhart in dirigent Beat Furrer v CD, vse fotografije Marijan Zlobec
Brez tega ni možno organizirati nobenih koncertov, oblikovati nikakršnih programov, povezati sorodne ustvarjalce in poustvarjalce, kot se vsako leto zberejo v Ljubljani, potem pa skupaj odpotujejo še kam naprej, kot na primer tokrat že danes v Ženevo, kjer bodo jutri ponovili zadnji koncert letošnjega festivala. Bili so že marsikje in predvsem imajo kaj povedati. Njihova avantgardna usmerjenost, se pravi izvajanje sodobne in polpretekle, pretekle ali prezrte avantgardne glasbe čim bolj inovativnega tipa in po možnosti povezanega z lastno ansambelsko zasedbo ali kombinirano z gostujočimi glasbeniki, je že ves čas prepoznavna, tako da se že lahko sprašujemo, kam se še da priti, kaj nam še “manjka”, kdo v Ljubljano še lahko pride? A ni strahu, vedno je kak nov izziv, saj je dobrih sodobnih skladateljev vseh generacij dovolj, le poiskati in najti jih je treba, vedeti zanje in poznati njihov opus, stil, zasedbe, kompozicijska nagnjenja…
Skladatelji in izvajalci 17. Festivala Slowind v SF
Pihalni kvintet Slowind živi in izvaja, bi lahko rekli, žlahtni kozmopolitizem, za kar so zaslužni vsi člani, vsak na svoj način, vendar se zdi, da je zavedanje povezanosti v društvu prav tako močno kot je narava izvajanja skladb za pihalni kvintet in seveda še v drugih zasedbah, kot smo videli na festivalu. Pomembna je pripadnost ideji novega, inovativnega, dobrega, drznega, pogumnega brez omejitev, sposobnost naročanja novih del skladateljem in skladateljicam, za katere se ve, da bodo to znali izpolniti in biti nato prvi njihov izvajalec.
Pihalci Slowinda tokrat kot kitaristi
To se je praviloma dogajalo vsako leto in s tem se Slowind vpisuje ne le v slovensko, ampak v mednarodno glasbeno zgodovino na enakovredni ravni s tujimi festivali, organizatorji, koncerti, skladatelji in izvajalci. Slowind je evropska znamka kakovosti, če rečem bolj razumljivo. Drugo je njegova odmevnost med koncertnim občinstvom. Videli smo upad zasedenosti Gallusove dvorane na njihovem delu festivala v izvedbi Slovenske filharmonije, čeprav je bil inovativni in avantgardni program Beata Furrerja in Bojane Šaljić Podešva zanimivejši od Schubertove Četrte simfonije, Tragične. Ni bil tragičen Schubert, ampak odsotnost celo abonentov, ki imajo obisk tega koncerta vključen v ceno abonmaja. Tragična je miselna zaostalost sicer ljubiteljev klasične glasbe, za katere se glasbeni svet konča z začetkom dvajsetega stoletja in je zanje že Anton Webern s svojo skladbo, kot smo jo slišali, še danes, po več kot sto letih od njenega nastanka, premoderen. Lahko si predstavljamo moč njegove ustvarjalne ideje, da je skladbo že tedaj napisal!
Skladatelj Vito Žuraj (levo) in dirigent Michael Wendeberg
A Webern tedaj ni bil sam; imel je prijatelje, sodelavce, kolege ali učitelje kot Arnolda Schönberga, Albana Berga, publicista in kritika Egona Wellesza, novinarja in esejista Karla Krausa, arhitekta Adolfa Loosa, sociologa in filozofa Theodorja Adorna, skladatelja Ernesta Kreneka, muzikologa Guida Adlerja…Če se spomnimo leta 1913 s “škandal koncertom” v dunajskem Musikvereinu, ko je bila na programu ravno v CD izvedena Webernova kompozicija Šest skladb za orkester op. 6 a, in še prve izvedbe Gurrelieder Arnolda Schönberga istega leta, potem smo mi morda celo dobrih sto let v zaostanku, saj te slavne kompozicije še do danes nismo bili sposobni izvesti.
Skladatelj in dirigent Beat Furrer
Slowind oziroma Slovenska filharmonija je gostila slavnega skladatelja in dirigenta Beata Furrerja. Bil je že pri nas, s svojim ansamblom Klangforum Wien v zlatem abonmaju CD, tokrat je s Slovensko filharmonijo izvedel svojo kompozicijo “strane costellazioni (nenavadna ozvezdja) za veliki orkester. Navdih za skladbo je dobil pri italijanskem pesniku Dinu Campaneju, še bolj pa ob stoletnici slavnega Pomladnega obredja Igorja Stravinskega leta 2013, ko je bila kompozicija krstno izvedena v Frankfurtu. Skladba oziroma skladatelj se sklicuje na likovni kubizem, ko pravi, da je “odkritje relativnosti gibanja in časa privedlo do polifokusiranja kubistične podobe. To me je navdahnilo k novi tehniki sestavljanja gradiva, ki je izpeljana na način kalejdoskopa montaž medsebojno sekajočih se struktur v malem formatu, ki lahko predstavljajo močno kontrastne forme v gibanju.” To zvočno gibanje se razvija in išče vrhunce, priložnosti v posameznih sekcijah, dokler se ne obrne v pojemanje in izzvenevanje.
Skladateljica Bojana Šaljić Podešva
Bojana Šaljić Podešva je ubrala nekakšno performersko in hkrati koncertno pot v svoji kompoziciji z dolgim naslovom Podoba, jaz in sanje za harmoniko, simfonični orkester in elektroniko. Osnova ji je bila kar njena poezija, ki jo v posameznih verzih izgovarja solist na harmoniki Luka Juhart. Kompozicija je sicer mišljena kot izviren in svež pristop tako do funkcije poezije v glasbenem delu kot vloge solista, a je še premalo dodelana in zlasti solistu še ne nudi dovolj interpretativnega izziva, ne glede na to, da v nekem delu igra ležeč na hrbtu, podobno je še preskromna v orkestru. Ideja, ki terja še premislek in razvoj.
Skladatelja Brice Pauset in Larisa Vrhunc
Med koncerti v Slovenski filharmoniji sem žal videl le dva, z deli Bruna Mantovanija, Mateja Bonina, Helmuta Lachenmanna, Wolfganga Rihma, na zadnjem pa z v celoti prisotnih izvajanih skladateljev Michaela Pelzla, Beata Furrerja, Bricea Pauseta, Vita Žuraja in skladateljice Larise Vrhunec.
Tolkalka Barbara Kresnik z indijansko pobarvanimi lici
Na prvem (v resnici šestem) je največji izziv pokazal slavni nemški skladatelj Wolfgang Rihm, sicer eden izmed Žurajevih profesorjev v Nemčiji; Rihm v Karlsruheju. Vito Žuraj je bil, kot rečeno, umetniški vodja festivala. Rihm je skladatelj dveh v Salzburgu na festivalu izvedenih oper in je v tem smislu spodbujevalec novih idej in mladih skladateljev, naj se lotevajo tudi moderne opere. Njegova kompozicija za šest tolkalcev na poezijo Antonina Artauda Tutuguri VI (Kreuze) je sicer že iz leta 1981, a je živa in aktualna še danes, namreč s svojimi aluzijami na vsakršna dogajanja v domnevno civiliziranem, a očitno vse bolj problematičnem, da ne rečem divjem svetu.
Slovenski tolkalni projekt z Wolfgangom Rihmom
V tej kompoziciji je marsikaj drugega kot samo poezija, pravzaprav je je bolj malo, čeprav govori o aboliciji križa. Glasba je napisana za šest po prostoru razporejenih tolkalcev, ki so v Slovenski filharmoniji zasedli na dveh višinskih ravneh ves oder in dajali vtis, kot da bi nekje zunaj poslušali naš Strojmashine ali The Stroj, čeprav se je zdelo tu bolj “kultivirano”, profesionalno in zahtevno, glasno pa najmanj toliko, če ne še bolj. Rihm ima med drugim Mahlerjevo kladivo usode iz Šeste simfonije, ima Hitlerja in njegove pohode, ima agresivni in divji tempo Indijancev, ki se ne briga za poslušalca in njegova ušesa; imamo odlične tolkalcev člane Slovenskega tolkalnega projekta – SToP. Nekoliko preskromna je bila kompozicija Mateja Bonina z izvajalcema Simonom Klavžarjem in Jožetom Bogolinom, ker ni zaposlila njunih tolkalskih sposobnosti.
Izvajani skladatelji (od leve) Uroš Rojko, Larisa Vrhunc, Bojana Šaljić Podešva, Beat Furrer, Michael Pelzel, Brice Pauset, Vito Žuraj in Matej Bonin
Na zadnjem (sedmem) koncertu je bila najbolj domiselna zadnja skladba Vita Žuraja (po vzoru zadnji bodo prvi). Žuraj je naš veliki, da ne ponovim še enkrat, svetovni up mlade skladateljske generacije. Je neverjetno domiseln, iznajdljiv, inteligenten, razgledan in išče ter najde kombinacije in zvočne podobe, kot jih drugi ne. V svoji kompoziciji Moonballs iz letošnjega leta z ansamblom Slowind in člani Ensemble Contrechamps pod dirigentskim vodstvom Michaela Wendebergerja zvočno ilustrira, kako si občinstvo predstavlja skladatelja med komponiranjem. Seveda pravega skladatelja nosi luna in si med skladanjem igra na kitare in pod sojem lune še igra tenis. Člani kvinteta Slowind so tako v tem delu skladbe vzeli kitare na kolena in brenkali nanje (po pravilnem notnem zapisu).
Člani Pihalnega kvinteta Slowind (od leve): Paolo Calligaris, Aleš Kacjan, Metod Tomac, skladatelj Brice Pauset, Matej Šarc in Jurij Jenko
Larisa Vrhunc je napisala novo kompozicijo And if not za veliki ansambel. Skladateljica želi razmišljati o mentalnih zemljevidih. Verjetno jo je bolj zanimala psihologija poslušalčevega sprejemanja kompozicije kot njena dejanska zvočna prezenca. Morda preveč filozofije in premalo močne glasbe. Podobno sem prepričan, da imajo še boljše skladbe Beat Furrer, Michael Pelzel in Bruce Pauset, kot smo jih slišali na tem koncertu; v njihovih delih je prevladovala nekakšna anemičnost, previdnost, iskanje teorij ob njihovi preskromni preobrazbi v zvok.
Marijan Zlobec