Prva premiera v dunajski Državni operi je bil slavni Verdijev Macbeth, vse foto Wiener Staatsoper/Michael Pöhn
Zakaj se mora ves svet ukvarjati z judovskim in palestinskim vprašanjem, še posebej pri postavitvi slavne Verdijeve opere Macbeth, ki zanesljivo nima nobene zveze ne z Judi ne s Palestinci? Zato, da bo izgledalo aktualno? Potem bi se v operi lahko ukvarjali s Sirijo, Sirijci in njihovim predsednikom Bašarjem al Asadom kot Macbethom: bilo bi bolj zanimivo, kot da gledamo nekakšen betonski zid objokovanja kot zunanjost palače škotskega kralja Duncana iz enajstega stoletja.
Duncan je s svojo zgdovino, ki je v operi domala ni, ampak zgolj posledica nekega poprejšnjega obračuna (z upornikom Thanom Cawdorskim) in ga v dunajski postavitvi vidimo samo nekaj minut na začetku, ko odlikuje škotska plemiča Macbetha in Banquoa. Prav onadva sta v gozdu, tu pa ob visokih betonskih stenah, poslušala in vsak po svoje sprejela napovedovanje čarovnic, po katerem naj bi eden postal kralj, drugi pa kraljičin oče.
Tatiana Serjan kot Lady Macbeth in George Petean kot Macbeth
Režiser dunajskega Macbetha Christian Räth je takoj dal vedeti, da bomo imeli opravka s sodobnim svetom ali vsaj nekoliko starejšim, a vseskozi vojaškim, ki aludira na nenehne spopade in trenja, glede na scensko postavitev ambienta scenografa Garyja McCanna še najbolj podobni situaciji v Izraelu, lahko pa še kje drugje, kjer so spopadi za oblast še danes na moč krvavi in so tisoči žrtev v očeh oblastnikov tako rekoč brez človeške in moralne vrednosti. Za oblastnika je še danes nekdo drug nič, ali smet ali stenica. Ali velja to le za „ostali svet“, ne pa za Evropo, smo videli v nedavni preteklosti in temu sledimo še danes. Torej svet je iz tira in ga dajmo z novimi vojnami urediti!
Banquo ob mrtvem kralju
Režiser je zasnoval uvodno parado s kraljem kot izrekanje oblastniških in oblastnikovih priznanj za zasluge, kot dokazovanje moči in nečesa, čemur bi težko rekli hvaležnost. Saj dajanje odlikovanj ni kakšna hvaležnost, ampak pokazatelj, kaj vojaškega ali smrtnega je odlikovanec že storil in bo kot tak v očeh kolegov v bodoče še bolj. Ta ritual vojaških odlikovanj se je ohranil vse do danes. Vsak slovenski vojak, kaj šele starešina iz osamosvojitvene vojne ima več odlikovanj kot sleherni kulturnik ali znanstvenik. To je oblika politične korupcije in sredstvo za napredovanje v plačilnih razredih državnih uslužbencev, kamor spadata vojska in policija.
Tatiana Serjan kot Lady Macbeth
V Macbethu je to odlikovanje prišlo prepozno, bi lahko rekli in ostaja brez vrednosti, ker je medtem Lady Macbeth iz pisma svojega moža izvedela vsebino uvodne prerokbe in kako je mogoče priti do najvišje oblasti. Njeno stremuško častihlepje se je povečalo v trenutku prenočevanja kralja Duncana na njuni graščini, tik po podelitvi odlikovanj. Torej je bila usoda zarotnikoma na prvi pogled naklonjena, saj sta že poprej vedela, da je kralj že ostarel, betežen in nesposoben za kakšen resnejši vojaški spopad, če nima drugih, ki to opravijo zanj, torej je čas za bolj konkretno plačilo, ne pa za medaljico. Umor ob času slavja oziroma takoj po njem je razumljivo minil ob zrahljani budnosti, spanju kraljevih stražarjev in lahkem podtaknjenju Macbethovega krvavega noža spečima paznikoma, ki ju tu vojaki odpeljejo in verjetno takoj zatem nekje zadaj usmrtijo.
Ferruccio Furlanetto kot Banquo
Močan je prizor z Banquom, ker ga je interpretiral slavni italijanski basist Ferruccio Furlanetto, eden najbolj izkušenih pevcev starejše generacije, ki so še okusili Karajanove operne produkcije na primer v Salzburgu. Scenografija betonskih ali kamnitih palač in sten s sumljivimi temačnimi hodniki in labirinti je bila kot nalašč za vsakršne zarote, tu seveda proti Banquou, ker bi bil po napovedi ravno on lahko še kralj. Zbor zarotnikov, ki je sicer eden najbolj znanih v Verdijevi operni literaturi, tu žal ni bil zapet z zadostno dramatično močjo, kot to pojejo zboristi v milanski Scali; s polno in čisto dikcijo, praktično zlogovanjem in ritmizacijo vojaških in morilskih zahrbtnih naklepov. Tako da so ostale čarovnice s svojimi orgijami ob zidu in sredi palače daleč močnejše in pristejše, bolj doživete in hkrati pošastne. Če bi rekel, da se izkažejo kot pogumnejše, bi to izgledalo kot kak spomin na protest žensk pred ljubljansko stolnico proti škofu Rožmanu med drugo svetovno vojno. Dunajski Macbeth, kot vidite, oživlja spomine in aluzije, kar je za dobro predstavo v redu.
Macbeth obdan s čarovnicami
Kdo je hujši, Macbeth ali Lady Macbeth? Ona vsekakor, in zato prej umre. Močna je režijska poteza v labirintih, tako da ne vidimo notranjosti, ampak je le en tak prizor na sredini odra in med stenami, ko se okrog spečega in potem prebujenega Macbetha v postelji najprej plazijo mladenke, potem krožijo mladeniči in izpod odeje jemljejo okrvavljene rjuhe z Duncanovo krvjo. Ta poteza je režijsko odlična, ker je realna in prepričljiva. Macbeth šteje prikazni; vedno več jih je in tem hujša je njegova mora.
Kratka oblast zakoncev Macbeth
Za interpretacijo Macbetha bi bil zaželjen še močnejši igralec in bolj dramsko izrazit pevec, kot je bil tokrat baritonist George Petean. Manjkala je dramatična vseobsežnost in vseprisotnost kakega Pierra Cappuccillija ali kasneje Renata Brusona in Lea Nuccija. Macbeth je hkrati junak in plašljivec, ker zaupa bolj čarovnicam in svojemu videnju njihovih napovedi, ki pa se mu zdijo nesmiselne, zlasti glede umora, ki naj bi ga nad njim zagrešil nekdo, ki ga ni rodila ženska (po naravni poti), in še bolj glede premika birnamskega gozda. Saj kako naj se gozd premika, poje Macbeth, zaslepljen in ne ravno pri najboljši pameti.
Kakšen človek je Macbeth z vidika aktualne družbe, kot jo vidi režiser Christian Räth? Kot eden mnogih na nižjem položaju, iz katerega se rad, če že ne obvezno vidi višje, ali še previsokem za njegove naravne, vojaške in vladarske sposobnosti? Macbeth vojaško ni lahko razložljiv lik, kaj šele v operi, saj svojega zločina ne vzdrži, čeprav je izkušen profesionalni vojak. Torej je vprašanje psihe najpomembnejše, vsaj pri nekaterih vojakih, pri politikih pa ne; pri njih psihologija “ne prime”, je vedel že naš psiholog dr. Anton Trstenjak, sicer strokovnjak za “slovensko poštenost.”
Lady Macbeth v interpretaciji sopranistke Tatiane Serjan se je zdela prav tako nekoliko preskromna, vsaj v dramatičnem smislu, ko se tudi njej začenja lomiti pogum in jo po smrti Macbeth le še prinese kot truplo, že poprej pa občuti kot žensko brez moči in sprva niti ne z zavedanjem poraza. V nekem smislu sta tako Shakespeare kot Verdi vedela, da je neobičajna pot do oblasti zanesljivo s smrtnimi posledicami, kar se kajpada dogaja še danes in se bo še jutri. Človek je plenilec, bi lahko rekli. Tu za oblast, ki je vsekakor višek vsakršnega plenjenja.
Banquo s sinom pred svojo smrtjo
Scenograf Gary McCann je s pomočjo svetlobe Marca McCullougha ustvaril posebno modrosivo mračnjaško, temno, vsesplošno in za vsakogar nevarno osamosvojeno, osamljeno, odtujeno in na prvi pogled povsem neobljudeno prostorsko atmosfero. Biti tu kralj je bolj strah kot oblika veličastnega vladanja. To je vedel že Banquo, ki pa mu s sinom pobeg ni uspel; on zavoha nevarnost, sin pobegne, a ima še čas objeti mrtvega očeta, potem ko ga morilci pustijo na tleh.
Močna in logična je razrešitev scenske zasnove približevanja birnamskega gozda; najprej z risanjem vej s kredo na stene, potem z video projekcijo belih rastočih vej in nato kot že nekakšna svetleča drevesa na temnosivi podlagi. Macbeth je sicer izzvan na dvoboj z Macduffom, a je v resnici deležen stotero nožev. Nikogar ni, ki ga ne bi rad klal. Kri za kri, nož za nož.
Nekoliko eksotike sta v tej predstavi predstavljala Jorge de Leon kot Macduff in Jinxu Xiahou kot Malcolm, pa Jongmin Park kot vohun, vsi bolj kot kakšni civilno obveščevalni tipi, odličen je bil mali Ivan Beaufils kot Banquov sin Fleance, prav tako korpolentna Donna Ellen kot komornica Lady Macbeth.
Macbeth doživlja prve prikazni
Dirigent Alain Altinoglu je v Verdijevi partituri poizkušal bolj iskati kot najti še kakšna bolj dramatična mesta; kot da Dunajski filharmoniki sami ne občutijo dovolj tistega, kar je Verdi sam zapisal in bi bil za vrhunske glasbenike izziv že v tem, da so lahko tam in dajejo umetnost nam in še poprej samim sebi? Macbeth ima še več strašljivih in dramatičnih mest, več pošastnosti in obešenjaškosti, tako da bi se dalo ustvariti več dramatičnih tako nians kot poudakov in kajpada stopnjevanj. Manjkala je celovita interpretativna vizija samega dirigenta, ki bi moral dobro režiserjevo in scenografovo zasnovo zvočno in glasovno še nadgraditi ali preseči.
Marijan Zlobec
Prizor iz Macbetha
Čarovnice ob visokem betonskem zidu
Lady Macbeth in Macbeth s krvavima rokama