Za Ljubljansko Opero in balet SNG se je že začela novoletna zabava, bi lahko rekli po odprtju nove sezone z Offenbachovo opereto Orfej v peklu. Toliko zabave sami zase, kot so si jo uprizorili nastopajoči na odru, sicer ne bo nikoli ostalo porazdeljene še med občinstvom, čeravno je na koncu nastopajoče nagradilo s skandirajočimi aplavzi. To je mladostno Offenbachovo delo, ki ga poznamo izključno po zadnjem kankanu in se je skladatelju neverjetno posrečil. Vse drugo je limonada; po vsebini in glasbi. Operet je veliko in dobrih, da ne rečem odličnih. Tokrat so izbrali tisto, ki domači ansambel morda najbolj množično zaposluje (v dveh in celo treh zasedbah), tako da na prvi pogled izgleda, kot da so angažirane vse domače pevske moči in pokažejo, kaj znajo.
Angažirani so resda v velikem številu, znajo to, kar ne ravno zahtevna partitura od njih terja, režija pa je lahko čim bolj pestra, domiselna, postavljena široko v ambient s prihodi (ob medijskem televizijskem pokritju) skozi parter in to z obeh strani mimo občinstva…Če k temu dodamo še orgijsko scenografijo v zadnjem delu, potem smo na pravi podeželski veselici, ko so zavore že popustile in tudi sindikat nima več kakšnih zadržkov, medtem ko so se višji ali vodstveni krogi umaknili na varno in ljudstvo prepustili lastni domišljiji.
Orfej v peklu, foto SNG Opera in balet Ljubljana
Ljubljanska opera je v resnici le opereta
Ni brez domišljije tale ljubljanska opereta, ne brez zabave, ne brez humorja, vendar nastaja problem plehkosti in banalnosti, za kar pa bi težko rekel, da se to ne dogaja. Plehkost je osrednja karakteristika te operete in se zato ne more meriti z drugimi, ki jih uprizarjajo zlasti po Franciji, Nemčiji in v Avstriji.
Režiser Vito Taufer je dovolj vešč svojega poklica, da je predstavo oblikoval v gibkem, tekočem in razvojnem tempu, ne da bi se pri tem sekiral za kakšne moralne deviacije bogov, njihovih žena, navzkrižnih zakonolomov, ugrabitev in skrivanj, iskanj in preizkusov (Orfej in njegovo oziranje)…Problem te predstave je, da nobena stvar ni zaresna; v vsem lahko vidiš samo neko domislico, ki jo je treba izpeljati tako, da boš skušal narediti vtis lastne vzvišenosti, izpadeš pa kot zahrbtni bedak, kar velja na odru še za ženske, razen za varuhinjo javnega mnenja, ki se na začetku, kot v kakšnem prologu, še zdi odločujoča in potem še nekajkrat, na koncu pa „popusti“.
Violinist Branko Robinšak kot Orfej
Ne vem, koliko ima zahtevnejši gledalec od take predstave in predvsem kaj mu zapusti, razen da se vpraša, kakšno je resnično mentalno stanje v našem ansamblu. Nedvomno je opereta bila naštudirana in je predstava na prvi pogled všečna. Kar me bolj skrbi je neokus pri izbiri repertoarja in tako zlahka prepustitev vseh solistov oziroma nastopajočih takšni plehki zabavljaškosti. To je v resnici slabše od obeh muzikalov, ki smo ju pred kratkim videli na Ljubljana Festivalu v Križankah (Mamma Mia!, Cvetje v jeseni).
Glasbena plat operete je skromna, veliko študija za majhen efekt, dirigent Marko Gašperšič se je precej trudil, a mu orkester ni ravno sledil s kakšnim navdušenjem, tako da je ostajalo bolj pri povprečnem preigravanju partiture, ki že sama po sebi ni pisana v bleščeči pisavi kasnejšega mojstra. Scenograf in kostumograf Samo Lapajne se je prepustil domišljiji in v narekovaju rečeno mitološki snovi, tako da mu ni kaj očitati; dovolj je različnih prizorov in ambientalnih postavitev, ne ravno izvirnih, precej so pobrane po drugih virih, najbolj mu je uspela zadnja in najbolj orgijastična scena.
Sopranistka Urška Arlič Gololičič kot Evridika
Pevci ljubljanske opere so žal precej povprečni in so pokazali še enkrat tisto, kar znajo in za kar so sposobni. Najboljša je bila sopranistka Urška Arlič Gololičič kot Evridika, vendar bo morala paziti na enakovredno ali izenačeno artikulacijo, ne pa forsiranje posameznih fraz in še posebej višin. Igralsko je privlačna in svoje pojavljanje stopnjuje v nekakšni hollywoodski maniri. Rebeka Radovan (Diana) in Mirjam Kalin (Junona) sta spretno odrsko in vsebinsko tržili svojo kilažo, bolj kot glas. Na začetku je bila Nuška Drašček Rojko kot Javno mnenje dominantna, vzvišena in avtoritativna, potem začne popuščati. Branko Robinšak kot Orfej je korekten; na začetku in koncu operete se zdi odrsko pomemben, vmes pa izgine v tej libretistični zmedi. Ana Dežman kot Venera je precej skromna, zlasti glasovna artikulacija potrebuje resen študij…
Gojmir Lešnjak po predstavi, foto Marijan Zlobec
Pojav Gojmirja Lešnjaka kot Johna Styxa je verjetno še najbolj problematičen, ker želi iz svoje odrske prisotnosti narediti vtis najpomembnosti, tako v zgodbenem smislu kot lastnem (celo kot pevec) promocijskem. Če rečem, da je na trenutke odvraten, bi samo podčrtal izstopanje iz celotnega zgodbenega okvira. Tu so bili še dinamični, bolj govorni kot pevski moški udje Robert Vrčon kot Jupiter (še najboljši v kostumu in prizoru Evridiko osvajajoče muhe), Matej Vovk kot Aristej/Pluton, Edvard Strah kot Merkur, Robert Brezovar kot Mars, pa še Urška Breznik kot Minerva in Eva Černe kot Kupid. Zbor je bil najboljši v začetnem prizoru spanja. Enkrat pa se celo prebudi: na koncu! Nekaj malega (in slabega) je bilo koreografije (Miha Krušič) in nekaj svetlobnih efektov (Pascal Merat).
Naveličanost zakonskega življenja Orfeja in Evridike
Prevladovala je brozga vsakršnih mešanic polverjetnih in neverjetnih med slabo krhko povezanih prizorčkov z malo več popra in pekočih feferonov v zadnjem prizoru. Sedaj je izšla debela knjiga Jegličevih dnevniških zapisov. Nekje citira pismo nekega duhovnika njemu kot škofu, kako se ljudje na slovenskem podeželju posmehujejo njegovi knjižici, v kateri opisuje, kako morajo zakonci seksati. Jegličeva in cerkvena večdesetletna era je minila, za njo je nastopilo obdobje komunizma in socializma, zdaj pa smo končno v pravi eri. Vrata v pekel so nam odprta na stežaj!
Marijan Zlobec
Aplavz za nastopajoče na odru Ljubljanske opere SNG, foto Marijan Zlobec