Eden izmed glasbenih dogodkov na 63. Ljubljana Festivalu je imel naslov Na mladih svet stoji. Ko to pišem, sem izvedel, da je v celjski bolnišnici pet minut pred polnočjo umrl komaj tridesetletni Elvis Džaferović, diplomant ljubljanske FDV, ki si je zaman prizadeval dobiti vsakršno službo ali sebi, svojim sposobnostim in znanju primerno in spodobno delo, še posebej s področja glasbe, glasbene promocije in posredovanja, zato je pred dvema letoma odšel na Dunaj, a zbolel za tumorjem v možganih in bil trikrat operiran. Pred kratkim sem prebral podatek, da je iz Slovenije letos emigriralo že osem tisoč mladih in da je statistika o nezaposlenosti ugodnejša kot zadnja leta. Konec avgusta je bilo 23.884 mladih do trideset let brezposelnih, kar je 12,7 odstotne točke manj kot avgusta leta 2014, pravi uradna državna statistika. Namesto da bi pomagali ustanoviti tisoč ali dva tisoč novih podjetij samo z mladimi, se mi oglašajo na tole pisanje z vsega sveta; od včeraj zjutraj do danes ob 19. uri je ta članek odkrilo in prebiralo tisoč petsto ljudi v 28 državah; od Avstralije, Japonske, Južne Koreje, Sri Lanke, Indonezije, Amerike do vse Evrope; od Skandinavije do Malte.
Mladi pred vhodom v Križevniško cerkev, foto Marijan Zlobec
Ne dvomim, da je omenjeni podatek natančen in resničen, saj so v času „statistike“ iz domovine odšli že vsi, ki bi lahko Sloveniji pomagali, da potisnejo s skupnimi močmi voz iz blata, v katerega so domovino pahnili nekaznovani lopovi vseh barv, poklicev, spolov ter starosti, oplenili za 50 milijard premoženja, naloženega na tuje sumljive banke, da si normalni in pošteni ljudje tega ne znajo in ne zmorejo niti predstavljati; in ker nimamo dovolj domačih požvižgalcev na vsakršne zakone in normalno človeško etiko in moralo, smo jih in jih še s hvaležnostjo in enormnimi plačami še naprej uvažamo in še bolje nagrajujemo. Elvis, oprosti v imenu ljudi, ki so te izgnali iz domovine, da si na Dunaju kot Slovenec bosanskega rodu z diplomo na začetku samostojnega življenja moral kelnariti, poldrugo leto hudo trpeti; brez moči in vedno bolj šibak, da nisi več mogel sam stati na nogah in na koncu mlad umreti.
Koncert Na mladih svet sloni, Trio des Alpes, foto Marijan Zlobec
Koncert Na mladih svet stoji je v Križevniški cerkvi angažiral Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije s solistoma, flavtistom Borisom Bizjakom in harfistko Tino Žerdin ter še Triom des Alpes. Komorni godalni orkester SF je najprej zaigral Divertimento za godala Primoža Ramovša. Delo je nastalo med drugo svetovno vojno in kot odsev skladateljevega študija pri Alfredu Caselli v Italiji, a še posebej poznavanja divertimenta kot glasbene oblike, sestavljene iz več stavkov kot jih ima npr. sonata; je daljši in bolj razgiban. Ramovš tu še ni bil ne modernist ne neoklasicist, a se je hitro in svobodno razvijal; to svobodo je stopnjeval kasneje, že po prvem obisku Varšavske jeseni kot tedaj enega najbolj avantgardnih evropskih glasbenih festivalov.
Mladi v Križankah na 2Cellos, foto Marijan Zlobec
Ramovšev opus je tako dober in tako velik, da ne bo nikoli utonil v pozabo, ampak bo nenehno izvajan. Žal je bil Ramovš precej šibak v vokalu. Po Ramovšu smo poslušali še enega velikana, kakih trideset let starejšega od Ramovša, Čeha Bohuslava Martinuja in njegov Koncert za klavirski trio in godalni orkester H 232 v izvedbi Trio des Alpes (Bin Huang, violina, Claude Hauri, violončelo, Corrado Greco, klavir). Martinu je znal pisati za vse sestave; izjemne so njegove simfonije pa klavirski in violinski koncerti ter oba za violončelo, za flavto in violino, opere Veseloigra na mostu, Igra o Mariji, Grški pasijon, Julietta…baleti Istar, Špaliček, Kdo je na svetu najmočnejši?, Koleda… pa Gilgameš, Češka rapsodija, godalni kvarteti in druga komorna glasba, Maša na bojnem polju, Spomin na Lidice, jazzovske kompozicije…Pri nas so ga izvajali še v času Jugoslavije, v novejšem času pa skorajda ne več ali osupljivo redko. Martinu je v svojem stilu prepoznaven, ima češki melos in hkrati neponovljiv sentiment.
Boris Bizjak in Tina Žerdin v Križevniški cerkvi, foto Marijan Zlobec
Drugi del je pripadal Mozartu in njegovemu slavnemu Koncerti za flavto, harfo in komorni orkester s solistoma Bizjakom in Žerdinovo. Oba sta se v nekaj letih razvila v odlična solista, oba delujeta na tujem; Bizjak v Londonu, Žerdinova na Dunaju. Občudovali smo lahkotnost njune skupne igre in se hkrati spominjali Irene Grafenauer in Marie Graf. Grafenauerjeva je igrala tudi omenjeni Martinujev Koncert za flavto in violino, Mozarta pa se mi zdi tudi s harfistko Mojco Zlobko – Vajgl. Vedno pridemo do naših ljudi, ki so se mojstrili na tujih akademijah, kurzih, pri tujih mojstrih in svetovnih solistih, predno so se izkazali kot solisti še sami. Samo v Avstriji študira glasbo nad sto slovenskih mladih glasbenikov.
Mladi na Kreslinovem koncertu, foto Marijan Zlobec
Armenski državni komorni zbor Hover je nadaljeval tradicijo, ki jo je v zadnjem obdobju na Ljubljana Festivalu imel slavni zbor Mihail Ivanovič Glinka iz Sankt Peterburga. Nekoliko spremembe, a je prinesla odličen zbor s posebnim, večinoma njihovim nacionalnim programom domačih skladateljev, kot so Komitas, Arzas Voskanjan, Sergej Agadžanian, Vače Šarafjan, Tigran Mansurian, Ana Azizjan.
Armenski državni komorni zbor Hover v SF, foto Marijan Zlobec
Zlasti zanimivi so bili mlajši skladatelji, se pravi po Kamitasu kot njihovem klasiku. Armenska zborovska glasba je sodobna, nič manj izvirna kot na primer slovenskih skladateljev iste generacije in morda usoda Armencev in Slovencev ni tako oddaljena kot je njuna geografska lega. Občudovali smo zlitost glasov in profesionalno pripravljenosat vsakega posameznika v sorazmerno majhnem zboru (24 pevcev). Posebnost je dirigentka zbora Sona Hovhanisjan, ki je dirigirala sede v sredini prve vrste parterja in tako dajala pevcem prostor za samostojno pevsko kreacijo, v kateri ni manjkalo premikanja, prestavljanja, tvorbe novih in drugačnih „zasedb“ in sola. Drugi del je bil mednaroden s skladatelji, med katerimi je najbolj prevzel Krzysztof Penderecki s svojim Psalmom številka 3 za Armenijo (v spomin na armenski genocid) in Agnus Dei.
Straussove Metamorfoze v SF, foto Marijan Zlobec
V slogi je moč je bil naslov koncerta združenih Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije in Zagrebških solistov z dverma koncertnima mojstroma; Janezom Podleskom in Sretenom Krstićem. Religioso iz Suite za godalni orkester Slavka Osterca je neoklasicistična kompozicija, znana in priljubljena. Podobno Bruchov Koncert za godalni orkester v B-duru. Bolj kot prvi del pa je navdušil drugi z veliko gostejšim zvokom Straussovih Metamorfoz, študije za 23 solo godalcev in se je šele v tej kompoziciji pokazal vsebinski smisel skupnega nastopanja Zagrebčanov in domačih glasbenikov. To je bil vrhunec večera in hkati zvočna slika, protest in bolečina ob koncu druge svetovne vojne ob spoznanju strahotnega uničenja vsega, na kar je bil skladatelj navezan, a bi se ob tem vprašali, zakaj je bil v Hitlerjevi kulturni zbornici kot eden najpomembnejših kulturnikov v tedanji Nemčiji. Richard Strauss je bil močan, a oprezen in samoljuben, ko je šlo za svojo glasbeno korist. Ko pa je Hitlerja v pismu Stefanu Zweigu kritiziral in je Gestapo pismo v hotelu, kjer je bilo oddano „na pošto“ vohunsko prestregel in sporočil Hitlerju, kaj si o njem v resnici misli njegov „prijatelj“, je bilo firerjevega zaupanja v hipu konec. Metamorfoze imajo naslov, ki prav gotovo pomeni marsikaj, na kar običajno ne pomislimo.
Klarinetist Goran Bojčevski, foto Marijan Zlobec
Videl sem še koncert enega najbolj nadarjenih mladih glasbenikov, skladatelja in klarinetista iz Makedonije sicer bivajočega v Celju Gorana Bojčevskega z naslovom Ples senc. Nastopil ni sam, ampak s svojim Goran Bojčevski kvintetom, v katerem so igrali še Dejan Gregorič, violina, Tomaž Marčič, harmonika, Aleksej Zuev, klavir in Zoran Marković, kontrabas. Bojčevski je vsestranski glasbenik neizmerne skladateljske in interpretativne solistične inštrumentalne invencije in ima kot tak odprta vrata v svet bolj kot je pri nas znano in spodbujevano, tako da je Ljubljana Festival opravil svoje poslanstvo pri promociji mladih v pravem trenutku in s pravim glasbenikom.
Goran Bojčevski s svojim kvintetom, foto Marijan Zlobec
Brlek je sam klarinetist in nedvomno ve, kdo je boljši od njega, čeprav se zdi to nekoliko ironično rečeno. Bojčevski je velik v dialogu s tradicijo solističnih virtuoznih skladb slavnih skladateljev, ki pa jih zna predelati na samolastni način in z interpretacijo, ki je neponovljiva, ker izhaja iz notranjega glasbenega čutenja, refleksa, kontemplacije in tehničnega znanja. In ko se to združi v enem, so najtežji makedonski ritmi slišani, občuteni in izvedeni kot lahki, čeprav je njihova težavnostna stopnja najvišja. Izbral je sodelavce vredne zaupanja in glasbenike, ki igrajo s srcem in dušo. Velik uspeh in prav tak, neponovljiv večer.
Rom poje:“ Bog, prosim pusti ga živeti…“, foto Festival Ljubljana
Tina Mauko kot Marija Magdalena, foto Festival Ljubljana
Marija Magdalena zaključuje to pisanje na dan, ko je po dolgi, poldrugoletni bolezni preminil fant in pijatelj Tine Mauko, skladateljice in pianistke, ki je nastopila v Križevniški cerkvi. Takrat nisem razumel, kaj poje Rom na koncu njenega 55- minutnega performansa s sprotno klavirsko improvizacijo in kaj v resnici pomeni njena na hrbtu ležeča lega na zaprtem klavirju z razprtima rokama proti nebu. V resnici Tina Mauko ne prosi zase, ampak za Elvisa. Rom poje Elios (Elvis):“Bog, prosim pusti ga živeti. Premlad je še, da bi ga vzel k sebi. Rada ga imam, pusti mi ga!“
Marijan Zlobec
Tina Mauko z Marijo Magdaleno v Križevniški cerkvi, foto Festival Ljubljana
Menihi v Mariji Magdaleni, foto Festival Ljubljana