Fobije v svetovni politiki in slovenskih glavah


Še (pred)zadnji paket pogledov na letošnjji 63. Ljubljana Festival nam preostane. Nikoli ni prepozno, pravi italijanski pregovor, ki smo ga prevedli še mi. Pove nam marsikaj spodbudnega. To velja na primer za evropske festivale, med katerimi jih je kar nad  800 kandidiralo za nagrade Evropa za festivale, festivali za Evropo. Če ste pogledali na spletni strani EFFE in videli seznam festivalov, ki so si pridobili to oznako, potem se pokaže fascinantna želja kulturne Evrope, da izrazi sama sebe, da diha svojo kulturno in umetniško identiteto, razvija svoje ustvarjalne potenciale in zmožnosti, podpira vse ustvarjalno, kolikor se le da, kajti ustvarjalnih ljudi na različnih področjih je v Evropi nekaj deset milijonov!

In vendar skoraj nihče ni zadovoljen; vsakdo vidi možnosti za še več in bolje ter ne verjame, da se Evropa oziroma EU sploh zaveda svoje (še) kulturne in kulturno – politične odgovornosti. Ljubljana Festival ve, da je na prelomnici; ali se bodo Križanke v celoti uredile in posodobile, ali pa bo festival stopical na mestu, medtem ko bo v Ljubljani vsako leto med pet in deset odstotkov večji turistični obisk in se čez deset let ne bo več dalo dihati. A za ureditev Križank bi potrebovali 30 milijonov evrov.

IMG_2785

Navdušen aplavz za nastopajoče v Fobiji, foto Marijan Zlobec

Potrebna bo tista poteza, ki jo je v Salzburgu uveljavil slavni dirigent po materini strani slovenskega porekla (njen oče, namreč matere Marte Kosmač, je bil iz Mojstrane) Herbert von Karajan. On je s pomočjo slavnega avstrijskega arhitekta Clemensa Holzmeistra med letoma 1956 in 1960 zasnoval kompleks treh skupnih dvoran. Iz hriba Monchsberg so iztrgali 55 tisoč kubikov kamenja in ustvarili izviren med sabo povezan dvoranski kompleks, ki hkrati lahko sprejme okrog pet tisoč ljudi in so na festivalu večkrat po dve operni predstavi v dveh dvoranah istočasno.

IMG_2767

Prizor iz Fobije, foto Marijan Zlobec

Kdo je odgovoren za (pre)ureditev Križank ?

Darko Brlek žal te moči nima, namreč da bi lahko kot direktor Festivala Ljubljana vse to sam uredil. To je naloga mesta in države, številnih pravnih postopkov, ureditev dokončnega statusa Križevniške cerkve kot nesakralnega objeta in hkrati kulturnega spomenika, namenjenega festivalskim prireditvam, ureditev odškodnine križnikom, preselitev Srednje šole za oblikovanje in fotografijo iz Križank, ureditev statusa gostinstva v Križankah in predvsem preureditev Poletnega gledališča v sodoben tehnološko moderen in inovativen produkcijski ambient odprtega tipa. Potrebna bodo evropska sredstva, denar ministrstva za kulturo in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter MOL. Prav tako kot razglasitev Plečnikove kulturne dediščine, kamor spadajo v Ljubljani tudi Križanke, pod zaščito Unesca.

IMG_2761

V Fobiji tik pred cenzuriranim prizorom, foto Marijan Zlobec

Propadli Anderličev projekt nove dvorane opominja

Če do tega ne bo prišlo, bo Ljubljana Festival stopical na mestu, če ne celo začel nazadovati. Ni nujno, da bo Cakarjev dom vedno na voljo, če pomislimo, da je bil proglašen tudi za kongresni center in ima pravico do organiziranja vsakršnih prireditev neodvisno od drugih ali v povezavi z njimi po svoji vsebini. Propadli projekt nove dvorane Jožeta Anderliča je lep primer, kako se vse lahko zelo hitro podre. Žal je največji krivec ravno kulturna oziroma upravna sfera, ki ni dojela edinstvene priložnosti in pobude nekega prosvetljenega in ambicioznega posameznika ter ga je raje na vse načine ovirala in na koncu onemogočila, tako da je sam utrpel za 30 milijonov evrov izgube ali škode, ki je z izgradnjo stanovanj namesto večnamenske dvorane nikoli ne bo mogel odpraviti. Kot ne bo imel zadoščenja, da je za Slovence nekaj trajno dobrega napravil. Pred kakimi štirimi, petimi leti sem bil z Anderličem na sestanku, kjer smo se že pogovarjali o potrebi po ustanovitvi programskega odbora, da bi pravočasno, že med gradnjo, zasnoval prvi program.

IMG_2766

Pesem in glasba v Fobiji, foto Marijan Zlobec

Tisti, ki se strahopetno skrivajo za etiketo varstva kulturne dediščine in kulturnih spomenikov v resnici niso naredili niti za trohico koristnega v imenu tistega, kar uradno, pravno in kulturno – politično zastopanjo. In nikoli niso za nič krivi, za nič materialno ne odgovarjajo in še najmanj poskrbijo za to, da bi nek propadajoči kulturni spomenik z državnimi sredstvi obnovili. Kvečjemu nasprotno; samo škodujejo. Morda je bila Anderličeva napaka, da ni sprejel finskega projekta, ki je bil arhitekturno boljši in čistejši ter predvsem nižji po višini in s tem avtomatično prej ali bolj sprejemljiv. A kriva je žirija, ki ni znala oceniti tistega, kar je videl vsak nestrokovnjak.

Pa to ni osamljen primer. Poglejte Plečnikov (ali Bežigrajski) stadion; pojdite tja, pokukajte čez zid in ugotovili boste, da bo tam kmalu zrastel gozd, v katerega boste lahko hodili po gobe! Prvi gobar bo dr. Damjan Prelovšek. Osebno ne verjamem, da bo Jocu Pečečniku uspelo, oziroma razumem njegovo upokojitev (pri šestinštiridesetih letih) kot umik (se opravičujem, vsakdo se lahko upokoji in dela kar hoče). Ljubljana je v resnici eno veliko sračje gnezdo, ne pa najlepše mesto na svetu!

OV7A2390

Vlado Kreslin s svojimi orglicami, foto Festival Ljubljana

Vlado Kreslin z vokalno skupino Reunion

Na te probleme prav gotovo ni mislil Vlado Kreslin, ko je ponovno in menda že kakih dvajsetič nastopil v polnem Poletnem gledališču v Križankah. Lani sem pisal o Vladu Kreslinu s svojo prekmursko dušo. Med drugim je bilo rečeno: “Kreslin ima v bistvu nekaj preprostih prijemov, kako občinstvo pritegniti, da naredi zunanji vtis in efekt. V resnici ima Vlado Kreslin dušo. O duši pa je znal marsikaj lepega povedati že veliki Tolstoj, kaj šele Dostojevski! Iz te duše izhaja tako melos kot občutenje sveta in sicer bolj lokalnega, zlasti prekmurskega življenja, tako da se občinstvo, ki mnoge Kreslinove pesmi zna na pamet, s tem svetom zlahka identificira, čeprav ni »od tam.« Vtis je bil, kot da bi v polnih Križankah vsaj za uro ali dve vsi radi bili »Prekmurci«. Koliko melodij je čisto njegovih in koliko ne, koliko besedil je sam napisal in koliko kdo drug, morda ni bistveno vprašanje, če vse skupaj »nastopa« kot pristna »štimunga«. ” To petje ljudi v Križankah se je letos ponovilo, ne čisto forte, ampak vsaj mezzoforte.

OV7A2306

Nastop Vlada Kreslina, foto Festival Ljubljana

In če sem lani zapisal, da Vlado Kreslin morda iz leto v leto preveč ponavlja iste obrazce in rituale ter morda premalo poskrbi za vsakokratno spočetje kakšne nove melodije, ki še ni v ušesih, bi letos lahko zapisal podobno. S to razliko, da je vendarle poskrbel za novost; če je lani imel na odru še Big band Nova iz Nove Gorice pod dirigentskim vodstvom Damjana Valentinuzzija, je letos pripeljal zelo številčen mešani pevski zbor oziroma vokalni ansambel Reunion, ki je njegov nastop popestril, obogatil in mladostno energetsko začinil kot bi ga lahko le malokdo. Ta Kreslinova poteza je bila odlična.

IMG_2765

Fobija v Poletnem gledališču v Križankah, foto Marijan Zlobec

Fobija v izvedbi EnKnapGroup prepričala

Plesna predstava Fobija/Phobia v režiji in koreografiji Guya Wetzmana in Roni Haver ter izvedbi mednarodne plesne skupine EnKnapGroup in z avtorji glasbe (Hugo Morales, Pepe Garcia) ter glasbeniki v živo (tolkalni ansambel Stagwerk Den Haag s tremi člani:Pepe Garcia, Niels Meliefste, Enric Monfort in vodjo Fedorjem Teunissem), na sceni Ascona de Nijsa, z oblikovanjem luči (Wil Frikken), oblikovanjem zvoka (Martin Lambeek) in v kostumih (Slavna Martinovic) je v prav tako skoraj povsem zasedenem Poletnem gleališču v Križankah prepričala kot odlična predstava s poudarjeno družbeno-kritično, ekološko kritično, lahko bi rekli planetarno kritično ostjo. V Ljubljani smo na njihovi predstavi še posebej občutili problematiko begunstva, emigracije, iskanje preživetja tam, kjer je to še možno, in seveda strahu ali fobij, kaj vse to prinaša ali odnaša ter posledično pomeni, pa ne le v smislu strahu in negotovosti, ampak na poti v sklepni propad. Se pravi še kako aktualna. Iztok Kovač je uspel že pred leti najti svojo identiteto oziroma identiteto En Knap in zatem EnKnapGroup kot mednarodno plesno, če že ne kar celovito umetniško skupino mednarodnih razsežnosti, kvalitete in dometa.

Oder Poletnega gledališča je bil ravno pravšnji in tehnično dovolj opremljen za celovitost doživetja in še bolj refleksije o tem, kaj se na planetu Zemlja v resnici dogaja. Kovač je večji povezovalni mojster kot mu to nekateri priznavajo. Gradi vezi med kvalitetnimi soustvarjalci različnih narodnosti (Izraelca Guy Weizman in Roni Haver s svojo skupino Club Guy & Roni, številni Nizozemci, Srbkinji Slavna Martinovic, Dunja Jocic, Madžar Tomas Tuza…).

Trimesečna turneja po Nizozemski in Nemčiji

Iztok Kovač dokazuje uspešnost mednarodnega projektnega, profesionalnega in vsebinskega ter posledično organizacijskega delovanja, o čemer pričajo najprej svetovna premiero na 25. ediciji enega najodmevnejših evropskih festivalov uprizoritvenih umetnosti, Noorderzon v nizozemskem Groningenu, po treh vnaprej razprodanih večerih na Nizozemskem in po uprizoritvi na 63. Ljubljana Festivalu še največja vezana turneja v zgodovini slovenskega sodobnega plesa in verjetno tudi gledališča; predstava bo namreč v treh mesecih naštela kar 25 gostovanj na Nizozemskem in v Nemčiji. Po predstavi sem rekel, da bi jo lahko uprizorili na železniški postaji v Münchnu; tam bi jo vsi še bolj razumeli, čeprav ni bilo vtisa, kot da je v Ljubljani nis(m)o.

Predstava sicer temelji na besedilu pisatelja in filozofa Alberta Camusa Niti žrtve niti krvniki, objavljenem jeseni leta 1946 v odporniškem časniku Combat, ki ga je francoski pisatelj pomagal urejati med nacistično okupacijo Francije. »Živimo v strahu, kajti absolutno prepričanje ni več mogoče (…), ker živimo v svetu abstrakcij, teles in strojev, absolutnih idej in primitivnega mesijanstva.« Prizadevanja za preseganje ideološkega fanatizma v predstavi igrajo osrednjo vlogo, a kot vidite vsak dan bombardiranja svetovnih kulturnih spomenikov in na drugi strani pomotoma bombardiranje bolnice, ker so ameriška brezpilotna letala še premalo natančna, da bi lahko zadela nameravani cilj, potem smo na “istem” ali na obeh straneh “enaki”. Ko se bodo ameriška letala naučila zadevati, ne bo več ciljev, ker bo že vse porušeno!

Marijan Zlobec

Iztok Kovač (levo) in bivši kulturni minister Uroš Grilc, foto Marijan Zlobec

IMG_2807

OV7A2418

Vlado Kreslin v Poletnem gledališču v Križankah, foto Festival Ljubljana

Prizor iz Fobije, foto Marijan Zlobec

IMG_2764


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja