KRITIK.si

Ljubljana Festival se je uspešno končal, še posebej če pomislimo, da se je izvil (vsaj za letos, za naprej ne bi napovedoval) iz krize financiranja in dosegel rekordni obisk, vendar pa je 2,5 milijona evrov njegovega proračuna zelo skromen znesek v primerjavi z mnogimi evropskimi festivali. Kljub temu je njegov ekvivalent, se pravi umetniška realizacija v primerjavi z razpoložljivimi sredstvi, ne le dobra ali prav dobra, ampak odlična. Še posebej, če se spomnimo, kaj vse smo videli in doživeli. Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je že razkril nekaj gostovanj v prihodnjih dveh letih, med katerimi naj bi bila celo Pariška opera, potem Riccardo Muti s svojim Chicago Symphony Orchestra, pa spet London Symphonay Orchestra in Opera iz Villniusa… Brlek sam ne ve, da je 63. Ljubljana Festival dosegel isti ekvivalent med proračunom in izkupičkom od prodanih vstopnic kot Salzburške slavnostne igre, kar povzemam po njihovih podatkih ob koncu salzburškega festivala in poročilu s sklepne tiskovne konference Ljubljana Festivala v Križankah. Seveda so njihovi zneski skoraj tridesetkrat večji, število obiskovalcev pa le 4,5 krat večje.

Edward Clug v Križankah, foto Marijan Zlobec

Mariborski balet le z enim vrhunskim plesalcem

Medijsko precej prezrto je bilo gostovanje baletnega ansambla Opere in baleta SNG Maribor s Stabat Mater in Rekviemom za 2 stola na glasbo Giovannija Battiste Pergolesija in Wolfganga Amadeusa Mozarta v koreografiji Edwarda Cluga ter na sceni in v kostumih Španca Jordija Roiga ter z oblikovanjem luči Tomaža Premzla v polnem Poletnem gledališču v Križankah. Predstavo so vsi kritiki namreč ocenili že po premieri v Mariboru. Rekviem za 2 stola je odličen predvsem po zaslugi edinega plesalca, a je tudi on zamejen tako prostorsko kot izrazno, saj Mozartova kompozicija ni bila nikoli mišljena kot glasba za koreografijo, niti ni tako pisana, da bi v taki koreografiji omogočila več kot je pokazal plesalec solist. Vsebina Mozartovega Requiema je bila tako precej oddaljena od same koreografije in plesalčevega vse prej kot „rekvijemsko“ pokazanega temperamenta in izraza. Izbrali so slab posnetek Mozarta, čeprav je bil s samim Karajanom, a ne med boljšimi, ko je bil dirigent že bolan in ni imel najboljših pevcev. Solist Christian Guerematchi je mojster in takoj prevzame, ker ima poseben odnos do giba, plesnega detajla in celote, ki pa se sčasoma začne ponavljati in novih možnosti ni na spregled. Edward Clug se je tu ujel v past svojih ambicij s partituro, ki ji ne le ni kos, ampak ni taka, kot je mislil, da koreografsko je, zato je bil prisiljen svojo koreografijo oziroma Requiem skrajšati. Saj kaj naj bi koreografskega počel z na primer Tuba mirum…!? Solistova plesna samorefleksija in izpričana odtujenost ali človekova zamejenost v boksarskem ringu z le nekaj „rundami“ in z zgolj namišljenim nasprotnikom nima nobene zveze s tako profilirano tematiko, kot je rekviem nasploh, Mozartov pa zgodovinsko še posebej. Razen če so si boksarski ring izmislili framazoni in je Mozart plesal le po njihovem naročilu, vsaj v tem primeru naročenega Requiema. Guerematchi je svoj plesni solo ustvaril že leta 2006 na Nizozemskem, kjer deluje in je bil tokrat pri nas izveden prvič.

Aplavz za mariborske baletnike, foto Marijan Zlobec

Stabat Mater je ponovno odklita, obujena in izvajana kompozicija; pri nas jo je za Evropsko prestolnico kulture v Mariboru osmislila v svojem projektu Karmina Šilec in z njo dosegla nedeljiv mednarodni uspeh in odmev. Mariborski balet je tu pokazal veliko ansambelske zlitosti in ujemanja s samim glasbenim sporočilom Pergolesija. Trpljenje matere Marije ob mrtvem Jezusu (tu se spomnimo, da je Marija rodila še kot skoraj deklica) išče dvojno odrešitev; zase kot možnost preživetja in upanja za naprej ter za božjega Sina in njegovo zveličanje, če ga je že Bog poklical k sebi. V kompoziciji je tega optimizma veliko in ga je Pergolesi napisal mojstrsko, če že ne kar zavezujoče še za današnje dni, ko je optimizma v kontekstu tragedij na individualni, koletivni, nacionalni, državni in se bojim planetarni ravni vse manj. Tu je treba še posebej poudariti, da tokrat ni šlo za prevzeti tuji posnetek Stabat Mater, ampak se je snemanje dogajalo kar doma z Baročnim orkestrom Akademije za glasbo z dirigentom Egonom Mihajlovićem in s solistkama sopranistko Štefico Stipančević in mezzosopranistko Nuško Drašček Rojko (posneto 7. novembra 2014, ko je bila mariborska premiera). Prva Clugova postavitev pa je bila še poprej v Münchnu v Staatstheater am Gärtnerplatz (6. junija 2013).

V dvoje je lepše z Lano Trotovšek in Sretenom Krstićem

Lana Trotovšek in Sreten Krstić v Križevniški cerkvi, foto Marijan Zlobec

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je na 63. Ljubljana Festivalu nastopil nekajkrat. V dvoje je lepše je bil naslov koncerta v Križevniški cerkvi s solistoma violinistko Lano Trotovšek in violinistom Sretenom Krstićem. Popularnega Srečka poznamo še iz časov, ko je prihajal iz Beograda v Ljubljano, potem pa je uspešno naredil avdicijo za koncertnega mojstra Münchenskih filharmonikov, kar je še danes, ko filharmonike vodi Valerij Gergijev. Sreten je odličen violinist tako v orkestru kot solist in komorni glasbenik. Violinista sta si izbrala dva Vivaldijeva koncerta za dve violini (v B-duru RV 529 in v a-molu RV 522), komorni orkester je uvodoma zaigral Vivaldijev Koncert v G-duru RV 151 “alla rustica” in za konec še Dvorakovo popularno Serenado za godala v E-duru op. 22. Kolikor je Vivaldi predhodnik velikega Bacha, pa bi si želel po enem Vivaldiju slišati še slavni Bachov Koncert za dve violini. Njuno nastopanje je redko skupaj (če sploh že poprej), zato je treba izkoristiti vsako dano priložnost za programski maksimum. Če Krstića že dolgo poznamo, pa ima Lana Trotovšek svojo v zadnjih letih že mednarodno uspešno pot. Nazadnje je bila pred kratkim na Kitajskem, doma pa je igrala še Violinski koncert P. I. Čajkovskega. Mladi morajo dobiti priložnost, od tod pozornost Festivala Ljubljana vsako leto za deset, morda celo petnajst njihovih nastopov. So še možnosti, zlasti pogrešam pevske recitale, če že ne v SF pa vsaj v Križevniški cerkvi. Pravzaprav pevskih recitalov ali večerov samospevov na festivalu nisem slišal že dolgo. Čas je, da se Lied ali samospev obudi kot samostojen programski segment. Križevniška cerkev je bila nabito polna, kar kaže na popularnost obeh glasbenikov. Trotovšek pa je nastopila še na odprtju festivala kot ena izmed treh solistov z dirigentom in skladateljem Tan Dunom.

Marijan Zlobec