Iz prvega meseca 63. Ljubljana Festivala je ostala spregledana še kakšna zanimiva, dobra, izvirna in odmevna manifestacija, o kateri na tem mestu nismo rekli še ničesar. Posebno slovesno je bilo na Poletni noči s Simfoničnim orkestrom in Big bandom RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Patrika Grebla v Poletnem gledališču v Križankah. Večer je bil posvečen Elzi Budau, pesnici, pisateljici, dolgoletni soustvarjalki žlahtne podobe slovenske popevke in aktivni spremljevalki mnogih njenih akterjev, še posebej pevk in pevcev ter skladateljev. Ona ne piše pesmic, kot je to v svoji posneti izjavi za televizijo dejal predsednik države Borut Pahor, sicer navzoč v Križankah, ampak piše tehtna, privlačna, izpovedno občutena in dragocena besedila, torej prave pesmi, o čemer med drugim pričata dvojni zgoščenki, nastali z različnimi interpreti, a samo z njenimi uglasbljenimi pesmimi.
Elza Budau prihaja v Poletno gledališče v Križankah, foto Marijan Zlobec
Elza Budau je prišla v Poletno gledališče skozi vhodna vrata v spremstvu in mimo ljudi po sredini avditorija in potem naprej in dol do prve vrste, kjer je sedel še premier dr. Miro Cerar z ženo. Med nastopajočimi in pesmimi se je pokazalo, da so starejši, kot Oto Pestner, v še kako dobri formi, Elda Viler postaja preveč vehementna, nekateri mlajši pa morda niso čisto v emotivni identiteti s starejšo damo in vidijo njen poetični svet po svoje, kar pa ni nič narobe, saj se lahko vsakdo predstavi le na svoj način in tak kot je. Zame je bilo najbolj opazno dejstvo, da se pesmi Elze Budau zelo uspešno ujemajo z glasbenim sporočilom samih skladateljev, kar pomeni, da je bila njena poezija zelo dojeta in uspešno uglasbljena. Posnetek koncerta je bil na televiziji že nekajkrat predvajan. Nekoliko zbode v oči nagovor generalnega direktorja RTVS, ki si je na koncu privoščil hud spodrsljaj, češ da imamo sto Elz, namesto da bi rekel: Elza Budau je ena sama in zato jo cenimo, spoštujemo ter imamo radi, hkrati pa se ji zahvaljujemo za vse dobro in dragoceno, kar je dala slovenskemu narodu v nekaj desetletij dolgem in ustvarjalno bogat času. Tisoč pesmi, sto znanih, dvajset biserov!
Tomaž Domicelj prvič na Ljubljana Festivalu, foto Marijan Zlobec
Med domala nerecenziranimi koncerti je bil nastop kantavtorja, skladatelja, pevca, kitarista, prevajalca, pisca in polemika Tomaža Domicelja v polnem Peklenskem dvorišču Križank. Njegov triurni nastop pod naslovom Čista akustika in v počastitev avtorjevega polstoletnega delovanja, menda sploh prvi na Ljubljana Festivalu, je bil skupaj z multiglasbenikom Ladom Jakšo prežet z duhovitimi komentarji, inteligentnimi prebliski, na videz sprotnim oblikovanjem programa, preizkusom vseh svojih kitar, pogledom na lastno glasbeno zgodovino, pozdravi prisotnih projateljev, kritičnimi ostmi, skratka Domicelj se je pokazal kot človek duha, inteligence in nedvomne glasbene identitete, prepoznavnosti in kvalitete. O zgodovini bomo kaj rekli čez dvajset let, ko bo njegov viski, eden najbolj iskanih med zbiralci zasebnih polnitev na svetu – le iz enega njegovega soda, staranega 12 let na Škotskem – le še za pitje po 0,1 dl (na izbrano osebo).
Dirigent Jevgenij Buškov, foto Marijan Zlobec
Glasbeni gostje iz Belorusije
Koncert Beloruskega državnega komornega orkestra z dirigentom Jevgenijem Buškovom v polni Slovenski filharmoniji se je končal s stoječimi in skandirajočimi aplavzi. Belorusi so pri nas že gostovali in so se tudi tokrat izkazali kot odlični glasbeniki. Predstavili so se z redkeje izvajanim programom: P. Alkhimovič – Potovanje v Belorusiji (Concerto grosso), A. Schnittke – Suita v starem slogu, prirejena za violo in orkester (solistka Ana Serova) ter Spomin na Firence P. I. Čajkovskega.
Violistka Ana Serova, foto Marijan Zlobec
Elini Garanča je umrla mama
Elina Garanča v Ljubljano, kot je znano, ni prišla, niti je ni bilo na Salzburških slavnostnih igrah in še poprej v milanski Scali. Med Ljubljana Festivalom pa sem izvedel, da ji je bolna mama medtem umrla. Zamenjava slavne pevke s kar tremi opernimi solisti tako rekoč čez noč ni bila niti malo lahka, na srečo pa je vajeti v svoje roke prevzel menedžer in sorojak Garanče, ki je imel v svoji beležki še nekaj opernih imen. Našel je prostega tenorista Massima Giordana, ki sicer živi v Trstu, on pa prijateljico sopranistko Carmen Giannattasio, skupaj pa še baritonista Simoneja Piazzolo.
Simfonični orkester RTV Slovenija je ostal isti, zamenjan pa je bil še dirigent, sicer Garančin mož Karel Mark Chichon, z dirigentom Lorisom Voltolinijem. On ima pravzaprav še največ zaslug, da se je koncert iztekel ugodno, solidno, na posameznih mestih prepričljivo, na drugih manj ali bi smeli imeti pripombe, a tako je skoraj vedno. Voltolini ima operno kilometrino, zori pa še kot interpret; v Ljubljanski operi je v zadnjem času največ pokazal kot odličen dirigent zelo zahtevne Straussove Salome, kar pa je določen kritik hote prezrl, kot da se je opera dirigirala sama!
Dodatek po uradnem delu koncertnega programa, foto Marijan Zlobec
O Massimu Giordanu sem nekajkrat pisal po njegovih nastopih v dunajski Državni operi; v Adriani Lecouvreur in Andrea Chénier se mi ni pokazal kot prepričljiv interpret, žal pa je bil tudi v Cankarjevem domu najslabši (Don José v Carmen, Des Grieux v Manon Lescaut). Nima ne glasu za vloge, ki si jih je izbral, ne njihove osebnostne ali karakterne identitete. Morda je bil še najbližji v duetu Rudolfa in Mimi s konca prvega dejanja La Bèheme, a se je z višinami precej mučil.
Sopranistka Carmen Giannattasio ima zelo prepričljiv glas v srednji legi, zaokrožen, dovolj temen, izrazno plemenit, a ostaja njen nastop precej starikav, kar je spričo njene mladosti in nasploh vlog, ki jih je interpretirala (Mimi, Čo Čo San), nepotrebno. Tudi pri njej bi se dalo podvomiti, ali je njen glas za Leonoro iz Trubadurja dovolj dramatičen. Pri baritonistu Simoneju Piazzoli pa smo pogrešali tisto samozavest, ki jo sleherni baritonist mora pokazati tako na glasovni kot dramatični, interpretativni ravni, čeprav gre za koncert, saj je vloga ista ne glede na način ali obliko nastopanja. Na odru si kot solist moraš znati vzeti svoj prostor in pokazati identiteto opernega junaka. Delno smo tak pristop začutili in videli v duetih, a bi do večjega efekta bržkone prišlo šele z nekaj vajami.
Simfoniki RTVS so bili solidni v spremljavi treh njim neznanih pevcev in zanesljivi interpreti uvertur, preludijev ali intermezzov (Sicilijanske večernice, Traviata, Moč usode, Manon Lescaut),
Sopranistka Evelin Novak, foto Marijan Zlobec
Drugi koncert opernih arij terminsko prehiter
V tem kontekstu se je zdel naslednji večer opernih arij z baritonistom Željkom Lučićem in sopranistko Evelin Novak, Slovensko filharmonijo in dirigentom Ivanom Repušićem terminsko prehiter in s približno isto publiko ter na moč sorodnim, če ne celo istim programom (Sicilijanske večernice, Manon Lescaut) premalo pričakovan kot dogodek, čeprav je umetniško to postal zlasti po zaslugi svetovno znanega srbskega opernega pevca. Slišali smo dva orkestra, torej imamo v Ljubljani še z opernim kar tri; lahko bi imeli, tako kot Dunaj, Berlin, Pariz tri opere. Slovenska filharmonija je operno boljši orkester od Simfonikov RTV Slovenija; ima več barve, intenzitete, dramatične napetosti v nekaterih podrobnostih, z eno besedo višjo kulturo skupnega nastopanja (in več izkušenj), a tu seveda ne bi pretiraval.
Baritonist Željko Lučić, foto Marijan Zlobec
Željko Lučić je morda na odru celo preveč plemenit; z veliko kulturo petja in muzikalnostjo ter odličnimi visokimi legami, kar pri baritonistih ni vedno ali pri vseh pevcih samoumevno, ostaja v določenih segmentih premalo dramatično prebujen, igralsko bolj doživet, spontan, drzen, izvirajoč iz svoje notranje bolečine (Rigoletto), igralske funkcije in narativnosti (Glumači), vladarske samozavesti (Nabucco), zločinskosti (Macbeth), bolj »biroktratskosti« funkcionarja revolucije (Gérard v Andrea Chénier) kot opisa izdajalske karakteritike in seveda še bolj ljubezenskega rivalstva pri Madeleini pesnika Andrea Chéniera. Še najboljši je bil kot Renato v dodanem Plesu v maskah.
Damjan Damjanovič in Željko Lučić, foto Marijan Zlobec
Sopranistka Evelin Novak je pokazala premalo karakteristik velike pevke in interpretke; še izoblikuje svojo operno identiteto (Gilda, Violetta), a so vloge v tem trenutku zanjo še pretežke. Ivan Repušić je korekten dirigent, a bi vendar pričakoval večjo moč avtorskega vodenja celotnega večera, več animacije in dojetja, da je operni večer koncertno gledališče, kjer se operne vsebine dogajajo in vse slišim in vidim, tudi če mižim.
Dirigent Uroš Lajovic in pianist Nikolaj Luganski v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec
Uroš Lajovic s Chopinom
Tretji dirigent prav tako s Slovensko filharmonijo je bil Uroš Lajovic, sedaj publiciran po vsem svetu kot nekdanji dunajski učitelj novoizvoljenega umetniškega vodje in šefa dirigenta Berlinskih filharmonikov (od leta 2018 dalje), Rusa Kirila Petrenka, ki je na internih orkestrovih volitvah s prepričljivo večino glasov premagal slavnega nemškega dirigenta Christiana Thielemanna, po lanski lestvici najboljšega dirigenta na svetu. Je Petrenko sedaj prvi ?!
Lajovic je že spremljal mnoge klavirske soliste, večkrat na primer Iva Pogorelića, tokrat Rusa Nikolaja Luganskega z obema Chopinovima klavirskima koncertoma v enem večeru, kar sicer na dveh koncertih igra Lang Lang, kar sem videl v Firencah pred leti. Luganski je z Varšavsko filharmonijo s Chopinom odprt letošnje svetovno Chopinovo pianistično tekmovanje, ki še poteka. Luganski je rahlo preakademski in premalo romantičen pianist, kot Rus, ki ne razume, kako je pri duši Poljaku, ki beži pred (ruskim) sovražnikom v tujino in se nikoli več ne vrne domov. Luganski je odličen pianist, a se to ne kaže v pretresljivosti dojetja igrane snovi: chopinovskega čustvovanja, ki je ne le najbolj pianistično, ampak boleče, hrepenenjsko, ponosno, samozavestno in osamljeno hkrati. Verjetno ni bil nikoli na pariškem grobu na pokopališču Père Lachaise in ne v Varšavi, v cerkvi Svetega Križa, kjer je v arkadni steber vzidano Chopinovo, iz mrtvega telesa izrezano in v konjaku v posodi v domovino prepeljano umetnikovo srce. Že če na to pomisliš, moraš Chopina igrati nekoliko drugače.
Lajovic se je zelo trudil; nekaj je bilo hitrih spreminjanj tempov, nekaj neskladnosti, kakšna pianistova napaka, tako kot na začetku premalo čista skupna igra violin v zelo težki uverturi k Snu kresne noči, medtem ko je bila mazurka iz opere Halka slabo in nepotrebno mašilo in bi gledalci v skoraj polnem Cankarjevem domu zaslužili morda kaj celo slovenskega iz 19. stoletja.
Nikolaj Luganski v Slovenski filharmoniji, foto Marijan Zlobec
Nikolaj Luganski je takoj zatem nastopil še na recitau s Schubertom in Čajkovsklim v Slovensaki filharmoniji. Za Schuberta ga je bilo rahlo premalo, za Čajkovskega pa preveč ali drugače rečeno; Schubert je v svojih Scherzih in Sonati v c-Molu D 958 še imel precej interpretacijske neslišane rezerve, pri Čajkovskem (Letni časi, Velika sonata za klavir v G-duru) pa se je zelo potrudil dokazati, da je v delih več umetnosti kot je je v resnici in bi se na prvi pogled zdelo, kot da je bila Velika sonata tako kompozicijski kot interpretativni biser večera.
Koncert 2Cellos v polnem Poletnem gledališču v Križankah, foto Festival Ljubljana
Polemike ob koncertu 2Cellos
Koncert 2Cellos je vzbudil precejšnje polemike o tem, ali se sme zapreti promet in posledično odstraniti vse ljudi, ki se znajdejo pod zunanjim obzidjem, da bi od tam brezplačno poslušali koncert, ne da bi seveda kaj videli. Koncert menda ni bil v celoti razprodan oziroma so zmanjšali prodajo vstopnic od prvotno predvidenih 3500 na 3200. Vprašanje je, ali je ta množica varna v ambientu, kjer se vendarle marsikaj lahko zgodi in ali niso kapacitete varnih Križank manjše? Vprašanje je, zakaj ni bil koncert na Kongresnem trgu tako kot poprejšnji? Tretje vprašanje je, kaj narediti z mladimi, ki so brez denarja in bi vseeno radi vsaj prisluhnili, če že ne gledali koncert? Vstopnice so bile sorazmerno drage, vsekakor precej dražje kot stojišča predlani za koncert na Kongresnem trgu. Video prenos na preddverje ali dvorišče Križank ni rešitev, saj bi se množica ljudi še povečala in bi razmere postale varnostno še bolj vprašljive. Ena izmed rešitev sta dva koncerta v Poletnem gledališču v Križankah z do 2500 gledalci, torej skupaj 5000, in z nižjo vstopnino. Kdor želi nastopiti na Ljubljana Festivalu mora imeti prost termin, sicer je vse le industrija preseljevanja s koncerta na koncert (in služenje denarja). Vsekakor bo treba ta problem smiselno razrešiti; časopisne polemike k temu ne bodo veliko prispevale. Odprte pa so možnosti javnega razmišljanja in dajanja sugestij ter predlogov!
Marijan Zlobec
Koncert 2Cellos, foto Festival Ljubljana
Darko Brlek in Željko Lučić, foto Marijan Zlobec
Jan Plestenjak in Tomaž Domicelj, foto Marijan Zlobec
Pianistka Katja Sinkovič in pianist Nikolaj Luganski v CD, foto Marijan Zlobec