63. Ljubljana Festival ob koncu
Letošnji Ljubljana Festival se je, čeprav je bil doslej najdaljši, končal kar prehitro; navadili smo se že na izzivalne dogodke, polne različnih vsebin in kvalitet. Nekateri glasbeni dogodki so šli prehitro mimo in o njih ni bilo zabeleženih veliko kritiških odmevov. Premalo je bilo denimo poudarjeno, da je Ljubljana Festival gostil tri svetovne umetnike; najprej slavnega kitajskega skladatelja Tan Duna, potem še slavnejšega Poljaka Krzysztofa Pendereckega in na koncu, žal ni mogla v Ljubljano, bila pa je v Frankfurtu dan poprej na izvedbi svojega Koncerta za violo, prav tako slavna ruske skladateljica tatarskega porekla Sofija Gubaidulina. To je več, kot si znamo predstavljati glede na delovno zasedenost tako ustvarjalnih ljudi.
Tan Dun je bil tu v posameznih primerih narobe razumljen in niso vsi dojeli, da je šlo za poseben program otvoritvene slovesnosti na Kongresnem trgu z naslovom Trilogija borilnih veščin kot prikaz njegove filmske glasbe s projekcijo na megaekrane odlomkov iz filmov, za katere je Tan Dun napisal glasbo, tokrat izvajano v živo kot je bila nekdaj spremljava k nemim filmom.
Tan Dun med dirigiranjem na Kongresnem trgu, foto Festival Ljubljana
Tan Dun je bil v Ljubljani prvič in dirigent večera. Kombinacija dveh orkestrov (še Teatra Verdi iz Trsta) in gostovanje v Trstu naslednjega dne na Velikem trgu je nadaljevanje tradicije kulturnega sodelovanja Festivala Ljubljana s tudi slovenskim mestom po lanskem nastopu z Orffovo kantato Carmina burana (dirigent Uroš Lajovic). Trst je tako ponudil sodelovanje Ljubljani, ki se je v nekem smislu začelo z mednarodno odmevnim Koncertom prijateljstva 13. julija 2010 z združenimi glasbeniki treh držav (Italije, Slovenije in Hrvaške) pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija, najslavnejšega italijanskega dirigenta. Tradicija mednarodnih koncertov z udeležbo slovenskih glasbenikov na tem trgu je bila vzpostavljena prav na dan obletnice fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma 13. julija 1920. Kot veste, so trije predsedniki: Giorgio Napolitano, Ivo Josipović in Danilo Türk še pred koncertom položili venec k Narodnemu domu, odkrili jubilejno ploščo in se vpisali v spominsko knjigo.
Ognjemet z Ljubljanskega gradu ob koncu odprtja 63. Ljubljana Festivala, foto Festival Ljubljana
Mimogrede: Muti napoveduje podoben Koncert prijateljstva v Kobaridu leta 2017 v spomin na vse žrtve Soške fronte. Lani je bil Koncert prijateljstva v Sredipolju ob spomeniku italijanskih žrtev prve svetovne vojne, nato pa je Muti z Verdijevim Requiemom prišel v Ljubljano na Kongresni trg na 62. Ljubljana Festival. Letos je bil Koncert prijateljstva z Riccardom Mutijem 6. julija v stari katedrali v Otrantu.
Krzysztof Penderecki v Cankarjevem domu, foto Festival Ljubljana
Še precej bolj pretresljiv pa je bil Poljski requiem Krzysztofa Pendereckega v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prav tako s skladateljem kot dirigentom svojega epohalnega dela, enega najboljših requiemov v zadnjega pol stoletja; nekako med Benjaminom Brittnom (Vojni requiem, 1961/1962) ter Györgyjem Ligetijem (Requiem, 1965) in Philipom Glassom (Simfonija št. 5 – Requiem, Bardo and Nirmanakaya po naročilu Salzburškega poletnega festivala leta 1999 za praznovanje konca tisočletja).
Penderecki in Uroš Lajovic, foto Marijan Zlobec
Penderecki je svoj Poljski requiem pisal dolgo časa, pravzaprav kakih pet let, predno je prišlo do prve izvedbe leta 1984, potem ga je predelal še leta 1993 in 2005, tako da je vsa pretresljivost in monumentalnost njegove dolge kompozicije prišla do polnega izraza, kar smo doživeli v Ljubljani. Penderecki je bil po koncertu zelo zadovoljen; zlasti je pohvalil zbor, ki ima v requiemu zelo zahtevno nalogo, pa tudi orkester Slovenske filharmonije.
Krzysztof Penderecki in Darko Brlek, foto Marijan Zlobec
Penderecki je po koncertu v bistvu že pristal na še en koncert svojih del na festivalu v prihodnjih letih. Lahko bi bila njegova sijajna kompozicija Utrenja, za katero pa je v pogovoru menil, da je za zbor še težja kot Poljski requiem ter da potrebuje sijajne basiste, zlasti solista, za kar je bil najprej malo skeptičen, nakar mu je direktor Darko Brlek pojasnil, da sodeluje z zborom Glinka iz Sankt Peterburga, ki take profondiste ima. Penderecki si želi, da bi bilo njegovo prihodnje gostovanje v Ljubljani s koncertom v stolnici; poleg Utrenja iz dveh delov (Položitev Kristusa v grob, Vstajenje Gospodovo) je omenil še nekaj svojih duhovnih skladb, v katerih je v ospredju ne toliko liturgika sama kot problematika zbliževanja religij in medsebojno razumevanje, zgodovina in vizija.
V Poljskem requiemu je veliko poljske zgodovine: usoda Judov v varšavskem getu in drugje, spomin na mučenika frančiškana patra Kolbeja, kardinala Wyszyńskega, na poljske žrtve ruske NKVD v Katynskem gozdu, na stavko v ladjedelnici v Gdansku, rojstvo Solidarnosti na čelu z Lechom Wałęso, ki mu je izrecno posvečen del Lacrimosa. Leta 2005 je bila prvič izvedena še dodana Ciaccona, posvečeno poljskemu papežu Wojtyli, Janezu Pavlu II.
Penderecki je poslušal Mirsada Begića, kako je naredil portret papeža Wojtyle, foto Marijan Zlobec
Zelo je bil presenečen, ko je bil po koncertu po naključju prisoten akademski kipar Mirsad Begić in je izvedel, da je ob papeževem obisku Ljubljane kiparsko spomeniško napravil tako stolnična vrata kot portret papeža, njegovega prijatelja, ki je sedaj na ogled v cerkvi Svetega Jožefa (en odlitek pa v Vatikanskih muzejih v Rimu in en na osrednjem trgu v Bukarešti). Zgleda, da se je Penderecki v Ljubljano že kar zaljubil! Prvič je bil pri nas, ko je dirigiral svoj Pasijon po Luki.
Violist Antoine Tamestit, foto Marijan Zlobec
Tretja velika skladateljica je bila prisotna na sklepnem koncertu s svojim Koncertom za violo in orkester v izvedbi Mlade nemške filharmonije pod dirigentskim vodstvom Jonathana Notta in s solistom violistom Antoineom Tamestitom. Dočakali smo tri svetovne izvedbe.
Prizor iz muzikala Mamma mia! v Križankah, foto Festival Ljubljana
V resnici pa jih je bilo še več, le da so, vsaj nekatere, šle bolj mimo širšega kritiškega poročanja. V tem smislu – velike publicitete -se je najbolje godilo muzikalu Mamma mia! V slovenski različici z besedilom v prevodu Tomaža Domicelja, ki se s tem v zvezi skorajda ne omenja. Napravil je odličen prevod, tekoč, razumljiv, privlačen za samo odrsko dogajanje in njegov potek ali tok; razumel je, kaj morajo pevke in pevci peti in kako, da bo tekst v skladu z melodijo. Muzikal je pokazal lepe kvalitete na vseh ravneh tovrstne produkcije (svetla poletna mediteranska scenografija, poletni, dinamični, izzivalni, mladostniški kostumi, močna luč, bolj revijalna koreografija…) in me ne preseneča, da je imel 17 razprodanih večerov in kar 23 tisoč gledalcev.
Dinamični skupinski prizor iz muzikala, foto Festival Ljubljana
Sam sem videl šele zadnjo ponovitev, ki pa je bila ravno tako dobra ali odlična, kot so bile, domnevam, poprejšnje. Morda bi se dalo kaj kritičnega reči na postavitev inštrumentalnega ansambla na stran in premajhno število glasbenikov ter na pojav Patrika Gregla kot dirigenta ansambla še kot župnika v sami zgodbi na odru, kar se mi ne zdi komično, ampak prej banalno.
Patrik Greblo kot župnik, foto Festival Ljubljana
Avtorji so imeli v glavnem srečo z izborom akterjev, tako ženskih kot moških. Dobili smo tri na koncu ujemajoče (ujete) se pare pa še koga zraven. Prav tako soliden je bil ansambel v nekaterih bolj množičnih prizorih, morda je nekaj vprašanj glede postavitve barke na desno stran avditorija, tako da vsebina ni bila čisto jasna. Dalo bi se še kaj izboljšati do prihodnjega leta, ko bodo menda še ponovitve. Morda se še da odpreti ali nekoliko bolj razpreti zaveso na levi strani za boljši razgled ali pogled na vse dogajanje za one, ki sedijo pri strani.
Tri dame iz muzikala, foto Festival Ljubljana
Če rečem, da sem gledal muzikal v nekoliko boljši izvedbi, kot sem pričakoval; zakaj sem imel pomisleke, je stvar zahtevnosti in pričakovanj ali pomislekov glede vokalne kvalitete vseh nastopajočih, a bi prej rekel, da sem se pustil presenetiti. Menda načrtujejo za prihodnje leto še en nov slovenski muzikal, po Cvvetju v jeseni, to je slavna filmska Vesna (potem pa pride oni Čapov piranski filmski (iz 1962) Naš avto; ne vem če, samo domnevam)!
Marijan Zlobec
Skladatelj Tan Dun in violinistka Lana Trotovšek po koncertu, foto Marijan Zlobec
Slikar Zmago Modic je kot že po tradiciji naslikal otvoritveni koncert, foto Festival Ljubljana
Dirigent Uroš Lajovic (levo) in novinar Marijan Zlobec v premoru otvoritvenega koncerta med dežjem na Kongresnem trgu