Slavna milanska Scala je prvič v svoji zgodovini ostala odprta čez poletje in ni želela zapreti vrat v času Svetovne razstave v prepričanju, da bodo mnogi obiskovalci Expo zvečer obiskali še Scalo. Koliko se je to v resnicio zgodilo, še ni natančnih podatkov, vsekakor je možnost bila in so jo zlasti organizirane skupine izkoristile. Scala je pripravila natančen program prireditev od 1. maja do 31. oktobra in to razumela kot svoj prispevek, če ne kar dolžnost za uveljavitev Milana v svetu. V gledališču poudarjajo, sa bo za mnoge obiskovalce Expo to edinstvena priložnost še za obisk najlepšega gledališča na svetu.
Prizor iz Rossinijevega Seviljskega brivca, vse slike Teatro alla Scala
Scala decembra pričakuje Ano Netrebko
Intendant Alexander Pereira je izrazil svoje navdušenje v imenu vseh zaposlenih v Scali (nad 800), da bodo predstavili sebe v kar najlepši luči vsemu svetu. No, zdi pa se, da se bolj kot gremo h koncu Expo, oči v Scali odprte k novi sezoni in prvi premieri 7. decembra, to bo malokrat uprizorjena Verdijeva opera Giovanna d’Arco pod dirigentskim vodstvom novega umetniškega vodje, dirigenta Riccarda Chailyja z Ano Netrebko v naslovni vlogi, ob njej pa bo pel tenorist Francesco Meli vlogo Karla VII. (tako kot Manrica v Trubadurju v Salzburgu). Tretji veliki pevec bo Carlos Alvarez kot Giacomo. Giovanna d’ Arco je bila krstno uprizorjena v Scali leta 1845, potem pa še leta 1865, torej je v Scali niso uprizorili nič manj kot sto petdeset let! Salzburški festival je imel koncertno izvedbo z isto pevski zasedbo leta 2013. Riccardo Chailly pravi, da bo vrnitev te opere v Scalo pomenila utrjevanje njene identitete z Verdijem in hkrati kulturno potezo pri razširjanju italijanskega opernega repertoarja. Na to razširitev čaka iz italijanske kulturne zakladnice še zelo veliko oper, da ne bo pomote!
Prizor iz Donizettijevega Ljubezenskega napoja
Muzej Scale obišče letno 250 tisoč ljudi
Scala se je pripravila na več ravneh, tokrat še posebej s svojim muzejem, ki ga letno obišče 250 tisoč ljubiteljev Scaline zgodovine. Muzej sam je star že več kot sto let, tokrat so poleg stalne razstave pripravili še celo vrsto posebnih, kot dokumentarno o Puccinijevi operi Turandot, s katero so 1. maja svoj program začeli istega dne, kot se je odprl Expo.
Expo je že doslej in bo še do konca oktobra v Scali po svoje odigral pomembno vlogo. Med operami so poleg Turandot z novim glasbenim umetniškim vodjo ter šefom dirigentom Riccardom Chaillyjem in v režiji mednarodno zelo uveljavljenega Nikolausa Lehnhoffa, uprizorili še Donizettijevo Lucio di Lammermoor, povzeto predstavo iz Metropolitanske opere v New Yorku, ki smo jo že videli v minuli sezoni, pa stari in preizkušeni enodejanki Cavalleria rusticana (napovedovani z Elino Garanča in Jonasom Kaufmannom, a obeh v Milano ni bilo) (Mascagni) in Glumači (Leoncavallo). V koprodukciji z MET in Bavarsko opero iz Münchna so izvedli Puccinijevo Tosco, potem je bila nova produkcija Rossinijevega Otella z dirigentom Johnom Eliotom Gardinerjem in v režiji Jürgena Flimma. Rossini je bil zastopan še s Seviljskim brivcem (med drugimi pevci sta nastopila legendarna Leo Nucci in Ruggero Raimondi), Puccini z La bohème (dirigent Gustavo Dudamel), Donizetti z Ljubezenskim napojem (dirigent Nello Santi) in Verdi s Falstaffom v režiji Roberta Carsena in z dirigentom Danielom Gattijem. Mozart je bil zastopan z opero serio Lucio Silla z dirigentom Marcom Minkowskim Predstava je sicer nastala že pred leti za Salzburg.
Prizor iz Puccinijeve Tosce
Namesto dveh novih opern le ena
Kot posebnost programa za Expo sta bili napovedovani dve novi operi: najprej CO2 sodobnega italijanskega skladatelja Giorgia Battistellija, na koncu Expo pa Fin de partie (Konec igre) na dramski tekst Samuela Becketta madžarskega skladatelja Györgyja Kurtága z dirigentom Ingom Metzmacherjem in v režiji Luca Bondyja. Ta opera je bila, kot smo že pisali, sicer naročena za Salzburški poletni festival in bi morala biti tam izvedena že lani, a je skladatelj ni utegnil dokončati. Žal pa je ni niti še do letos, kar obžalujejo tako v Salzburgu kot Milanu. Torej je leto 2015 v Scali prineslo le eno operno svetovno praizvedbo! Kurtaga bodo nadomestili v Albanom Bergom in njegovim slavnim Wozzeckom.
Na programu so imeli skupaj sedem baletov, kot prvega slavnega Hrestača P. I. Čajkovskega, balet na glasbo Bachovih Suit za solo čelo, Giselle, Excelsior Romualda Marenca, Pepelko P. I. Čajkovskega (ta je na ogled še oktobra), L’histoire de Manon Julesa Masseneta in z njihovim najslavnejšim plesalcem Robertom Bollejem. Za konec Expo napovedujejo 30. in 31. oktobra Gala des Étoiles kot glasbeno plesni potpuri spektakelskega značaja z različnim glasbenim programon in mednarodnimi baletnimi zvezdniki, orkestrom Scale pod vodstvom dirigenta Davida Colemana!
Prizor iz Rossinijevega Otella
Andrea Bocelli in Lang Lang na trgu pred katedralo
Med pevskimi zvezdami so že bili mnogi ali mnoge (kot Diana Damrau in Anja Harteros, medtem ko je Elina Garanča vse nastope spričo bolezni in kasneje smrti svoje mame vse nastope odpovedala, pa Rene Pape, Thomas Hampson, Leo Nucci, Juan Diego Florez), vse tja do skoraj že pozabljenega Carrerasa in legendarne sopranistke Edite Gruberove, nisem pa opazil napovedi nastopa Ane Netrebko, čeprav so jo še pred začetkom Expo omenjali, da bi prav ona nastopila na trgu z Bocellijem, in Placida Dominga! Že 30. aprila je bil koncert s slavnima Andreo Bocellijem in Lang Langom na trgu pred milansko katedralo. Ansambel Scale, ki je spremljal pevca, je za svoj nastop s televizijskim prenosom zahteval šestkratni honorar, kar je pomenilo za vsakega zborista ali člana orkestra med 600 in 1000 evrov. Z Boccelijem je nastopil, kot rečeno, še kitajski pianist Lang Lang, ki je briljiral z Mozartovo Alla turca. Bocelli je z odra omenil, da sta se z Lang Langom seznanila že na Expo v Pekingu. Skupaj sta izvedla Napolitansko tarantello G. Rossinija (ogled na You Tube pod naslovom Lang Lang e Bocelli duett…). Med drugim je Lang Lang razložil, da obe imeni nista enaki po izgovarjavi in sta torej po kitajsko različni. Lang Lang je že 30. aprila Milanu in Expo zaželel vso srečo. Lang Lang je glede teme hrane na Expo omenil, da Kitajci ljubijo hrano, tako kot Italijani. Lang Lang je zaigral še potpuri, sestavljen iz različnih tem in odlomkov po njegovem izboru.
CO2 je ekološka, družbeno kritična opera
Kot se za Milano spodobi, so že prvega maja uprizorili prvo »expo« premiero, Puccinijevo Turandot, tokrat s koncem Luciana Beria, ne pa znanega Alfanovega. Že takoj zatem je sledila svetovna praizvedba nove opere sodobnega italijanskega skladatelja Giorgia Battistellija CO2 kot naročeno delo Scale.
Svetovna premiera nove opere prav gotovo vsakokrat zasluži pozornost. Scala je dokazala, da podpira domače skladatelje. Brez naročil (pogovori za to opero so se začeli z intendantom Scale Lissnerjem že leta 2007) in konkretne podpore opere ni možno ustvariti, zato bi moralo biti več mednarodnih razpisov in zatem individualnih pogovorov s kandidati skladatelji. Pot do premiere ni bila lahka, kar priča njena prva napoved že za leto 2011, potem 2013 in nazadnje šele 2015. Zamenjala sta se še dva režiserja, tako da je Carsen že tretji, skladno z zamenjavami pa se je širila opera najprej od štirih prizorov na šest in potem na devet. S Carsonom je skladatelj že delal pri postavitvi svoje opere Richard III., prav tako z libretistom Ianom Burtonom.
Prizor iz Donizettijeve Lucie di Lammermoor z Diano Damrau
»Zaman je, cunami se je že zgodil!«
Giorgio Battistelli (r. 1953) je zasnoval, kot rečeno ekološko in družbeno-kritično opero, lahko bi rekli še »konferenčno« z uvodnim spikerjem, povezovalcem, predavateljem, seveda še pevcem, pripovedovalcem svetovne statistike o naravnih katastrofah in sploh z video objavljanjem vsega, kar življenju na planetu Zemlja ne le škoduje, ampak ga vodi v neizogibni propad.
Vittorio Sgarbi, ki je prav gotovo eden najbolj nastopaških umetnostnih zgodovinarjev ne le v Italiji, ampak na svetu, je ob razstavi Davida La Chapella v Palazzo Realle v Milanu pred leti ob ogromni, več kot sedem metrov dolgi fotografiji Noetova barka zapisal:»Zaman je, cunami se je že zgodil!« Hotel je reči, da katastrofa že teče proti nam in ji ne moremo več ubežati, vprašanje je le, kdaj nas bo dosegla z dokončnim obračunom.
V Battistellijevi operi je eno poglavje posvečeno tragediji po cunamiju v Aziji. Par je izgubil svojce; ona drži venec v rokah in bi ga rada spustila v morje, ki ga mirnega gledamo v projekciji na ozadju stene.
Prizor iz opere CO2 Giorgia Battistellija
Režiser CO2 Robert Carsen
Režijo je prevzel slavni ameriški režiser Robert Carsen, ki ga je mednarodna kritika lani uvrstila med dvajsetimi najboljšimi gledališkimi in opernimi režiserji na svetu na prvo mesto. Carsen je dokazal, da se na gledališče spozna in da oživi noviteto tako, da bo privlačna, odrsko prepričljiva, vsebinsko zanimiva in aktualna, produkcijsko inovativna. Tudi sicer gre nekoliko v agitko, ker je zelo veliko statističnih podatkov, ki kot video tekoči trak krožijo okrog ogromnega okvirja – slike, ki uokvirja celotni oder Scale in postavlja operno dogajanje kot v menjajoče se sodobne gibljive, igrane in pete slike ali še raje prizore. Nekateri so sijajni, kot oni o nakupovalni mrzlici z ogromnimi vozički v neki veleblagovnici, prepolni vsakršnih potrošnih dobrih, tu še posebej prehrambenih artiklov, da se ti zmeša od ponudbe in težavnosti izbire. In ker posnetki notranjosti z artikli preobložene veleblagovnice na platnu tečejo od desne proti levi, je vtis, kot da množica teka za dobrinami do skrajnosti ali od začetka do konca megamarketov. Ljudje kupujejo do onemoglosti in čez nekaj dni polovico zmečejo stran.
Japonski potres je s svojim kaosom ljudi na letališču, ki se jim pred nosom ali s pogledom na semafor z odpovedmi poletov v vse destinacije sveta v hipu zruši svet, nova podoba sodobnega, nepredvidljivega, a nenehno potencialnega kataklizmičnega »dogajanja«. Človek kot da ne ve in se ne zaveda, da je kataklizma možna, še celo hujša kot je v splošni vednosti ljudi, kaj Zemlja sploh je. Ne nazadnje se lahko premaknejo ogromne plošče pod oceani in na primer voda v celoti prekrije Evropo, razen Mont Blanca in vrhove nad tri tisoč metrov.
Prizor iz CO2
Razprava o Kjotskem sporazumi v ZN
Prav tako je močan prizor političnih in ekonomskih spopadov okrog Kjotskega sporazuma v Združenih narodih na svetovni konferenci o varstvu okolja, o izpustih škodljivih plinov, tu seveda ogljikovega dioksida (CO2) v ozračje, kjer deluje kot toplogredni plin, in zastrupljanju voda in oceanov…Vse je podkrepljeno s strašljivimi fotografijami, ki jih običajno oko nikoli ne vidi, saj gre za strogo varovana območja v nekaterih državah. Seveda pa se vidi ogromna parkirišča novih avtomobilov pred tovarnami (med 60 milijoni izdelanih vsako leto na svetu) in seveda še marsikaj, kar industrija ustvarja in človek uničuje… Ni kakega optimizma, ni nič drugega kot končni poziv, naj se »globus« reši, kolikor se še rešiti da.
Opera se izigiba vojnam in vsakršnim, sedaj najbolj grozljivim globalno religijskim, bolj lokalno verskim ali nacionalno – rasističnim spopadom, ekonomsko prevladujočim in prestižnim, emigracijskim…, kakor sploh znanim drugim napetostim (Severna Koreja – ZDA, Putin – ZDA, EU…), ker je njen poudarek na odnosu narava – človek, ne pa človek – človek.
Za opero CO2 je medčloveški spopad »preskromen« in skladatelj ne vidi njenega tako katastrofalnega učinka, kot je oni v bistvu nenehno tolerirani, spodbujevani, samozaslepljujoči »konflikt z naravo«, pri čemer noče narava človeku nič slabega.
Battistellijeva glasba je sodobna, manj moderna ali avantgarda, kot bi jo pisal kdo drug, na primer Vinko Globokar ali Karlheinz Stockhausen; nekje je na »zlati sredini« nadaljevanja stilov, ki so jih v povojni operni ustvarjalnosti udejanili najprej Benjamin Britten pa Bernd Alois Zimmermann, zatem Krzysztof Penderecki, Hans Werner Henze, Harrison Birtwistle, György Ligetti, še kasneje Friedrich Cerha, Wolfgang Rihm, Luciano Berio, Kaia Saariaho, Aleksander Raskatov…če omenim samo skladatelje, katerih opere sem videl na mednarodnih opernih odrih in festivalih.
Prizor iz CO2
Opera CO2 ima vse, kar je potrebno za prepričljivost in naravnost gladko potekajočih glasovnih linij v dramsko napetih in že na prvi pogled »razburljivih« prizorih«. Skladatelj glasbeno ne »filozofira« in noče pisati glasbe, ki bi bila sama sebi namen, ampak išče skladnost med glasbeno in dramsko, teatrsko podobo celote. Uporaba več jezikov je smiselna, saj gre za svetovni babilon.
Libreto Iana Burtona se ne nanaša na kakšno konkretno literarno predlogo ali snov, kot je bila uprizoritev nove opere Pasje srce sodobnega ruskega skladatelja Aleksandra Raskatova pred leti prav tako v Scali, ko se je skladatelj pri iskanju operne snovi zgledoval pri Mihailu Bulgakovu in njegovi istoimenski povesti, ampak je avtonomna literatura, kar kaže na dvojno noviteto.
Glavni operni junak je klimatolog David Adamson
Burton je napisal pravzaprav asociacijski tekst, za katerega bi lahlo rekli, da je alogičen, ker ničesar ne pričakuješ, a je hkrati povezan v celoto na uokvirjeni pripovedovalski in peti začetno-zaključni vlogi »spikerja« s konkretnim imenom Davida Adamsona kot znanstvenika klimatologa s svojo konferenco o klimatskih spremembah.
Njegova vloga v operi je pravzaprav osrednja in jo je prepričljivo interpretiral baritonist Anthony Michaels – Moore. V Kjotski sceni so bili dobri v interesnih nacionalnih konfliktih tenorist Sehoon Moon kot angleški delegat, sopranistka Aya Wakizono kot japonska delegatka, tenorist Azer Rza – Zada kot arabski in baritonist Petro Ostapenko kot ruski predstavnik. V prizoru iz raja sta bila Adam in Eva tenorist Sean Panikkar in sopranistka Pumeza Matshikiza, v prizoru na letališču Dennis Wilgenhof, Alain Coulombe, Alessandro Spina, Nathan Berg in Niklos Sebestyén, v prizoru v supermarketu Fatma Said, Kwanghyun Kim, Davide Giangregorio, kača David Dq Lee, Gaia Jennifer Johnson, pa Mrs. Mason Orla Boylan…
Dirigent Cornelius Meister je predstavo vodil brez odmora zgledno, pri čemer je bila opazna očitna želja vseh nastopajopčih (še odličen zbor v pripravi zborovodje Bruna Casonija in v pestrih kostumih Petre Reinhardt) po predstavitvi italijanske operne novitete kot umetniško vrednega glasbenega dela.
Puccinijeva Turandot s slabim koncem Luciana Beria
Turandot s koncem Luciana Beria sem že poprej videl na Salzburškem poletnem festivalu; ni mi bil všeč, tokrat pa se je pokazalo, da je bil vtis podoben; Berio ni imel stika s Puccinijevim glasbenim jezikom in mu je hotel vsiliti nekaj svojega kot iz drugega sveta in drugačnega glasbenega prepričanja. Berio je imel bolj problem sam s sabo kot s Puccinijem.
Berio se sklicuje na to, da je sam bolj upošteval Puccinijeve skice in osnutke konca ter da jih je uporabil kar štiriindvajset, Alfano pred njim pa bistveno manj, kar je načeloma res, a k tem osnutkom je dodal še svoje citate posameznih taktov in motivov iz Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, Mahlerjeve Sedme simfonije, Straussove Salome, ki jo je Puccinmi videl že na premieri v Gradcu leta 1906, in Schönbergove monumentalne kompozicije Gurrelieder, kar ne more biti tisto, kar sam trdi, namreč da je to Puccinijev hommage glasbi dvajsetega stoletja, kot jo je skladatelj spoznal in cenil.
Prizor iz Puccinijeve Turandot
Toscanini se je odličil za pravi konec
Toscanini kot dirigent svetovne premiere Turandot v Scali 25. aprila 1926 je imel pravzaprav lahko delo: predstavo je zaustavil na tistem mestu, do koder je prišel Puccini v celoti. Se obrnil k občinstvu in gledalcem povedal, da se tu opera konča, to je takoj po smrti – samomoru Liu. Tega pa očitno niso marali vse do danes in so potemtakem vse nadaljnje predstave, četudi z Gino Cigna, Inge Borkh, Mario Calla ali Birgit Nilsson v naslovni vlogi, ali Francescom Merlijem, Mariom Del Monacom, Francom Corellije, Giuseppom di Stefanom ali Lucianom Pavarottijem… lažne ali umetno dodane.
Riccardo Chailly se očitno strinja z vsem
Dirigent milanske predstave in hkrati novi umetniški glasbeni vodja ter šef dirigent Riccardo Chailly je pred dobrom desetletjem sodeloval pri krstni izvedbi Berijevega konca; najprej na festivalu na Kanarskih otokih (Festival di musica delle Canarie) v koncertni verziji in zatem leta 2002 v operi v Amsterdamu in pozna stvari do podrobnosti; obe verziji konca Franca Alfana, vseh štiriintrideset skic, kaj je storil Berio, kaj krajšal, kaj izpustil, kaj dodal in kako upočasnil tempo samega konca. Sprijaznil se je s tem, kar mu je Berio povedal in razložil; ničemur ni nasprotoval.
Lahko bi, saj je bil kot šele uveljavljajoči se dirigent znamenite predstave Turandot s krajšim Alfanovim koncem v San Franciscu leta 1977, ko je na odru v vlogi Calafa debitiral Luciano Pavarotti in je bila Turandot Montserrat Caballé v režiji enega največjih mojstrov operne režije na svetu Jeana – Pierra Ponnella. Chailly pravzaprav sam ne ve, kaj je bolje in je na milanski predstavi skušal še sam nekaj dodati, tako da je iz zbora Ombra dolente non farci del male naredil Requiem in metronom s 86 znižal na 50, menda tako kot nekoč dirigent Tullio Serafin. Chailly to razlaga kot Puccinijevo željo, če bi seveda konec opere sploh dočakal, torej je to čista špekulacija. V tej interpretativni zmedi je rezultat vsaj zame jasen. Pustite konec Turandot tak, kot je splošno znan in izvajan, torej krajša Alfanova verzija.
Chailly je predstavo vodil suvereno in je bila odlična vse do smrti Liu. Režiser Nikolaus Lehnhoff je naslovno junakinjo Turandot postavil kot nekakšno skrivnostno kraljico noči, odmaknjeno, hladno, nepristopno, nedojeto, dvignjeno visoko nad vertikalno sceno z luno (scenograf Raimund Bauer je pokazal veliko vizualno iznajdljivosti z realizacijo bolj kot ne sodobnega ambienta), kjer se pojavlja še Altoum, in bi vsak kandidat za princesino roko že takoj pomislil, da ga spričo svoje predrznsti lahko čaka le smrt. Turandot je kot taka na odru bolj prepričljiva kot na koncu predstave, ko se »zlomi« in ne sprejme Calafovega ponujenega noža, češ naj ga zabode. Vertikalna scenska postavitev daje prepričljivo hierarhijo, pri kateri pa zbor (pekinško ljudstvo) ne učinkuje kot nepristranski gledalec, ampak kot aktivni kronist, komentator, lahko bi rekli še uživač, saj se je na smrti z obglavljanjem kandidatov že navadil in zna pripovedovati zgodbe oziroma že kar dolgo »črno kroniko.« Lehnhof je v predstavi tu precej sarkastičen, grotesken, privoščljiv. Prav tako Ping, Pang, Pong; pri njihovi režijski postavitvi ni nikoli kakšnih sprememb; vedno je poudarek na nostalgiji po časih, ko kruta princesa še ni bila rojena in je bil v Pekingu spokojni mir! V svojih interpretativnih kalupih ostajata še tatarski kralj in Calafov oče Timur ter sužnja Liu; tu je bila še posebej poudarjena, ker je bila sama interpretka dobra.
Turandot je opera dolgega spomina
Turandot je opera dolgega spomina ali spominjanja. A je že tako, da se generacije pevcev zamenjujejo, prihajajo novi (in slabši), ostajajo posnetki, menda jih je od leta 1938 že čez sto avdio in nad trideset video. Lahko izberete vse, a v tekoči predstavi morate sprejeti samo tiste ljudi, ki so na odru. Chailly si tu ni delal skrbi; orkester Scale je igral kot prerojen, svojo glasbo, s katero se z lahkoto in vidnim veseljem identificira, je poustvaril z energijo, žarom, zanosom in prepričanjem, da igra spet nekaj domačega in vrednega.
Prizor iz Turandot
Sopranistka Nina Steme kot kitajska princesa Turandot je bila ves čas zelo hladna in do konca ni zmogla neke »otoplitve«, ko pa že, preobrata ni izvedla usodno prepričljivo; to je spremembe iz »ne« v »ja«! Glasovno ni bila vedno dramsko močna; v posameznih taktih slabša. Prepričljiv je bil tenorist Carlo Bosi kot vzvišeni kitajski cesar Altoum. Basist Alexander Tsymbalyuk je bil bolj kot ne dober nevedni stari in slepi Timur, sopranistka Maria Agresta pa je izkoristila redko priložnost interpretacije Liu v Scali z vso energijo in eksponiranostjo, z glasom, ki je bil morda še najbolj avtentičen in prepričljiv po identiteti vseh vlog. Tenorist Stefano la Colla kot Calaf ni paradiral, ni pripravljal občinstva na arijo Nessun dorma!, je pa učinkoval igralsko prepričljivo, samozavestno in bojevito od začetka do doseženega cilja. Liu pravzaprav nikoli ni bila njegova, medtem ko je ona mislila, da pripada njej! Odlični so bili še Angelo Veccia kot Ping, Roberto Covatta kot Pang in Blagoj Nacoski kot Pong…Odličen zbor je pripravil izkušeni Bruno Casoni.
Ne bi rekel, da je Beriov konec Turandot občinstvo prevzel. Gledalci so opazili pomanjkanje naravne razvojne logike in takšnega srečnega konca, ki bi nas spominjal na pekinško pravljico. Luciano Berio je na to pozabil in si bolj prizadeval za to, da bi pomislili, da je večji od Puccinija. Če bi bil (ne večji, ampak dovolj velik), bi Puccinija pustil pri miru ali na »svojem mestu.«
Panorama najboljših svetovnih orkestrov
Ansamblu milanske Scale so v zadnjih mesecih že dirigirali nekateri svetovno znani dirigenti, kot Daniel Barenboim v okviru simfoničnega cikla, poseben koncert je bil z Zubinom Mehto, ko so izvedli Verdijev Requiem v cerkvi svetega Marka. V MIlanu so s popudarkom na Expo že gostovali nekateri najboljši orkestri in dirigenti na svetu, kot Berlinski filharmoniki s sirom Simonom Rattlom, Dunajski filharmoniki z Marissom Jansonsom (in Bernardo Fink kot solistko v Mahlerjevi Tretji simfoniji), Izraelska filharmonija z Zubinom Mehto, Cleveland Orchestra s Franzom Welserjem – Möstom in solistom pianistom Radu Lupujem (18. oktobra), Boston Symphony Orchestra z Andrisom Nelsonsom, Concentus Musicus Wien z Nikolausom Harnoncourtom (13. oktobra), Budapest Festival Orchestra z Ivanom Fischerjem, Orchestra dell’Accademia Nazionale di Santa Cecilia iz Rima z Antoniom Pappanom (11. oktobra), Londonski filharmonični orkester z Vladimirjem Jurowskim, Orchestre de Paris s Paris s Paavom Järvijem, Orquesta Sinfónica Nacional Infantil de Venezuela z Riccardom Chailyjem, Sinfónica Juvenil Teresa Carreño s Christianom Vásquezom, Sinfónica Juvenil de Caracas z Dietrichom Paredesom in najbolj slavni mladinski orkester na svetu: Orquesta Sinfónica Simón Bolivar z Gustavom Dudamelom.Ta program je izrecno predstavljen kot kulturni program Scale ob milanski Svetovni razstavi…To bo trajalo do 27. oktobra, ko pričakujejo na odru Scale slavno Cecilio Bartoli z ansamblom I Barocchisti s programom Omaggio a Vivaldi in z dirigentom Diegom Fasolisom. Poleg omenjenih štirih gostujočih orkestrov v oktobru v Scali lahko vidite še balet Pepelka ter opere Falstaff, Ljubezenski napoj, dva koncerta ansamblov Scale, recital baritonista Thomasa Hampsona ter namesto Kurtagove opere Bergovega Wozzecka. Še je čas za potovanje v Milano; na Expo in v Scalo!
Marijan Zlobec
Foto Marijan Zlobec
Aplavz za nastopajoče v Turandot v Scali
Solisti v Turandot
Sklepni pogled iz avditorija Scale na nastopajoče v CO2
Marijan Zlobec v Scali