KRITIK.si

Svetovni glasbeni dnevi Ljubljana 2015

Ljubljana je s svojim Društvom slovenskih skladateljev že drugič gostila Svetovne glasbene dneve, največjo manifestacijo sodobne glasbe na svetu. O tem priča že dejstvo, da so v Ljubljano prišli predstavniki 55 držav članic mednarodnega združenja za sodobno glabo, večinoma skladatelji, glasbeni uredniki, kritiki, muzikologi, predstavniki glasbenih medijev in drugi organizatorji. Žal so bili ravno oni skupaj s člani DSS in njihovimi povabljenimi gosti v veliki večini edini „predstavniki občinstva“ v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Zakaj je tako?

Pavel Mihelčič, skladatelj in nekdanji predsednik Društva slovenskih skladateljev, dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani in aktivni član mednarodnega združenja ISCM, večkrat slovenski delegat na Svetovnih glasbenih dnevih v drugih državah in zaslužni organizator obeh manifestacij v Ljubljani oziroma prve v več slovenskih krajih, je v bistvu govoril precej kritično, vsekakor bolj kot za njim kulturna ministrica.

Ministrica Julijana Bizjak Mlakar in skladatelj Pavel Mihelčič, vse fotografije Marijan Zlobec

Mihelčič je omenil generalno skupščino Mednarodnega združenja za sodobno glasbo, kar je v bistvu svetovni kongres predstavnikov vseh držav članic z vseh celin. Svetovne glasbene dneve je izvedlo Društvo slovenskih skladateljev z mnogimi člani in še več izvajalci, večinoma slovenskimi, med njimi je bilo veliko mladih glasbenikov, na festivalu pa so predstavili dela, ki so jih usvarili skladatelji domala iz vsega sveta, večinoma kompozicije iz zadnjih dveh let. S tem in kvaliteto izvedb bi bili lahko zadovoljni. Mihelčič pa je vendarle opozoril, da je bilo zelo veliko tistih, ki so odklonili vsakršno pomoč in niso želeli niti slišati o tem, da je Ljubljana gostila tako pomembno manifestacijo, kot so Svetovni glasbeni dnevi.

„Pri tem pa ne morem mimo grenkega dejstva, da je bilo še več tistih, ki so nam pomoč odklonili, ki se za naše zagotavljanje, da pripravljamo poseben in za slovensko in svetovno glasbo izjemen projekt, še zmenili niso. Nismo se obrnili na tiste, ki imajo malo, ki so v stiski; obrnili smo se na bogate, ki prikazujejo milijonske dobičke! Vrata so ostala zaprta. Takrat sem se vprašal: ali je sodobna umetniška glasba potisnjena v geto, ali je ta glasba ogrožena?

Glasba preživlja težke čase. Država nas prenaša, ne morem pa reči, da nas ima rada. Rada nas ima manjšina poslušalcev, radi nas imajo posamezniki, ljudje, ki jim umetnost spodbuja domišljijo in zavedanje, da brez umetnosti ni gospodarskega napredka, da brez umetnosti ni uspešne države. Zato smo tukaj; zato so prišli umetniki iz 55 držav, zato so se Svetovni glasbeni dnevi v Sloveniji zgodili že drugič…Glasba za vedno!“

Skladatelj Vito Žuraj pojasnjuje rokopis svoje kompozicije kulturni ministrici in njenemu možu

Ministrica Julijana Bizjak Mlakar je sicer podobno kot Mihelčič omenila, da si brez glasbe življenja ni moč predstavljati. „Če lahko po glasbi presojamo o ustvarjalnosti in o stanju duha posameznega naroda ali prebivalstva neke države, potem lahko rečemo, da Slovenija kipi od ustvarjalnosti in je pred nami svetla prihodnost. Svetovni glasbeni dnevi so pomembni za Slovenijo in za svet. V središče pozornosti svetovne javnosti in glasbene stroke smo postavili bogat nabor naše aktualne sodobne glasbene ustvarjalnosti in s tem prispevali k še večji uveljavitvi ter razpoznavnosti slovenske glasbe v svetu. Hkrati je dogodek prispeval k večji dostopnosti vsebin aktualne sodobne glasbene ustvarjalnosti v svetu, saj so se dogodka udeležili najbolj ugledni glasbeni umetniki iz petinpetdesetih držav. Vse to prinaša obogatitev svetovne in slovenske glasbene umetnosti ter celotne kulture…“ Ministrica se je še posebej zahvalila vodji sekcije ISCM Pavlu Mihelčiču in predsedniku DSS Nenadu Firštu.

Podelitev nagrade ISCM Young Composer Award

Pred drugim delom koncerta so podelili mednarodno nagrado ISCM za mlade skladatelje pod pokroviteljstvom festivala Music on Main. Denarno nagrado in naročilo oziroma izvedbo svojega dela na naslednjih Svetovnih glasbenih dnevih je prejel portugalski skladatelj Nuno Costa.

Predsednik Društva slovenskih skladateljev Nenad Firšt in korejski dirigent Tae Jung Lee

Sklepnega koncerta Svetovnih glasbenih dnevov so se udeležili vsi izvajani skladatelji, s čimer je bila aktualnost njihove glasbe še posebej poudarjena, izvedba pripravljena z njihovo pomočjo oziroma nasveti in pogovori z izvajalci, prav tako pa je bil pogovor s skladatelji pred samim koncertom.

Slovenski skladatelj Vito Žuraj

Mlada generacija skladateljev, med katerimi sta bila izvedena kar dva slovenska glasbenika: Vito Žuraj in Nina Šenk, je pokazala vso svojo samozavest, skladateljsko znanje, pogum, inovativnost, drznost, nekonvencionalnost, sposobnost in pripravljenost za celovit ustvarjalni proces od idej prek notnih zapisov do izvedbe na kar najvišji ravni, pri čemer je gostujoči dirigent Tae Jung Lee iz Južne Koreje, sicer šolan na Dunaju in v razredu za dirigiranja profesorja Uroša Lajovica, zgledno opravil nelahko nalogo dirigirati povsem nova dela, jih najprej naštudirati in v njih prepoznati vse detajle, ves ustvarjalni proces in glasbeni tok z vsemi komponentami, poudarki, z analizo do poustvarjalne sinteze oziroma umetniškega rezultata.

Slovenska skladatelja Nina Šenk in Janez Matičič

Čeprav smo poslušali precej različne kompozicije, med njimi kar dve s solistoma, in to obe slovenski kompoziciji, pa je treba reči, da mlada generacija diha, razume, živi, snuje, izhaja in reflektira svoj čas, svoj svet in svoje videnje aktualne glasbene umetnosti brez ovir in vsakršnih zunanjih preprek. Svoboda ustvarjanja ob znanju in pogumu je nenapisano, a zato nič manj občuteno pravilo, ki edino lahko pripelje do odzivnih rezultatov, kar smo videli tudi ob reagiranju sicer preskromnega občinstva po vsaki izvedbi.

Finski skladatelj Veli Mati Puumala na odru Cankarjevega doma

Najprej bi izpostavil Vita Žuraja kot največji up sodobne skladateljjske generacije, tako v Sloveniji kot v Evropi in s tem v svetu. Njegovo nekajletno bivanje v tujini, zlasti v Nemčiji, sodelovanje na različnih svetovnih glasbenih festivalih, številne izvedbe na tujih koncertnih in že opernih odrih ter seveda doma, so ga v razmeroma kratkem času pripeljale do mednarodnih priznanj in naročil ter posledično izvedb, pri čemer ga nekatere še čakajo v bližni prihodnosti in bomo o njih poročali, ko bo čas za to. Žuraj je zgleden primer v bistvu skromnega, a hkrati drznega, inteligentnega, izobraženega in pogumnega ustvarjalca, ki si je hitro pridobil neverjetno znanje, ima bogato invencijo, želi preseči vse konvecije, že slišano in glasbeno doživeto, pri čemer pa se ne spušča v tvegane vode vsakršnih glasbenih špekulacij. Njegov notni zapis je neverjetno gost in hkrati natančen, zapisano je vse, kar mora orkester izvesti, za solista, tokrat hornista, pa še posebej, saj je pokazal virtuoznost, imaginacijo in izvajalski temperament kot bi jih to znalo le zelo malo celo v svetovnem merilu. Žuraj je imel že doslej neverjetno srečo, da je izvajalec številnih njegovih del Saar Berger. Vsak orekster na svetu bi bil še kako vesel, če bi ga imel za prvega hornista. Mi pa, da smo ga spoznali. Njegova interpretacija je poudarila Žurajeve skladateljske kvalitete, to je tisto pravzaprav, kar si vsak skladatelj tako želi. Zgodovina, kot veste, ni pogosto potrjevala krstne izvedbe novih del z njihovimi najboljšimi interpreti. Žuraju je to uspelo in mu skupaj z Bergerjem lahko samo čestitamo in podpiramo na nadaljni poti v glasbeni svet. V njegovi petnajstminutni kompoziciji je toliko idej, snovi, prebliskov, karakternih sprememb, zlasti za solista, ki je bil neverjetno spreten v svojem izvajanju, od najnižjih, komaj slutenih in slišanih nizkih tonov do vseh nians modernega igranja na rog, pri čemer pa je bil nenadkrivljiv s svojo komiko, ironijo, morda celo sarkazmom v sami igri in seveda z zvokom.

Simfonični orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Tae Jung Leejem

Španski skladatelj Hector Parra

Prav tako velik efekt in odmev je imela zadnja kompozicija Inffal Hectorja Parra iz Španije. Morda je ponudil nekaj drugačnih zvočnih efektov kot ostali, več dramatike in kombinacij tolkal in pihal, tu še posebej flavte s prvim flavtistom Matejem Grahkom, pa s posebno drsajočo uporabo loka po strunah, kot nekakšno “uspavalno pijano” glasbo. Gradnja njegove kompozicije je premišljena in doseže efekt, kot se za konec koncerta in festivala spodobi.

Nina Šenk je napisala že svoj tretji tokrat pogojno rečeno koncert za violino in orkester, ker gre vendarle za krajše, dvanajstminutno delo z naslovom In to the Shades. Delo v bistvu ni njeno najnovejše; je iz leta 2012, izvedel ga je koncertni mojster SF Janez Podlesek, medtem ko je bil v orkestru koncertni mojster Miran Kolbl. Kompozicija kolikor je dobro napisana, ostaja še nekako fragmentarna in bi morda še rabila kakšno “nadaljevanje” do pravega koncerta. Podlesek jo je izvedel z vso pozornostjo. Šenk je ambiciozna, vztrajna, včasih malo suha, raje bi videl kakšno globjo emocijo, doživeto vsebino, kar pa je ob pokazanem znanju še možno. Odvisno je od osebnostnega razvoja in značaja, ne le od velike ambicioznosti.

Solidna je bila kompozicija Rope finskega skladatelja Veli – Mati Puumala, preskromna, komaj sedemminutna Ballabile Patricka Brennana, predvsem s slabim, neizrazitim koncem. Boljši je bil drugi Finec večera Max Savikangas s komozicijo Whisked Whistle, a so vendarle dominirali naša oba in zadnji Španec.

Slovenska filharmonija se je zelo potrudila, naštudirala nov program in aktualno glasbo, za katero vendarle ni specialist, a jo kot profesionalni orkester mora znati interpretirati. Tu pa ni bilo opaziti samo nekaj, kar je profesionalno in na programu, ampak prizadevanje za ustrezno zvočno podobo vsakega dela posebej in večera kot celote.

Zakaj ni bilo več občinstva je vprašanje, na katerega se da odgovoriti na več načinov. Deloma je na to odgovoril že sam Mihelčič, a se je vendarle treba vprašati, kje se neha slovenski glasbeni okus, glasbeno razmišljanje, kaj učijo naše glasbene šole, srednje šole in akademija. Ni bilo skoraj nikogar. Kakšna je družba, če istočasno v petek zvečer po Ljubljani popiva najmanj stokrat več mladih, kot jih zanima sodobna glasba in sodobni umetniški svet? Bojim se, da se je kulturna ministrica zelo zmotila, ko je z odra dejala, da Slovenija kipi od ustvarjalnosti in je pred nami svetla prihodnost. Sam bolj vidim zelo hitro in opazno propadanje slovenske družbe kot posameznikov in celote. Prvi Svetovni glasbeni dnevi so bili veliko uspešnejši in odmevnejši.

Marijan Zlobec