63. Ljubljana Festival
Po nekaj letih se je na Ljubljana Festival vrnil legendarni Slovenski oktet. Doba slovenskih oktetov se je verjetno izpela, pojavile so se druge oblike glasbenega udejstvovanja, manj pevske (npr. upad števila pevskih zborov v Šentvidu pri Stični), medtem ko se stopnjuje število inštrumentalnih ansamblov, celo orkestrov ter inštrumentalnih solistov). Slovenski oktet je legenda, ker ima več kot šestdesetletno nepretrgano zgodovino. Njihov koncert v Slovenski filharmoniji, kmalu po nastopu na Dubrovniškem poletnem festivalu, je pokazal zrelo profesionalnost, izenačenost glasov, polnokrvno glasovno harmonijo in pripravljenost na vrhunsko petje.
Morda je danes v Slovenskem oktetu težje peti kot v preteklosti, čeprav so bila huda odrekanja pevcev vedno, saj nikoli ni šlo za profesionalni oktet, ampak so bili vsi pevci še v službah, kar je še danes. Seveda so pevci v pevskih službah, večinoma kar v operi, ki pa je povsem drugačna glasbena zvrst in se je treba za petje v oktetu precej prilagoditi, kar smo videli v na primer novi sestavi obeh prvih tenoristov (starejši član Vladimir Čadež, novi Tim Ribič), ki imata vsak zase precej drugačno barvo, kar smo zelo prepričljivo slišali v njunih solih, ko pa pojeta skupaj, se trudita, da bi bila glasovno barvno čimbolj skupaj. Podobno velja za ostale pevce iz standardne sestave.
Umetniški vodja, baritonist Jože Vidic namreč dobro ve, da mora biti oktet ubran, da je celota odvisna od vsakega posameznika oziroma kot trdnost verige – od najšibkejšega členka. Vidic skrbi za glasovno uravnoteženost kot osnovo, iz katere potem izhaja interpretacija z vsemi finesami.
Kot smo opazili v sestavi programa, je bila koncertna razporeditev pesmi bolj standardna ali tradicionalna in ni poizkušala uveljaviti kakšno novost, kaj šele vokalno avantgardnost, ki jo na primer na festivalih sodobne glasbe pokažejo kakšni ansambli, kot BBC Singers…
Slovenski oktet izhaja iz domače tradicijje in je tako tudi najbolj prav, saj je njegov horizont sicer mednarodni, a razumljivost petja je vendarle bolj omejena na domače občinstvo.
Slovenski oktet je tokrat pobrskal po svojih in drugih arhivih ter našel nekaj pesmi, ki so bile napisane prav zanj in niso bile izvajane kar precej časa. Obuditev in predstavitev je bila uspešna (Vilko Ukmar – Skica na koncertu, Janko Ravnik – Sonce v zenitu, Anton Lajovic/Matija Tomc – Zeleni Jurij, Rado Simoniti – Buskelce). Prejšnje generacije skladateljev so morda čutile slovensko pesem bolj pristno in zavezujoče, bolj narodno identitetno, bolj elementarno, medtem ko se mlade generacije o tem ne sprašujejo več na tak način, ampak iščejo nove izpovedne možnosti. Slovenski oktet kajpada tu ni inovativen, ne bi bilo pa slabo, če bi v svoje programe vključil vsaj kako noviteto, jo pri skladateljih naročil ali vzpostavil z njimi tesnejši stik. Vilko Ukmar je s svojimi vokalnimi interpretacijami Kosovelove poezije (tako kot kasneje Alojz Srebotnjak, pa še Marijan Gabrijelčič) prvi začutil in poudaril genialnost kraškega pesnika. Ukmar je hkrati iskren in sodoben.
Duhovna pesem je neizčrpna
Duhovna pesem je bila vedno močna programska konstanta, lahko jo kombiniramo za vse priložnosti in vsakršne možnosti, vedno je bo dovolj, samo če pomisimo na renesanso, ki bo ostala večna tema v prvem obdobju nove zgodovine glasbe, skrivnost in priložnost. Že Gallus je neizčrpen, tokrat pa ga na oktetovem večeru ni bilo. Francis Poulenc je velik skladatelj, še posebej s svojo opero Pogovori karmeličank, prav tako s svojimi moteti. Slovenski oktet se je odločil za interpretacijo Laudes de Saint Antoine de Padoue kot bolj umirjeno in poduhovljeno uvodno in morda ne najbolj drzno kompozicijo v skladateljevem opusu. Pomembna interpretacijska oktetova drža se je pokazala v sorazmerno dolgi Ave Marii Franza Xaverja Biebla. Pri Arvu Pärtu je vedno vprašanje, kaj je njegova prava umetniška identiteta, kaj izmišljija in približek njej, ker se je njegov odnos do kompozicijske snovi, stila, glasbenih oblik…tako hitro spreminjal, da ne veš, kaj je res in kaj manj. S svojo Mati Božjo je pokazal tisto, kar je njegova siceršnja kompozicijska spretnost in računa na odzivnost v avditoriju. Podobno Vytautas Miškinis s Cantate Domino.
V priredbah slovenskih ljudskih pesmi je bilo nekaj več želje po preseganju že ustaljenih in znanih pesmi iz železnega repertoarja in poiskanju manj znanih in novejših pesmi oziroma obdelav (Zdravko Švikaršič /Andrej Misson – Puabi pojo, Pavle Merku – Fantje Ljubljančarji, Danilo Švara – Moj očka, Katarina Pustinek Rakar – Tri koroške ljudske).
Mednarodni popularni program za konec se je zdel nekakšna mešanica priljubljenega, neinventivnega, morda bolj namišljeno kot dejansko efektnega (Berdovićev Linđo). Zanimiv je bil bolj solo Tima Ribiča. Zanj bi si želel, da bi pel bolj odprto, možato in z večjo dramatično izrazno močjo, kot nekoč s Slovenskim oktetom Nicolai Gedda. Njegov antipod v nekem smislu je tenorist Vladimir Čadež v dodanem Nocoj pa, oh, nocoj.
Vladimir Čadež, Tim Ribič, Marjan Trček, Janez Triler, Jože Vidic, Darko Vidic, Janko Volčanšek in Matjaž Voje so nam pokazali sedanji izrazni, repertoarni in koncertni standard Slovenskega okteta. Ni še čisto homogen in še išče tisto vez z oblinstvom, ki so jo imele oktetove sestave pred desetletji. Kaj bi bilo v tem smislu videtu kot perspektivo? Najprej čim več petja in možnosti nastopanja, več iskanosti in želje organizatorjev po koncertih Slovenskega okteta. Brez tega ni niti repertoarja niti ciljev, bolj izzivalnih, drznejših in recimu temu višjih.
Marijan Zlobec
Slovenski oktet v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije
Slovenski oktet med nastopom s solistom Timom Ribičem
Foto Marijan Zlobec