63. Ljubljana Festival
Dočakali smo dolgo časa napovedovano, glorificirano z bianco menico in z elitnim občinstvom pospremljeno premiero Goethejevega Fausta v režiji Tomaža Pandurja v nabito polnem poletnem gledališču v Križankah. Prišel je celo premier dr. Miro Cerar z ženo, najslavnejši Slovenec Milan Kučan (če mi Tina Maze ne zameri) pa je z ženo Štefko celo stal v vrsti pred okencem, da je lahko dvignil vstopnici. Bilo je precej hladno, še bolj pa, ker se je vse dogajalo na odru kot na vodi, čeprav je bila vsebina bolj taka, da bi bilo primerneje, če bi se dogajalo v blatu! Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je bil prav gotovo boljše volje kot njegov direktorski kolega iz Drame SNG Ljubljana, ker je moral biti ves čas na odru v naslovni vlogi.
A se je splačalo: Igor Samobor je igralec svetovnega formata, žal pa je bil najboljši, ko je bil na odru sam ter je imel svoj veličastni monolog in notranji dialog, izpoved in intelektualno refleksijo, s katero ves čas kot da ne ve, v katerem trenutku sveta in človekovega razvoja je pravzaprav; recimo nekako od časa Galilea in Kopernika do časa, ko svet še ni čisto ponorel (ka bi lahko rekli za današnji čas) in Goethe kljub vsej genialnosti ni videl tako daleč. Njegov spopad med dobrim in zlim je še vedno romantičen, naiven, necivilizacijski v dimenzijah vsakršnega, še posebej tehnološkega, vesoljskega, medplanetarnega…razvoja. Pandur te možnosti žal ni ugledal in je zaustavil »svojo barko« ne v digitalnem svetu, o katerem je govoril na tiskovni konferenci, niti ne v pred njim analognem, ampak nekako na prelomu 19. in 20. stoletja, ob začetkih nemega filma (filmska sekvenca iz Nosferatuja: Simfonije groze režiserja Murnaua in ob gledalcih v črnem na naslanjačih, kot da bi bili kakšni avstrijski turisti na svoji rivieri v Opatiji!), ko se je na primer psihoanaliza šele razvijala in je kirurg in anatomist na graški univerzi Emil Zuckerkandl, ko je analiziral moške in ženske možgane, znanstveno dokazal, da so ženski, kar ste sicer že vedeli, manj razviti.
A če ste pazljivo gledali Pandurjevo uprizoritev, tega v njegovi predstavi ni bilo težko prepoznati. Njegova Marjetica je v roku dvajsetih minut bila mladenka, devica, nevesta (tu je bila še najlepša), žena, jahalka na možu, jahalka na moškem na invalidskem vozičku, kurba in nora domnevna mati…
Ker pa Pandur ni nikoli sam, ampak ima ob sebi sestro Livijo Pandur kot dramaturginjo, je bilo treba Goethejevemu tekstu ogromno odvzeti in kaj »svojega«, še posebej komentatorskega dodati, nekatere prizorčke pa »ponavljati« (še huje kot na Mama, mia!, kjer takih nepotrebnih domislic ni bilo).
Slabost Pandurja je v posameznih odločitvah, ki celoti ne koristijo in v celem odlično zasnovano predstavo zanihajo, ji dovolijo nekatera precej bleda mesta, ji zmanjšajo napetost, tempo, dramatičnost, razvoj in končni efekt povsem spremenijo; ne zato, ker ves čas gledamo napis Utopija; kako je z njo so vedeli že pred Goethejem, ampak ker je ves čas tako prisotna dilema v samem Faustu, na koncu tako neusmiljeno, neinteligentno in banalno izbrisana, povožena in celovečerni projekt ter njegovo vrednost zanika. Faust ni »psovalec z odra«, ampak mora ohraniti digniteto, ker se človek, kljub vsemu ne spremeni tako nalahko, kot misli Pandur.
Tomaž Pamdur je predstavnik svetovnega režijskega teatra, ki je bil v razvoju in bolj kratkem zenitu v zadnjih treh, največ štirih desetletjih in se režiserji sedaj vračajo k izvornim tekstom, kar velja ne le za dramo, ampak morda še bolj za opero.
Res pa je, da prihaja do celo sočasnih kontrastnih ali »obojih« pristopov, kot smo poleti videli na Salzburških slavnostnih igrah v dveh opernih režijah: Beethovnovega Fidelia v režiji Clausa Gutha in Mozartove Figarove svatbe v režiji Svena – Erica Bechtolfa. Primerjava hitro pokaže, da samovoljna režija »ne funkcionira« in da so umetniki vedno večji od režiserjev, tu pa se pokaže Pandur v prepričanju, kot da je on večji od Goetheja.
Dobro, to prepričanje ima od prvega do tretjega Fausta v prvih petindvajsetih letih ukvarjanja z njim. Čas ima naslednjih petindvajset let, da spozna, da je Goethe vendarle malenkost večji. Veliko težje je biti »filolog«, kot temu rečejo Italijani, bolj modno pa jemati dramsko snov po svojem okusu, a tega se je Evropa že naveličala in čaka na režiserja s svojo inteligenco videnja, razumevanja in gledališkega udejanjanja predeksistenčnih umetniških veličin, ko je treba poznati in znati vsak detajl in ga na odru prepričljivo realizirati v vsaki sekundi in minuti…
Pandur bo moral spremeniti svojo poetiko, svojo gledališko filozofijo; svoj veliki ego kanalizirati k drugačnemu cilju, ki pa ga za sedaj še ne vidi. Pri njem se zdi, kot da teksta v resnici ne bere in o njem odloča sam, ampak njegova sestra!
Markantna je bila v Križankah scenografija (Sven Jonke (Numen), na trenutke ali v nekaj segmentih mednarodne veljave, ne čisto še svetovna, če pomislim na scenografije nekaterih Wagnerjevih oper v Scali, Metropolitanski operi v New Yorku, v Bayreuthu, v Valencii in Firencah (La Fura dels Baus)…A za tak podvig bi potrebovali (ob vsem znanju) več kot milijon evrov (ne pa menda le 170 tisoč). To še ni predstava za vrhunsko Evropo; bolj za Mehiko…
Križanke so tokrat dale svoj tehnični maksimum; veliko vode čez ves oder, smiselni prelomi; odpiranje in zapiranje sten(e), prenos dramskega dogajanja v globino odra… Veliko je bilo dobrih svetlobnih in video efektov (Dorijan Kolundžija), odlični kostumografski dosežki (Felype de Lima), manj posrečena in preskromna, premalo inventivna in izrazita je bila glasba (Primož Hladnik, Boris Benko (Silence) in posledično oblikovanje zvoka (Srečko Bajda), kot da bi se bali, da bomo gledali opero. Precej slabo v tem smislu je bilo nemško petje Marjetice.
V tem motivičnem izboru teksta ali tekstov vseeno, kljub Pandurjevi prepričanosti, da tako je, ni bilo celovito zasnovanih likov, kot bi lahko bili, če bi režiser videl njihovo celovito pojavnost (po Goetheju). V tej fragmentarnosti se dogaja izmenoma neka vrhunska igralska identiteta teksta, lika in njegove interpretacije, pa spet nihajoča in padajoča, z nepotrebnimi »filmskimi (snemalnimi) sekvencami« razvrednotena in posledično na trenutke precej dolgočasna.
Videli smo več igralskih dosežkov, a igralci Drame SNG Ljubljana še niso rekli vsega, kar bi se dalo in za kar so sposobni tako odlični igralci kot ob že omenjenem Samoboru še Branko Šturbej kot Mefisto (čeprav se mi je zdel rahlo prekomičen in premalo zlodjevski), Polona Juh kot Marjetica (Margareta), ki bo svojo interpretacijo verjetno še stopnjevala (v manj hladnem notranjem ambientu), Barbara Cerar kot Gospa Mefisto (bolj kot iz kake »štimunge« Mephista Klausa Manna), Branko Jordan kot Valentin režijsko precej svojevoljno in slabšalno postavljen, Uroš Fürst kot Vodja kabineta (mafije, družine?). Oni štirje mladci niso bili tisto, kar sem si po tiskovni konferenci predstavljal; kot kakšno družinsko novodobno podjetje z »očetom«…
Tomaž Pandur ima še čas, voljo in moč, ustvarjalno energijo ter elan, da bo dosegel Goethejevo starost in s tem njegovo modrost. Zdaj je star natanko toliko kot je!
Marijan Zlobec
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana: Prizori iz Goethejevega Fausta v Križankah