Ljubljana med prvimi v Evropi gostila slavno Kitajsko nacionalno opero iz Pekinga
Prvo gostovanje slavne Kitajske nacionalne opere iz Pekinga na 63. Ljubljana Festivalu je za mednarodno podobo ljubljanskega festivala, promocijo Slovenije kot kulturno razvite države ter sprejemljive in odprte v svet, še posebej do velikih in nam fizično oddaljenih kultur, duhovno pa zelo blizu, izjemnega pomena.
Več kot desetminutne stoječe ovacije polne Gallusove dvorane, ki se je za operne predstave še enkrat potrdila kot odlični scensko – akustični prostor, po prvi predstavi Puccinijeve slavne, sicer nedokončane opere Trandot, so prepričljivo priznanje za gostujoči ansambel in takoj postavljajo vprašanje: kako odsled še naprej?
Kitajska nacionalna opera iz Pekinga je prišla v Ljubljano neposredno iz slavnega Puccinijevega festivala v italijanskem mestecu Torre del Lago, kjer je Puccini živel in ustvarjal, njihov festival pa je svetovnega pomena in odmevnosti. Na njem je na začetku osemdesetih let gostovala Ljubljanska Opera SNG, ko je bil njen direktor Darko Brlek in se potemtakem s Festivalom Ljubljana že pozna.
Kitajci pa so prišli samo še k nam, ne v milansko Scalo oziroma Milano, kjer poteka Expo, ne v Salzburg, kjer so se sedaj končale Salzburške slavnostne igre, ne v Berlin na njihov septembrski festival, ne kam drugam.
Ljubljana Festivalu je padla sekira v med. Sijajen sprejem občinstva, med katerim so bili denimo Milan Kučan in dr. Danilo Türk, pa predsednik vlade dr. Miro Cerar, nagovor kitajskega veleposlanika, njegove ekselence Ye Haoa pred začetkom predstave…kažejo, kako majhen je glasbeni svet, kako povezan in kako ceni skupno kulturo, tokrat evropsko operno dediščino z enim njenih največjih predstavnikov, slavnim Puccinijem.
Turandot je po svoji vsebini kitajska opera in smo zatorej še s toliko večjim pričakovanjem spremljali predstavo v izvirni italijanščini, kar za kitajske pevce ni lahka naloga, in reči je treba, da je bila njihova dikcija zelo solidna, morda je manjkal kak akcent ali končnica posameznih besed, v celoviti prezenci pa dramatična moč ali mediteranski temperament, ki si v množičnih prizorih dovoljuje tako radost (srečna zveza Kalafa in Turandot), kot bolečino, bes, zahtevo (mučenje Liu), oboževanje dvora (prikaz cesarja Altouma s spremstvom, nastop nedosegljive, zelo okrutne in ljubezensko fizično ter duhovno še nedotaknjene princese Turandot)…, kar kaže na smiselno in izdelano tako režijo Wanga Huquana kot scenografa Maa Lianqinga ter razkošne, prave kitajske kostume kreatorke Zhao Yan.
Scenografija je bila zelo diferencirana in je zvesto sledila vsebini posameznih prizorov, kar je pohvalno, saj nekatere postavitve Turandot tega ne upoštevajo v taki meri kot so jo pokazali Kitajci v Ljubljani. Tu mislim na primer na prizor s tremi ministri (Ping, Pang, Pong) s svojimi spomini, nostalgijo (projekcije v »oknih«, občutenjem sveta, ki prav gotovo ni več naklonjen obglavljanju kandidatov za princesino roko, oziroma sedaj občutijo prelomnost trenutka, ko morajo skupaj s cesarjem reči: »Dovolj je krvi!« Ta scensko-režijska ter kostumska diferenciranost je pekinški predstavi dajala privlačnost in sijaj ter pridih avtentičnosti in zvestobe Puccinijevi partituri, kar danes, žal, ni več samoumevno.
Pri Turandot sem v zadnjem času imel pripombe tako na predstavi v milanski Scali kot na Salzburških slavnostnih igrah. Zanimivo, da so tam izvajali novo verzijo konca nedokončane opere, kot jo je napisal italijanski skladatelj Luciano Berio.
Kitajska nacionalna opera iz Pekinga je uprizorila tradicionalno verzijo s koncem Franca Alfana. Seveda se v glasbi pozna, da upada Puccinijeva izvirna mojstrovina oziroma njegov polnokrvni stil; takoj po smrti Liu, a je Alfano znal opero efektno dokončati, kar je vendarle bistveno sporočilo in smisel te opere.
Glasbena podoba predstave je bila prav dobra do odlična; orkester sicer ni bil v kondiciji najboljših evropskih opernih ansamblov (Scala, Salzburg, Dunaj); manjka več melodičnih fines in občutka za posamezne linije ter funkcijo sekcij (neizraziti klarineti, fagoti, oboe), manjkal je puccinianski vzneseni temperament in nekoliko ali malenkost počasnejši tempo, da pride do izraza polnokrvno slavje z vsemi zvočno-vokalnimi efekti.
Ta manjko se je pokazal še pri posameznih frazah solistov, zlasti Kalafa, ki se je kot da bi se bal premalo prepustil celovitosti izpetih arij (no, nekaj glasu je moral prihraniti za nocojšnjo predstavo), po drugi strani pa ni želel biti »zvezdniški« (tenorist Li Shuang).
Sopranistka Wang Wei kot Turandot je imela kar precej dramatične in vokalne moči, odrske prezence in je bila režijsko smiselno vodena. Presenetljivo interpretativno močna in izrazita je bila sopranistka Yai Hong kot Liu, še posebej, ko sama, po mučenju (z mučilno napravo je verjetno njihova izvirna poteza) ponosno in izzivalno vstane in se enakovredna in enakopravna na očeh vseh zabode, – v smislu umri pokončno – , kar je odlična režija (Wang Huquan).
Timur basista Tiana Haoa je imel nerodno lasuljo in je motila naravnost Kalafovega očeta, tenorist Wang Haimin kot cesar Altoum pa je bil glasovno preskromen; čeprav je cesar star, ni tako betežen, da se ga ne bi lahko bolje slišalo. Prepričljivi so bili ministri in mandarin (Geng Zhe, Li Xiang, Liu Yiran, Zhang Peng). Režiser je ministre bolj očlovečil, medtem ko so v nekaterih predstavah precej karikirani in se iz vsega norčujejo; tu tega ni bilo.
Dirigent in umetniški vodja Kitajske nacionalne opere Yu Feng je izkušen glasbenik; glasbeno plat Puccinijeve opere obvlada in jo zna interpretirati kot umetiško celoto. Manjka tisti melodični utrip, ki je bližji nam Evropejcem, lahko rečemo še Mediterancem. Opojnost vokalne sproščenosti sicer odlično sinhronega opernega zbora (zborovodja Chen Bing) bi lahko bila še večja, orkestrova igra pa prav tako; na posameznih mestih je intenzivnost zanihala, česar si odlični ansambli ne smejo dovoliti.
Med vso predstavo pa je nastajal kitajsko – slovenski operni praznik, ob zavedanju dragocenosti prvega, a upamo da ne zadnjega, nastopa Kitajcev pri nas.
