Na šestem koncertu 34. Mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi sta v Viteški dvorani Križank nastopila dva mlada slovenska glasbenika: trobentač Amadej Štrajhar in pozavnist Blaž Kozjek. Prvega je spremljala japonska pianistka Sae Lee, ki že dolgo deluje v Ljubljani, drugega pa Nika Tkalec. Predstavili so zahteven in koncertno manj znan program, a spet brez slovenskiih skladateljev, kar se pri Mladih virtuozih ponavlja že leta. Slovenski skladatelji ne zanimajo nikogar in kolektivno tonejo v pozabo. Če ni vzgoje, ni znanja.
Amadej Štrajhar, vse fotografije Marijan Zlobec
Amadej Štrajhar se je s trobento prvič srečal na Glasbeni šoli skladateljev Ipavcev v Šentjurju, kjer ga je poučeval Boštjan Jager. Po šolanju v razredu Matjaža Jevšnikarja na ljubljanskem konservatoriju se je vpisal na Akademijo za glasbo UL, kjer je pri Juretu Gradišniku diplomiral, zdaj pa pri njem obiskuje še magistrski študij. Dodatne izkušnje je v zimskem semestru 2025/26 pridobival v Karlsruheju, kjer je kot študent izmenjave Erasmus+ delal z Reinholdom Friedrichom. Kot solist in komorni glasbenik se uspešno predstavlja na tekmovanjih: letos je na TEMSIG-u osvojil prvo nagrado in zlato plaketo, s kvintetom FiveBrass pa tretje mesto na prestižnem mednarodnem tekmovanju trobilnih ansamblov Philip Jones v Birminghamu. Leta 2021 je prejel tudi Škerjančevo nagrado. Orkestrske izkušnje je nabiral v Mladinskem orkestru Evropske unije, leta 2025 pa je bil v Orkestru Slovenske filharmonije zaposlen kot drugi trobentač. Kot substitut igra tudi v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in orkestru SNG Maribor, v tej sezoni pa bo izvedel koncert Aleksandra Arutjunjana s pihalnim orkestrom Akademije za glasbo.
Program:
Vladimir Peskin: Koncert za trobento in klavir št. 2
Allen Vizzutti: Lydiology
Jean Françaix: Sonatina za trobento in klavir
I. Preludij
II. Sarabanda
III. Giga
Jean-Baptiste Arban: Variacije na temo iz opere Norma Vincenza Bellinija
Ruski skladatelj Vladimir Peskin (1906–1988) je študiral klavir na Moskovskem konservatoriju, vendar se je zaradi poškodbe rok vse bolj posvečal kompoziciji. Posebno vlogo v njegovem opusu ima glasba za trobento. Koncert za trobento in klavir št. 2, znan tudi kot Koncertni allegro, iz leta 1949 je enostavčno delo, povezano z virtuozom Timofejem Dokšicerjem. Dramatični in tehnično bleščeči odseki se v njem izmenjujejo z bolj liričnimi epizodami, obsežna kadenca pa solistu ponuja prostor za izrazno svobodo in tehnično briljanco. (Iz programa Jana Prepadnika).
Slavni ruski trobentač Dokšicer je bil znan našim starejšim trobentačem. Spominjam se, da mi je o njem pripovedoval Stanko Arnold, ki je bil dosegel vrsto mednarodnih koncertnih uspehov in nagrad. Podobno kot Jože Goričar. Spomnimo pa se še Slovenskega trobilnega kvinteta, s kvaliteto, kot je danes nimamo več.
Potrebna je bolj čvrsta in zahtevnejša pedagoška roka s kriteriji, ki so se v zadnjih desetletjih le še dvignili. Ni pravega prodora, nastopov, uveljavitve in imena. Samozadostnost je prevelika, koncertni izzivi pa preskromni.
V slovenski glasbeni kulturi na področju klasične glasbe je nujen večji napor za uveljavitev in dosego statusa solista z imenom. Sicer bo ostali del glasbene panorame še bolj prevladoval in zasedel vsa programska mesta, pa ne le nacionalne televizije, ki v poznih urah ponavlja dvajset let stare posnetke, ker novih ni in TVS ti programi v resnici ne zanimajo.
Študij na Akademiji za glasbo pomeni doživljenjsko opredelitev, napor, ambicijo, vizijo, prepričanje v individualni uspeh in kariero. Drugo, ali še hujše vprašanje pa je, kdo uči ?
Trobentač Amadej Štrajhar je v koncertu Vladimirja Peskina pokazal dinamično, odločno in spevno igro, a vseskozi preveč energično in s premalo občutka za lepoto tona ali zvena, saj bi se solist sam moral slišati in osmisliti solo nastop v smislu iskanja lepote, kot edini in končni cilj. Ni bistveno preigranje partiture ali not, ampak oblikovanje smiselnosti. Ob preveliki dinamiki je bil podobno premočan še klavir pianistke Sae Lee. Zadnji del skladbe je bil bolj razgiban, skorajda virtuozen, kar je pripeljalo do slovesnega konca. Ob tem pa smo lahko pomislili še na prvega interpreta, ki mu je bil enostavčni koncert posvečen.
Allen Vizzutti (1952) je ameriški trobentač, skladatelj in pedagog, ki velja za enega najvidnejših sodobnih virtuozov svojega inštrumenta. Nastopa tako v klasičnem kot jazzovskem kontekstu, sodeloval je pri glasbi za več kot 150 filmov, njegova Metoda za trobento pa je postala uveljavljeno pedagoško delo po vsem svetu. Koncertna skladba Lydiology že z naslovom nakazuje lidijski modus, ki zaznamuje njen harmonski jezik. Skladba ob tem združuje jazzovske poudarke in izrazito virtuoznost ter od izvajalca zahteva veliko tehnično prožnost in ritmično natančnost. (Iz programa).
Po uvodnem nastopu se je zdela druga skladba koncertnega večera, izvedena solistično, brez klavirske spremljave, bolj sproščujoča: prvi del je bil bolj lirski, drugi del težji ali zahtevnejši, a se je čutilo nekaj izvajalskih zadreg ob premajhni samozavesti, spet v smislu iskanja lepote trobente, njenega zvoka in koncertne prezence glasbenika, ki je vendarle že na magistrskem študiju.
Med skladatelji, ki so vse življenje ostali zvesti neoklasicistični estetiki, je bil tudi francoski skladatelj in pianist Jean Françaix (1912–1997). Njegovo glasbo zaznamujejo formalna jasnost, duhovitost, lahkotnost in izostren občutek za zvočne barve. Bil je izredno plodovit in je posebno veliko pisal za pihala ter komorne
zasedbe. Sonatina za trobento in klavir je nastala leta 1952 za tekmovanje Pariškega konservatorija. Živahnemu Preludiju sledi počasnejša Sarabanda, ki preide v hitrejši kromatični odsek, kadenca pa brez premora vodi v igrivo in energično Gigo. (Iz programa).
Skladbi se že strukturno pozna, da predstavlja za izvajalca vrsto različnih izzivov, že v uvodnem zelo poskončenm in ritmičnem preludiju, preko sordirane sarabande do virtuozne gige, zelo razgibane, ki po stilu že spominja na kakšno jazovsko kompozicijo. Solist se je začel osvobajati treme in pridobival na samozavesti.
Po zgledu violinske virtuoznosti Niccolòja Paganinija je svoj umetniški izraz oblikoval Jean-Baptiste Arban (1825–1889). Francoski kornetist, skladatelj in pedagog je razvil bleščeč slog igranja in pomembno prispeval k uveljavitvi korneta kot solističnega instrumenta. Njegova obsežna metoda iz leta 1864 je še danes temelj trobentaške pedagogike. Variacije na temo iz opere Norma Vincenza Bellinija izhajajo iz znamenite arije Casta Diva. Jean-Baptiste Arban obdaja spevno izhodiščno temo z vse zahtevnejšo ornamentiko in zapletenimi figuracijami, skladba pa se stopnjuje do sklepnega vrhunca. (Iz programa).
V ariji Casta Diva je trobentač ohranil znano melodijo, ki jo sicer dolgo uvaja solo klavir in se trudil poudariti njeno lepoto, čeprav trobenta ne more konkurirati Marii Callas, a mora vseeno imeti več sentimenta, podoživljanja, s kratko kadenco in spet klavirjem solo. V nadaljevanju sledijo novi motivi in verzije, najprej poskočna variacija, ki ji solo trobente dodaja svoj še klavir, v drugi variaciji dobi trobenta več dinamike, ritmičnih poudarkov, virtuoznosti, spet ima klavir svoj solo, v tretji variaciji je trobenta še bolj virtuozna, hitra, s svojimi šestinkami kar izjemna, klavir pa spet prevzame solistično vlogo, naslednja, četrta variacija je za trobento najprej spevna, potem pa vedno hitrejša iz solista pripelje do izjemnega vrhunca.
Amadej Štrajhar je pokazal lep talent, a bo več časa in študijskih prizadevanj moral posvetiti sami lepoti zvoka tobente, kar je v solistični umetnosti bistveno.
Slovo
Pozavnist Blaž Kozjek, rojen leta 2003, prihaja iz Domžal, kjer je na domači glasbeni šoli gradil temelje igranja pri Luki Einfaltu in Damjanu Tomažinu. Na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana je v razredu Andreja Karbe opravil maturo, nato pa na Akademiji za glasbo UL pod mentorstvom Dušana Kranjca
diplomiral. Študij danes nadgrajuje na magistrskem programu v Nemčiji, na Visoki šoli za glasbo Carla Marie von Webra v Dresdnu pri Janu Donnerju. Nagrade so mu prinesli nastopi na mednarodnih tekmovanjih, kot so TEMSIG, Luigi Cerritelli, Woodwind & Brass v Varaždinu in IPV. Kot orkestrski glasbenik igra v Slovenskem mladinskem orkestru, Pihalnem orkestru Slovenske vojske, Orkestru Slovenske filharmonije ter v orkestrih SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Opera in balet Maribor. S Trobilnim kvintetom FiveBrass redno koncertira in tekmuje v mednarodnem prostoru, kot solist pa se je predstavil s Simfoničnim orkestrom
KGBL in Simfoničnim orkestrom Domžale – Kamnik. Dodatno se je izobraževal na mojstrskih tečajih pri Fabricu Millischerju, Jesperju Busku Sørensenu, Stefanu Schulzu in drugimi.
Program:
Henri Dutilleux: Koral, kadenca in fugato
Sergej Rahmaninov: Elegija, op. 3, št. 1
Daniel Schnyder: Sonata za pozavno in klavir
I. Blues
II. Ameriška balada
III. Pod površjem
Robert Schumann: Pesmi iz Ljubezenske pomladi, op. 37
Francoz Henri Dutilleux (1916–2013) je bil skladateljski perfekcionist z razmeroma majhnim, a skrbno izoblikovanim opusom. Večini zgodnjih del se je pozneje odpovedal, svoj slog pa je razvijal iz tradicije Clauda Debussyja in Maurica Ravela, neodvisno od prevladujočih glasbenih tokov svojega časa. Koral, kadenco in fugato je napisal leta 1950 kot tekmovalno skladbo za Pariški konservatorij. Trije povezani odseki vodijo od zadržanega korala prek solistične kadence do ritmično živahnega fugata, zasnovanega na imitaciji med pozavno in klavirjem. (Iz programa)
Pozavnist Blaž Kozjek je nastopil v drugem delu koncerta in je morda imel lažje delo glede odpravljanja treme in koncentracije, tako da se ni čutilo kakšnih zadreg, ampak je svoj nastop takoj začel smelo. Skladbo je predstavil bolj kot spevno meditacijo, slogovno modernejšo, še posebej v klavirski spremljavi, k čemur je svoje dodala pianistka Nika Tkalec, a je vse imel pod suverenim nadzorom, če omenim nizko lego inštrumenta, v nadaljevanju pa tehnično zahtevnejši del, spet z zahtevno spreljavo klavirja in ritmično težjim ujemanjem, ki zahteva odlično pripravljenost obeh glasbenikov ter dodelan dialog. Tega je bilo v obilni meri.
Sergej Rahmaninov (1873–1943) je bil eden največjih pianistov svojega časa in hkrati zadnji veliki predstavnik ruske poznoromantične tradicije. Že kot študent Moskovskega konservatorija je opozoril nase tudi kot skladatelj, pri devetnajstih, leta 1892, pa je napisal cikel petih Fantazijskih skladb, op. 3, posvečen svojemu učitelju Antonu Arenskemu. Uvodna Elegija je počasna in melanholična miniatura; otožni zunanji del uokvirja bolj vznemirjeno osrednjo epizodo, v kateri se že napoveduje skladateljeva značilna široka melodika. (Iz programa).
Skladbi se pozna, da je izvorno napisana za klavir, a je za pozavno prav tako mehka, spevna, lirska, skupaj s klavirjem poudarja melodičnost. Uvod je klavirski, nadaljuje pozavna v zasanjanem dialogu in želi poudariti pesemskost izraza. Pomembna je lepota pozavne kot pojočega inštrumenta posebne emocije. Klavir sledi samemu skladatelju, je pa prefinjeno ohranjen dialog, tako da je imela pianistka veliko priložnosti, da se je izkazala. Zadnji del je zelo miren in spet smo pri vprašanju izrazne lepote in s tem prepričljivosti. Tega je bilo kar precej. Iz programa ni znano, kdo je napravil priredbo za pozavno, a se zdi, da je to bil Michal Worek.
Švicarski skladatelj in saksofonist Daniel Schnyder (1961) v svojem opusu pogosto prepleta klasično glasbo z jazzom, improvizacijo in glasbenim izročilom različnih kultur. Sonata za pozavno in klavir iz leta 1996 v treh stavkih prikaže različne obraze njegovega eklektičnega sloga. Blues združuje bluesovske in jazzovske figure z menjajočimi se ritmi, Ameriška balada prinaša mehkejšo, spevnejšo plat skladateljevega ustvarjanja, sklepni Pod površjem pa delo sklene v naglem, skoraj neprekinjenem gibanju. (Iz programa).
Delo je bilo za oba izvajalca zelo zahtevno, še posebej, ker pozavnistu dopušča veš izrazne širine, nians, ki se vračajo k jazzu, tako kot sam klavir. Že v prvem stavku Blues je v resnici več razsežnostnih variant, razgibanosti, delno sordiranega zvoka solo pozavne ob niansirani klavirski spremljavi in zelo občutenem dialogu ter hitrimi klavirskimi pasažami, kar zahteva dobro koncentracijo in priupravljenost obveh glasbenikov. Stavek je dolg in bi ga težko opredelili po naslovu, ker je izrazno širši, ritmično veliko bolj razgiban in nima kakega sentimenta, če omsenim nizek ton pozavne na koncu. Drugi stavek kot Ameriška balada bi bila glede na zvočno podobo težko postavljena čez ocean, ker bi bila lahko kjerkoli. Tu nastopa sordirana pozavna ob kratki, a prefinjeni klavirski spremljavi. Pozavna išče svoj melodični prostor, a ostaja z modernejšim jezikom bolj podobna žalostinki. Tu bi pomislil, da mi bolj manjka še kakšen prefinjen boben z metlico. Tretji stavek Pod površjem pa je bolj balkanski s svojimi ritmi, morda pa Američani vendarle opazijo kaj drugega, če glasbe Balkana ne poznajo. Kdo ve ?
Leto 1840 je bilo za Roberta Schumanna (1810–1856) znamenito »leto samospeva«, v katerem je ustvaril velik del svojih najpomembnejših pesmi. Takrat je nastala tudi Ljubezenska pomlad, op. 37, na poezijo Friedricha Rückerta, edinstven skupni projekt Roberta in Clare Schumann, pri čemer je Robert prispeval devet
pesmi, Clara pa tri. Schumann je klavirju v zvrsti samospeva namenil vlogo enakovrednega protagonista glasu, v instrumentalni izvedbi izbranih pesmi pa v ospredje stopijo njihove spevne melodije in lirična neposrednost. (Iz programa).
To je izrazit Schumannov samospevni cikel za mezzosopran ali bariton in klavir, a ne vem, katero pesem smo slišali in kdo je napravil priredbo. Vsekakor je pozavna izvirnim pesmim nekaj prej tujega kot bližnjega. Za konec koncerta Schumann ni bil najboljši izbor.
Marijan Zlobec