Ljubljanska galerija Družina je odprla vrata slikam in akvarelom akademskega slikarja Franceta Slane, kot svoj prispevek k obhajanju spominskih slovesnosti v počastitev slikarjeve stoletnice. Značilnost te razstave je, da je velik poudarek na Slanovih slikah, celo nekaterih najboljših in največjih, vsa dela pa prihajajo iz Krke, kraja, kjer je umetnik s svojo družino nazadnje živel in so njegovi sorodniki tam še sedaj. Razstava bo odprta do 8. januarja 2027.
Razstava Franceta Slane, vse fotografije Marijan Zlobec
Umetnika, ki je splošno znan, mnogi pa so ga osebno poznali, je uvodoma predstavila voditeljica galerije Manica Ferenc. Na razstavi je na ogled kar 35 Slanovih del. Med njimi jih je dvajset naprodaj.
Nabito polna galerija je prisluhnila besedam umetnostnega zgodovinarja, dr. Milčka Komelja, ki je Slano dolgo dobo poznal in z njim prijateljeval.
Nagovor dr. Milčka Komelja
“France Slana je s svojim umetniškim delom proslavljal kipenje življenja in občudoval lepoto mest in pokrajin, še posebno ljubljanskega mesta z grajskim gričem, ki ga je gledal iz svojega stanovanja, pa atmosfero Dalmacije in zelenje Dolenjske, sredi katere se je nazadnje naselil in kjer so mu v kraju Krka postavili tudi spomenik, ob stoletnici rojstva pa se ga s pričujočo razstavo hvalevredno spominja galerija Družina.
Ko sem se nekajkrat peljal z njim skozi dolenjsko pokrajino proti Ljubljani in skozi Štajersko na razstave v Mariboru, je ves čas navdušeno občudoval krajinske lepote, pozoren na sleherno razbitino ali rano v naravi, in si hkrati zelo zaskrbljen želel, da bi se njene arhitektonske in druge lepote čim bolje ohranile, kajti prav ljubeč odnos do narave in kulturnega izročila v njej je bil zanj bistven.
Zato je naravno, da je kot slikar zaslovel s podobami razpadajočih mlinov, starih kmečkih poslopij in posebej kozolcev, ki so pričenjali v času naraščajoče modernizacije podeželja vidno propadati in se spreminjati v pričevanja o izginevanju izročila, ki mu je za vedno priraslo k srcu ne le zato, ker je bil njegov oče tesar. V tej zavzetosti je bil soroden le še pesnikom, kakršen je bil na primer Janez Menart in še posebno njegov slovenskogoriški rojak
in prijatelj Tone Kuntner.
Vendar takih starožitnih motivov Slana ni upodabljal dokumentarno ali folklorno, marveč je svoj čustven odnos do njihove lepote spremenil v skrivnostno in ustvarjalno izvirno slikarsko prepesnitev. Z reduciranjem oziroma poenostavitvijo značilnih oblik se je osredotočil na prikaz arhitektonskega bistva motivov, temno usodo te zapuščine pa je potopil v prevladujočo temino, tako da skozi Slanove značilne jasne geometrizirane oblike in barvne prelive zaslutimo otožno zamirajočo, a kljubovalno eksistenco sveta, kakršno je rad razkrival tudi v zasneženih gozdovih.
Kozolci, ki so postali z delom impresionistov pomladni znanilci našega evropsko modernega in slovenstvu zavezanega slikarstva, pa so se mu spreminjali v kljubovalna, a razpadajoča okostja.
Snovno površino takih motivov, posebno razpadajočih mlinov je Slana estetsko razčlenjal v duhu tedaj živega strukturalizma in informela. S temi v prvih povojnih desetletjih modernimi likovnimi prijemi je funkcionalno, inventivno in zelo občuteno izrazil elegično vsebino in lepoto, otožno poezijo in celo pravljično in magično občuteno baladnost.
S tako prepričljivostjo se je že v mladosti upravičeno uvrstil med naše najvidnejše umetnike povojne generacije, širši svetovni odmev pa je leta 1957 dosegel s prvo nagrado na II. Mediteranskem bienalu v Aleksandriji in bil zaradi svoje sodobne prepričljivosti tudi doma sprejet med slovensko umetniško elito. Enako pristen je ostal tudi pozneje, le da bolj realistično otipljiv, saj njegova likovna inventivnost ni bila nikoli sama sebi namen, ampak je z njo sledil le svojim občutenjem in življenjskim spoznanjem.
Kot beremo med njegovimi biografskimi podatki in kot je rad sam pripovedoval, pa se ne glede na prvotne uradne uspehe po razstavi v Moderni galeriji ni želel podrejati nobenim modnim smernicam tedaj odločujočih galeristov in kritikov, ampak se je v svoji poštenosti in svobodoljubnosti uprl vsakršnim zahtevam in pričakovanjem.
Oziral se ni na nikogar, četudi je zato v kulturniški srenji najbrž plačal svojo ceno, prav tako pa ga ni premotila niti očitana mu vse večja priljubljenost med ljudmi, ki se jim tudi ni načrtno prilagajal, četudi jih je s svojo plodovitostjo vse bolj razveseljeval, ampak je vse življenje le še z veseljem slikal, kot sta mu velevala prepričanje in srce. In četudi je bil po naravi družaben, mu je postajala vse bolj domača tudi ustvarjalna samota, kakršni se je lahko prepuščal v dolenjski Krki, ljubeče obdan z vsakovrstnimi starinami, ki jih je z zbiranjem ohranjal, tako pričevalce slovenskega ljudskega izročila, staro pohištvo ter nabožne kipe in slike, kot tudi magične afriške maske.
Kot zelo pristen in intimno z zemljo povezan osamelec je deloval le iz ustvarjalne strasti in se zaradi navezanosti na konkretni svet ni mogel niti hotel izviti iz objema narave, ki ga je navdihovala. Lepote in trpkosti umirajoče pokrajine, a tudi brstenje njene pomladne rasti, je predano slikal vse življenje, pozneje svetleje, a nič manj otožno in simbolno, slikal pa je tudi ljudi, posebno zapuščene in osamele kmečke očake, a tudi hrepeneče otroke, kakršen je bil nekdaj on sam, in otroci so ga pozneje spoznavali tudi kot nadarjenega ilustratorja.
Rojen je bil sicer v Slovenskih goricah, ker pa je otroštvo preživel v Splitu, je v njegovem intimnem predstavnem svetu postopoma zaživela tudi prostranost morja, ki ga je rad slikal skupaj z nebom tudi v dramatični nevihtno kontrastni osvetljavi; njegovo vodno prosojnost je posebno prepričljivo izrazil v mojstrskih akvarelih, med pogledi na poletno obljudeno ali opustelo zimsko obalo z njenimi zalivi pa ga je posebej pritegnil simbolični motiv samotnega razpadajočega čolna, s katerim se je morda še najraje identificiral.
V Slanovem delu skozi likovno bravuroznost ne glede na predmetno motiviko vselej proseva tudi človeška vsebina, največkrat osamljenost in zavest o minevanju, ki mu ga simbolizirajo ljudje, narava in starožitni zapuščeni predmeti, ki jih je odkrival in ljubeče oživljal tudi v kleteh in na podstrešjih. Z izrednim smislom za strukturno oziroma grafično razčlenjenost likovnih površin je zmogel pričarati lepotno vesolje celo iz ruševin in nasmetenih prizorišč ali vsakršne razpadajoče snovi, iz zavrženih konzerv in filigranskih ribjih okostij na obali, kaj šele iz bujne razvejanosti suhega cvetja.
Tudi v rože pa se je najraje zazrl skozi živo izročilo slovenske kulturne preteklosti in njene ljudske umetnosti, ko je očarljivo ustvarjalno prerajal pisane poslikave s slovenskih kmečkih skrinj. Rad pa je slikal tudi cvetlične šopke, sprva temne in pozneje vse bolj razigrane, ki jih je nazadnje spet spremenil v malone abstraktne speve barv in oblik; vse njegove slikarske površine pa se vse bolj prelivajo tudi v ritmih, ki jih je oživljal slikarjev izraziti smisel za muzikalnost, povezan z njegovo ljubeznijo zlasti do džezovske glasbe.”
Dr. Milček Komelj
France Slana je ustvaril na stotine likovnih del, med njimi največ v akvarelu, pa tudi olju. Posebnost njegove ustvarjalnosti je bil predlog, da nekatere akvarele spremeni v grafike s tehniko sitotiska, in tako so nastale cele serije izvirnih grafik, ki so bile kupcem in zbiralcem najbolj dostopne. V obodbju osemdesetih let so te serije bile načrtno ponujene zbiralcem v ZDA, kjer je France Slana imel svoje razstave.
Najbolj znan Slanov cikel ali tema pa so šopki. Koliko jih je ustvaril, ni povsem natančno ugotovljeno, zanesljivo pa jih je samo v oljni tehniki kakih sto.
Doslej največja razstava šopkov je bila v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki že pred nekaj desetletji. Slana je imel izjemen smisel za osrediščenost na motiv, izvirnost vsakokratne podobe, drznost, ne kot odslikavo neke realitete, ampak lastno ustvarjalno imaginacijo.
Slana je zmogel koncentracijo na vsako sliko posebej, ker je v ustvarjalnem procesu imel vizijo celote, proti kateri je slikarski postopek usmerjal. Ker je bil v bistvu perfekcionist, ni delal napak in ni ostajal nedokončan.
V nekaterih slikah je moderen, skorajda v kontekstu nekaterih slikarskih avantgardnih evropskih gibanj, a to nanj ni imelo velikega vpliva. Je pa bil vsaj občasni izziv.
Rad je upodabljal živali, a bolj kot nekakšno tihožitje.
Poseben problem v Slanovem ustvarjanju so erotične teme. V galeriji Družina je na ogled en akt s hrbtne strani, a poznavalci trdijo, da je motiv gole ženske, verjetno portreti lastne žene, številčnejši, pa tudi drznejši. (Po pričevanjih očividcev).
A kot veste, imajo umetniki radi kakšne osebno intimne izpovedne motive, tako da ostaja oni slavni stavek: pustimo se presenetiti.
V Sloveniji je težko biti Egon Schiele ali Lucien Freud.
Marijan Zlobec