Sijajno izvedbo Mahlerjeve Druge simfonije Vstajenje z Londonskim simfoničnim orkestrom, Državnim zborom iz Kaunasa, solistkama in dirigentom sirom Antoniom Pappanom, bo v ponedeljek, 7. septembra, ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 74. Ljubljana Festivalu nadaljevala in za letos sklenila Mahlerjeva slavna in zelo zahtevna Šesta simfonija z izjemnim orkestrom Državna kapela Dresden pod dirigentskim vodstvom Daniela Gattija.
Daniele Gatti, foto Dresdenska državna kapela
V delovanju Državne kapele iz Dresdna se zrcali skoraj celotna znana evropska glasbena dediščina. Ustanovljena je bila leta 1548 na saškem dvoru in in je bila od začetka tesno povezana z mestom Dresden, dvorno kulturo in gledališčem. Sodi med najstarejše tovrstne institucije na svetu. Njeno identiteto je v zgodnji zgodovini zaznamoval Heinrich Schütz, v 19. stoletju sta jo vodila Carl Maria von Weber in Richard Wagner, ki je orkester označil za svojo »čudežno harfo«.
Daniele Gatti, foto Teatro alla Scala/Brescia e Amisano
V 20. stoletju pa je z orkestrom tesno sodeloval Richard Strauss, ki je pri kapeli premierno izvedel vrsto svojih del; v Dresdnu je bilo premierno izvedenih devet njegovih oper, med njimi Saloma, Elektra in Kavalir z rožo, orkestru pa je posvetil tudi Alpsko simfonijo.
Dresdenska Državna kapela pred Opero, foto Jorg Simanowski
Med njegovimi pomembnejšimi dirigenti zadnjih 150 let so bili Ernst von Schuch, Fritz Reiner, Fritz Busch, Karl Böhm, Rudolf Kempe, Kurt Sanderling, Giuseppe Sinopoli, Bernard Haitink, Fabio Luisi in predzadnji Christian Thielemann. Od sezone 2024/25 je glavni dirigent orkestra Daniele Gatti.
Leta 2007 je Državna kapela kot edini orkester doslej prejela nagrado Evropske
kulturne fundacije za ohranjanje svetovne glasbene dediščine.
Glasbeni vodje in šefi dirigenti po letu 1914
Fritz Reiner (1914–1921), Fritz Busch (1922–1933, direktor opere in generalni glasbeni direktor), Karl Böhm (1934–1942), Karl Elmendorff (1943–1944), Joseph Keilberth (1945–1950), Rudolf Kempe (1950–1953), Franz Konwitschny (1953–1955), Lovro von Matačić (1956–1958), Otmar Suitner (1960–1964), Kurt Sanderling (1964–1967), Martin Turnovský (1967–1968), Herbert Blomstedt (1975–1985), Hans Vonk (1985–1990), Giuseppe Sinopoli (1992–2001), Bernard Haitink (2002–2004), Fabio Luisi (2007–2012), Christian Thielemann (2012–2024), Daniele Gatti, sedaj, od 1. avgusta 2024.
Med slavnimi dirigenti so v zadnjem obdobju z DRžavno kapelo Dresden sodelovali še: Carlos Kleiber, Georges Prêtre, Sir John Eliot Gardiner, Herbert von Karajan, Myung-Whun Chung, Kent Nagano, Charles Dutoit, Daniel Harding, Nikolaus Harnoncourt, Sylvain Cambreling in Mihail Pletnjov.
Italijanski dirigent Daniele Gatti je od sezone 2024/25 glavni dirigent Državne kapele iz Dresdna. Z orkestrom je prvič nastopil februarja 2000 na povabilo tedanjega glavnega dirigenta Giuseppeja Sinopolija, pozneje pa se je v Dresden večkrat vrnil. Rojen je bil leta 1961 v Milanu, kjer je na Konservatoriju Giuseppeja Verdija študiral kompozicijo in dirigiranje. Pri sedemindvajsetih letih je debitiral v milanski Scali, nato pa vodil vrsto najpomembnejših evropskih glasbenih ustanov oziroma redno sodeloval z njimi. Bil je glasbeni direktor Londonskega kraljevega filharmoničnega orkestra, glavni dirigent Francoskega nacionalnega orkestra, Züriške opere in Kraljevega orkestra Concertgebouw v Amsterdamu ter glasbeni direktor Opernega gledališča v Rimu. Danes je tudi glavni dirigent Gledališča Majskega glasbenega festivala v Firencah, glasbeni direktor Orkestra Mozart iz Bologne in umetniški svetovalec Komornega orkestra Mahler.
Kot gostujoči dirigent nastopa z orkestri, kot so Berlinski in Dunajski filharmoniki, Simfonični orkester Bavarskega radia in Filharmonični orkester milanske Scale. Enako pomembno
vlogo v njegovem delu ima opera; leta 2008 je Bayreuthski festival odprl s produkcijo Parsifala Richarda Wagnerja, dirigiral pa je tudi v Londonu, Milanu, Amsterdamu, New Yorku, Salzburgu in Rimu.
Je trikratni prejemnik nagrade Franca Abbiatija za najboljšega dirigenta.
Dresdenska Državna kapela v Dresdenski Državni operi
Simfonija št. 6 Gustava Mahlerja sodi v skladateljevo drugo simfonično obdobje, v katerem se je odpovedal pevskemu glasu in se posvetil izključno orkestralnemu izrazu. V teh delih Mahler ne ponuja več tako jasnih zunajglasbenih aluzij in programa, temveč gradi izjemno homogeno simfonično strukturo, zaznamovano z gosto kontrapunktično retoriko in poudarjeno polifonijo. Šesta simfonija je nastala v času skladateljevega osebnega zadovoljstva, a se kljub temu razvije v eno njegovih najtemačnejših in najneizprosnejših stvaritev. Dramatični lok simfonije vodi od silovitega, koračniškega prvega stavka prek grotesknih in ironičnih preobratov do počasnega stavka z zadržano liričnostjo, sklepni finale pa s slovitimi udarci kladiva zarisuje vizijo usodnega zloma.
Gustav Mahler: Simfonija št. 6 v a-molu
I. Allegro energico, ma non troppo. Silovito, a čvrsto / Heftig, aber markig
II. Scherzo. Masivno
III. Andante moderato
IV. Finale. Sostenuto – Allegro moderato – allegro energico
Mahlerjeva Šesta simfonija traja dobrih 80 minut in ima izjemno zasedbo. Med trobili so: 8 rogov, 6 trobent, 4 pozavne in tuba. Ned pihali so štiri flavte (in piccolo), 4 oboe, 2 angleška roga, 4 klarineti in en basklarinet, 4 fagoti, en kontrafagot, 4 harfe, ogromen korpus tolkalcev: 6 timpanov (dva tolkalca), veliki boben, 2 mala bobna (uporabljata se v 1. in 4. stavku), več parov činel, viseče činele, več trikotnikov, kravji zvonovi (zunaj odra v 1. in 4. stavku, na odru v Andanteju), kladivo (glej opis spodaj), 2 tamtama (standardni in globoki), ruta (udarjanje po ohišju velikega bobna, uporablja se samo v 4. stavku), majhna lesena palica (udarjanje po ohišju velikega bobna, uporablja se samo v scherzu), globoki, neuglašeni zvonovi (uporabljajo se samo v 4. stavku, zunaj odra), zvončki in ksilofon.
Zgoraj je navedena celotna, originalna orkestracija šeste simfonije. Kritična izdaja ne upošteva vsega navedenega, zlasti kar zadeva zelo obsežno tolkalno sekcijo. Število navedenih harf je dvoumno; Mahler je v svojem seznamu instrumentov zahteval dve, na neki točki pa je v partituri zahteval štiri harfe. Zaradi stroškov pa se pri večini izvedb uporabljata le dve.
Karikatura Mahlerjeve Šeste simfonije
Poleg zelo velikih pihalnih in trobilnih sekcij je Mahler tolkalno sekcijo obogatil z več nenavadnimi instrumenti, vključno z neuglašenimi zvončki, kravjimi zvonci izven odra in znamenitim “Mahlerjevim kladivom”. Zvok kladiva, ki se pojavi v zadnjem stavku, je Mahler določil kot “kratek in mogočen, a dolgočasen v resonanci in z nekovinskim značajem (kot padec sekire).” Zvok, dosežen na premieri, se ni dovolj razširil od odra in problem doseganja ustrezne glasnosti ob hkratni dolgočasni resonanci ostaja izziv za sodobni orkester. Različne metode ustvarjanja zvoka so vključevale udarjanje lesenega kladiva ob leseno površino, udarjanje kladiva ob leseno škatlo ali posebej velik bas boben ali včasih hkratno uporabo več kot ene od teh metod. Sodobniki so se posmehovali uporabi kladiva, kot kaže karikatura iz satirične revije Die Muskete.
Mahlerjevo kladivo je običajno zelo veliko in ga uporabljajo tako, da ga vsem na očeh tolkalec najprej dvigne zelo visoko v zrak, potem pa z ogromnim, divjim padcem v zamahu spusti na poseben prostor na odru, kot zelo veliko prazno ali votlo leseno škatlo, da odmeva huje kot kakšna giljotina.
Zanimivo bo, kaj si bodo domislili za koncert v Cankarjevem domu ! Vsekakor pričakujemo na odru vsaj sto glasbenikov in izjemen zvočni efekt.
Marijan Zlobec