Menda je bil koncert slavne gruzijske pianistke Katje Buniatišvili na 74. Ljubljana Festivalu najprej razprodan. Pred Martho Argerich, Yujo Wang in Bruceom Liujem. No, razprodani so bili vsi štirje, kar pomeni, da je koncertno občinstvo imelo zelo velik privilegij, da je na enem festivalu lahko videlo kar štiri pianiste iz svetovne najboljše deseterice, če se do te številke v sodobnem pianizmu sploh še da priti.
Katja Buniatišvili v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Nima jih niti najslavnejši festival, kot so Salzburške slavnostne igre. Število pianistov v svetu skokovito narašča, njihova kvaliteta pa ne. Kje so zlati časi Pollonija, Brendla, Aškenazija, Barenboima, Gilelsa, Richterja, pa še nekaterih že ostarelih… Mladi ne prepričajo več toliko kot so poprejšnje generacije.
Druga opazna značilnost je, da izjemni pianisti najraje nastopajo na solističnih recitalih, kot Grigorij Sokolov, Andras Schiff, Igor Levit, celo Arcadi Volodos in Evgenij Kissin, pa Pierre-Laurent Aimard, če pogledam v program letošnjega Salzburga. Je pa z Berlinskimi filharmoniki in Kirillom Petrenkom nastopil pianist Leif Ove Andsnes, medtem ko je z Dunajskimi filharmoniki Yuja Wang vskočila namesto poškodovanega Daniila Trifonova. Še prej pa je z Dunajčani nastopil Lang Lang.
Tretja zaznava pa je v tem, da dirigenti nočejo več biti spremljevalci pianistov. Riccardo Muti ne več že kakih trideset let. Ali pa zelo redko, kot Valerij Gergijev, npr. Denisa Macujeva, o katerem je iz ust Darka Brleka izvedel o Denisovem prvem nastopu v Križevniški cerkvi in šele potem v Sankt Peterburgu. Gergijev je spremljal tudi Yujo Wang. Londonski simfonični orkester s sirom Antoniom Pappanom pa nazadnje dvakrat Brucea Liuja (tudi na dveh koncertih v Lubljani).
V Ljubljani smo videli svetovno zvezdo, nosilko sedemdesetletne koncertne pianistike Martho Argerich, napovedovalko kompjutorskega ali robotskega pianizma Yujo Wang, modernega interpretativnega klasika Brucea Liuja in nekakšno mešanico želje po fenomenalni tehniki in iskateljici posebnega interpretacijskega stila, ki bi se vsaj za malo oddaljil od že znanih in doslej doseženih interpretacij, v Ljubljani Klavirskega koncerta št. 1 Petra Iljiča Čajkovskega – Katje Buniatišvili.
V Ljubljani se je pomagala graditi lahko bi rekli zgodovina novega stila in načina interpretacije Čajkovskega, kot jo je uveljavil Ivo Pogorelić, potem ko je koncert leta 1986 posnel v Londonu s Claudiom Abbadom in Londonskim simfoničnim orkestrom ter je posnetek dosegel svetovni uspeh, saj so takoj prodali 600.000 plošč. Ljubljana je imela zelo veliko srečo, pa tudi glasbeno povezanost znotraj Jugoslavije, da je Pogorelić Čajkovskega kmalu zatem igral s Slovensko filharmonijo pod dirigentskim vodstvom Uroša Lajovica v Cankarjevem domu. Potem je Uroš dirigiral koncerte z Ivom tudi drugje v tujini.
Takrat sem spremljal koncert z notami na kolenih in opazoval vse Pogorelićeve spremembe, fascinantne korone na posameznih notah ali na koncu stavka, pa malo daljše pavze, kot so zapisane… Po koncertu sem mu pokazal note. Nasmejal se je in mi odgovoril: “Vprašanje je, komu bolj koristijo !”
Pogorelić je bil bolj avtonomen interpret kot Buniatišvili, a je bila reakcija občinstva sinoči burnejša; nasploh se je občinstvo v zadnjih desetih letih zelo sprostilo in si da duška z burnimi ovacijami, ki pa jih ni takoj na začetku, ko slavni gost pride v dvorano in se predstavi. V Salzburgu, za primerjavo, dirigenta Riccarda Mutija že ko se pojavi in skozi vrata zakoraka po odru na svoje dirigentsko mesto, pričakajo s huronskimi ovacijami, tako da smo v Ljubljani še zelo nebogljeni. Po koncu izvedbe Verdijevega Rekviema je imel ali so imeli vsi nastopajoči deset minut ovacij.
V Delu smo o vsem tem dogajanju okrog Iva Pogorelića pisali, praktično od leta 1980, od Chopinovega tekmovanja v Varšavi, pa Pogorelićevega spora s Herbertom von Karajanom pri interpretaciji Čajkovskega v Musikvereinu, ko Karajan ni hotel sprejeti Ivovega počasnega tempa v interpretaciji prvega stavka: Allegro ma non troppo e molto maestoso. Čez noč se je zgodila sprememba in so Dunajski filharmoniki namesto klavirskega koncerta s Pogorelićem izvedli še eno simfonijo Čajkovskega ( 5. in 6.). Jasno, da je o tem pisal ves glasbeni svet.
A kasneje je Karajan spremenil svoj odnos do izvajanja prvega stavka, saj je s Jevgenijem Kissinom napravil preizkus, ki pa je pomenil v bistvu Kissinovo kopiranje Pogorelića, Karajanu pa poraz, ker ni sprejel izziva nastajajoče svetovne pianistične zvezde. Problem pa je bil, ker mladi Kissin ni imel enake pianistične interpretativne in fizične moči kot jo je imel Pogorelić. Podobno te moči ni imela sinoči Katja Buniatišvili, vsaj ne povsod, bi dodal. A mlajše generacije te primerjave niso mogle opaziti, zato je bilo navdušenje po njenem nastopu tako rekoč viharniško.
Smo v obdobju vizualizacije nastopanja. Če te dni gledate npr. koncertne obleke Yuje Wang z njenih koncertov v Salzburgu, Ljubljani in zatem v Italiji, turneja pa se je nadaljevala v Avstriji in gre še naprej, vidite celo panoramo kostumskih kreacij, kot da bi se najprej sprehajala po modni pisti, deloma pa tudi erotično izzivala. Katja Buniatišvili je imela sijajno, deviško belo obleko, zapeto do vratu in dolgo do tal, da takoj izpade kot svetnica s čisto dušo. Z razprtimi rokami in potem sklenjenimi na prsih ter s prsti oblikovanjem srčka pa je izražala svoje darovanje nam v dvorani.
Katja Buniatišvili je sijajna pianistka, a se opazi poleg sijajnih mest, bravuir, tehnike, lepote tona, fraziranja, majhnih detajlov v spreminjanju dinamike, dramatike, čim večjega forte… iskanje avtonomnega stila, tiste enkratne danosti, ki bi jo povzdignila v zgodovino interpretacij tega koncerta. Do tega še ni prišla, pri čemer bi krivdo lahko zvalil na zelo povprečno izgranje ali spremljavo Berlinskih simfonikov, za katere so mnogi mislili, da so Berlinski filharmoniki. Bolje bi bilo, ko bi Katja igrala s Slovensko filharmonijo, bi bil koncert še boljši. Isto skromnost orkestra se je opazilo v drugem delu koncerta z Beethovnom. Toliko napak ali slabih vstopov (rog, trobenta), ali ne ravno izjemne lepote tona (pihala), pri drugih gostujočih orkestrih (nazadnje Komorni orkester Mahler, LSO), ni bilo zaznati.
Problem interpretacije Čajkovskega je bil v premajhni zlitosti klavirja in spremljave orkestra ter seveda orkestrovi slabši pripravljenosti, kot bi jo morali imeti za gostovanje v Ljubljani in na svetovno odmevnem festivalu, ki ga je letos spremljalo občinstvo iz kar 64 držav.
Opazna so bila nihanja, ne pa izjemna zlitost in v bistvu že kar filozofija interpretacije, kot jo je dojel, takrat seveda še s pomočjo svoje žene pianistke, Ivo Pogorelić. Katja bi v bistvu morala sama izbrati sebi primerne orkestre in dirigente, čeprav se je sinoči Islandčan Gudni Emilsson zelo trudil. Vprašanje pa je, ali je v sedanjih spopadih za datume, kraje, festivale, dvorane, celine, koncertne sezone, programe, ujemanja ali neujemanja, simpatij ali antipatij, vsesplošne preračunljivosti in kalkulativnosti v smislu kdo bo napolnil dvorano: ime solista, dirigenta ali orkestra ter sam program to sploh možno. Zadnji dirigenti v iskanju interpretativnih idealov so bili Carlos Kleiber, Herbert von Karajan in Sergiu Celibidache (za Brucknerja).
Seveda smo tu pri visokih kriterijih, ki jih občinstvo lahko ima, ali pa malo manj. Sinoči so bili nekateri neizmerno navdušeni, nekateri pa manj.
Problem je v pripravljenosti na sprejem slavnega in znanega koncerta, spretnost dojemanja vseh fines, ki jih je Katja Buniatišvili izpričala stokrat in še več, kar smo ob čudovali tako pri legi njenega celotnega telesa s skoraj epsko držo, a tudi poudarki vzravnanosti in rokami ter dvignjeno glavo ter pomaknjeno nazaj ali skoraj vznak. Sama sebe zelo dobro sliši in nazdira.
Vse to deluje kot čutno čustveni element, z belino pa sijajni barvni kostumski kontrast kot poveličanje umetnosti in postavitev glasbe na piedestal največjega in najbogatejšega odkritja človeštva.
Ta konglomerat ali skupek vseh lastnosti se je osredotočil v Katji Buniatišvili, a je hkrati manj odzvanjal ali imel učinek pri orkestru in dirigentu. A je po koncu vseeno pristala v dirigentovem objemu.
Sama se je zahvalila koncertnemu mojstru Roelandu Gehlenu, potem pa še orkestru in posameznim solistom ali solistkam.
To je morda obvezni ritual, ki pa bolj pritiče dirigentu.
Katja Buniatišvili ima v sebi nekaj mladostno emotivnega, romantičnega, kot mlada mamica bolj občutenega za mlado občinstvo, ki ga je bilo v dvorani precej, a manj kot na Yuji Wang.
Yuja Wang je imela boljši spremljevalni orkester, z boljšimi posamezniki, ki so se bolj potrudili, medtem ko se je sinoči zdelo, kot da orkester potrebuje še eno vajo, da bi bilo ujemanje s pianistko perfektno.
Sama si je zadala pot iskanja nečesa povsem samosvojega, avtentičnega, modernega, čistega, vse ji ustreza, a so še detajli, ko malo zaniha oziroma bi morala biti stoodstotno prepričana, da bosta orkester z dirigentom bila njej enakovredna ali enaka. Pa nista bila. Berlin ni potrdil svojega imena kot glasbeno svetovno znanega mesta.
Zelo je presenetila z izborom najprej prvega dodatka, Händla, ki ni bil nekaj nujnega ali dokaz pianistkinega prefinjenega okusa.
Podobno je bilo z Lisztom. Vedno je skrivnost, kako se solisti odločajo za dodatek in kaj izberejo. Argerich je eksplodirala s Scarlattijem, Yuja Wang s Prokofjevom…
Izbor Sedme simfonije Ludwiga van Beethovna v drugem delu koncerta je najprej pokazal isto zasedbo orkestra kot pri Čajkovskem in je bil vsaj v godalih precej podhranjen: komaj 33 godal; 4, 5, 6, 8, 10, kar je za tako izjemno simfonijo splošne antološke vrednosti premalo. Podzavestno me je spremljalo opažanje, kot Berlin Ljubljano podcenjuje. Še posebem, če pomislim, kako izjemno in silovito so igrali Londončani. Ampak sir Antonio Pappano je vedel, da je za Ljubljano dobro le najboljše. In potem je, še prepoten in s povsem mokro črno srajco, dobival v zahvalo same objeme.
Že v prvem stavku Poco sostenuto – Vivace, ko so začeli odločno in z lepoto pihal, se je izkazalo, da v sebi ne nosijo vznesenosti glasbenega podajanja snovi in jih niti veliki Beethoven ne vzplamti do bistvenega vprašanja: zakaj sem glasbenik, solist v sekcijah, član izjemnega orkestra ter še na mednarodnem gostovanju ? Drugi stavek Allegretto je bil bolj kot žalna koračnica, s temno barvo nizkih godal in nežnimi pihali. Tretji stavek Presto je bil najdaljši, z veliko zvočnega plastenja. Četrti stavek Allegro con brio je bil zelo hiter, a ne dovolj čist in ne izdelan (niso igrali povsem skupaj). Drugačen je bil zadnji del, a vseeno njihova interpretacija ne prevzame. Tu ni bilo dovolj ne orkestra ne dirigenta. Gudni Emilsson se je zelo vehementno trudil, a očitno samega orkestra kot interpret ni dovolj prepričal.
Če prideš v Ljubljano, moraš vedeti, da je to glasbeni raj z zgodivino glasbe od srednjega veka dalje. Berlinčani bodo o tem začeli razmišljati na poti domov. Ker vrnitve v Ljubljano zlepa ne bo.
Marijan Zlobec