Na 74. Ljubljana Festivalu je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji nastopi slavni violinist Sergej Krilov in skupaj z Ensembe Dissonance izvedel program pod naslovom Brezčasni Bach. Ta naslov je s pomembnostjo skladateljevega zgodovinskega imena v bistvu prekril dva pomembna sodobna skladatelja: Alfreda Šnitkeja in pri nas še neznanega Italijana Ezia Bossa.
Nizka godala v Ensemble Dissonance, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Na koncertu pa se je pokazalo, da sta bila oba Bachova Violinska koncerta izvedena bistveno slabše od obeh omenjenih skladateljev. Zakaj je bilo tako, je vprašanje samih priprav na koncert, kjer sta bila Šnitke in Bosso izvedbeno bistveno težja, za Bacha pa se je zdelo, kot da ga itak vsi znajo. Ta past, ki so si jo nastopajoči zastavili, je bila grda, ker so se sami ujeli vanjo; volkovi zunaj pa so se smejali.
Program:
Johann Sebastian Bach: Koncert za violino in godalni orkester v a-molu, BWV 1041
I. Allegro moderato
II. Andante
III. Allegro assai
Koncertni mojster Benjamin Ziervogel
Pri izvedbi že prvega koncerta se je pokazala nekakšna odtujenost stilni identiteti in prepoznavnosti baročnega skladatelja, njegovi sočnosti, plemenitosti, vzvišenosti, gostoti. Zvok je bil presvetel, bolj sodoben kot smo pričakovali. Na čembalo je igral Dalibor Miklavčič, a je bil zelo slabo slišen. Šele v tretjem stavku so pokazali nekaj več energije, medtem ko so v glavnem igrali po notah, brez kakšne koncertne vneme.
Sergej Krilov je v preteklosti v Ljubljani že nastopal
Johann Sebastian Bach: Koncert za violino in godalni orkester v E-duru, BWV 1042
I. Allegro
II. Adagio
III. Allegro assai
Druge violine
Drugi Bachov koncert je bil prav tako izveden slabo, brezbarvno, skorajda pocukrano, izpadel je programsko odvečno ali nezaželeno, kot da so se vsi nastopajoči zavedali, da na koncert ne spada, ker se je čas medtem odvil do danes in ima glasbena zgodovina za violino kaj pokazati, česar pa Bach ni bil vedel.
Sergej Krilov
Johann Sebastian Bach (1685–1750) je v glasbeni zgodovini obveljal za enega najpopolnejših zgledov skladateljske obrti, vendar njegova veličina ni samo v tehnični brezhibnosti. Pri njem glasba pogosto učinkuje, kakor da iz majhnega jedra z notranjo nujnostjo zraste celota, v kateri je vsak glas premišljen, vsak ton pa ima svoje mesto. Takšno razumevanje glasbenega reda je zaznamovalo tudi njegova instrumentalna dela, v katerih ni stroga kompozicijska logika nikoli v nasprotju z živostjo, plesnostjo in neposredno izraznostjo.
Sergej Krilov
Bach je glasbo svojega časa sprejemal izjemno odprto. V Weimarju se je ob nemški orgelski tradiciji srečal tudi z italijanskim koncertnim slogom, zlasti z deli Antonia Vivaldija (L‘estro armonico), jih prepisoval in prirejal za glasbila s tipkami. Tako si je Bach prisvojil Vivaldijev model koncerta (oblika z ritornellom), v katerem se ponavljajoči se odseki ansambla izmenjujejo s solističnimi epizodami. Vendar pri Bachu ta model ni zgolj prevzet obrazec. Solist in godalni orkester nista postavljena le v zunanji kontrast, temveč sta vpeta v gosto motivično mrežo, v kateri se tematsko gradivo nenehno preoblikuje, prehaja med glasovi in dobiva vedno nove harmonske osvetlitve. (Iz programa Jana Prepadnika).
Sergej Krilov
Oba nocojšnja violinska koncerta najverjetneje izvirata iz obdobja Bachovega delovanja v Köthnu med letoma 1717 in 1723, ko je služboval kot kapelnik kneza Leopolda Anhalta – Köthenskega. Ker kalvinistično usmerjeni dvor ni gojil bogoslužne glasbe, se je Bach tam lahko posvetil posvetni glasbi. Takrat so nastala nekatera njegova najpomembnejša instrumentalna dela. Koncert za violino in godalni orkester v a-molu, BWV 1041 združuje vivaldijevsko živahnost z Bachovo značilno gostoto glasbenega stavka.
Sergej Krilov in Ensemble Dissonance
Prvi stavek temelji na odločnem ritornellu, ki daje celotni obliki trdno oporo, medtem ko se solistična violina iz njega nenehno izvija v bolj svobodne epizode. Počasni stavek v C-duru je zasnovan nad ponavljajočo se basovsko osnovo, nad katero violina razvija bogato, skoraj pevsko linijo. Sklepni stavek v 9/8-metrumu prinese plesni zagon, ki spominja na gigo.
Sergej Krilov
Koncert za violino in godalni orkester v E-duru, BWV 1042 je bolj samosvoj, svetlejši in navzven razkošnejši. Uvodni stavek odlikujeta ritmična energija in sijajen dialog med solistom in ansamblom. Počasni stavek v cis-molu gradi na vztrajnem basovskem vzorcu, nad katerim violina razvija izrazito okrašeno melodiko. Finale je oblikovan kot živahen rondo, v katerem se plesna lahkotnost poveže z virtuozno briljanco. (Iz programa)
Sergej Krilov
Čisto drugi koncertni in duhovni svet je predstavljal Alfred Šnitke takoj po prvem Bachovem koncertu.
Alfred Šnitke: Sonata št. 1 za violino in komorni orkester
I. Andante
II. Allegretto
III. Largo
IV. Allegretto
Na presečišču sovjetske stvarnosti, zahodnoevropske tradicije in osebne kozmopolitske izkušnje se je oblikoval eden najizrazitejših glasbenih jezikov druge polovice 20. stoletja. Alfred Šnitke (1934– 1998) je izhajal iz družine nemških, judovskih in ruskih korenin, mladostno bivanje na Dunaju pa mu je odprlo stik z nemško glasbeno kulturo. Hkrati je deloval v Sovjetski zvezi, kjer je bila umetnost podvržena ideološkemu nadzoru in nezaupanju do sodobnih avantgardnih tokov. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je intenzivno seznanjal z glasbo druge dunajske šole in skladateljev, kot so Luigi Nono, Karlheinz Stockhausen in György Ligeti. Začel je iskati lastno pot in ta ga je pozneje pripeljala do polistilizma – sopostavljanja različnih slogovnih svetov, od zgodovinskih aluzij do popularne, filmske in »banalne« glasbe.
Sergej Krilov
Sonata št. 1 za violino in komorni orkester je nastala leta 1968 kot predelava zgodnejše Sonate št. 1 za violino in klavir iz leta 1963, napisane za violinista Marka Lubockega. Delo sodi v zgodnje obdobje, ko se je Šnitke prvič resneje približal serializmu. Uvodni stavek se začne s solistično violinsko predstavitvijo dvanajsttonske vrste, iz katere se glasba zgosti v ostrejšo in bolj razdraženo izraznost. Drugi stavek prinese živahnejši, zajedljivejši značaj, Largo pa temelji na ponavljajoči se osnovi. Sklepni stavek delo zaokroži z združitvijo resnobnega, grotesknega, starega in novega, v čemer se že napoveduje poznejši skladateljev polistilizem. (Iz programa).
Ensemble Dissonance s solistom
Pri Šnitkeju se je Ensemble Dissonance povsem spremenil in mi je v spomin prišel stavek iz ust Sergeja Krilova na tiskovni konferenci, češ da je zelo zadovoljen z ansamblom, ker igra na vajah tako zavzeto, profesionalno in z entuziazmom.
Že prvi stavek Andante se začenja počasi, v dialogu s čembalom, zelo spevno, nadaljuje s pizzicatom, močnimi toni, dramatičnostjo godal, spet solo violine, ki jo sekajo energični, odsekani poudarki godal. Violončeli nadaljujejo z novo temo, ki jo dopolnjuje solo violona pizzicato do konca prvega stavka.
Drugi stavek Allegretto je uvodoma bolj razgiban, lahkoten, v dialogu s čembalom, v sinkopiranem ritmu, z nekaj violinskimi poudarki, ki se nadaljujejo v virtuozni igri, vedno bolj dramatični, potem se spevna lahkotnost vrne, a ne za dolgo, ker je preobrat solo violine zelo dinamičen, izraz postaja odsekan, energičen, potem pa se spet umiri in daje solu več elegance, zlasti v nizkih tonih. Odločna spremljava vseh godal je ritmično močna, violina prevzame dramatičen izraz, ki pa ga spet umirja in želi poudariti lepoto in vzvišenost violinskega tona, ko postane spremljava skorajda religiozna. Čembala, ki ga je tokrat igral Jan Satler, je bilo spet premalo.
Tretji stavek Largo je speven, skorajda mil, solo violino navdihuje še spremljava čembala, potem pa rafinirana spremljava godal. A je dialog sola in ansambla nenehno spreminjajoč; violina želi biti izpovedno bogata, igra široka in subtilna, s flažoletu blizu nebesom, Bogu. Malo spominja na zvok Messiaena.
Četrti stavek Allegretto začenja čembalo, a ga takoj nadaljujejo vsi v sinkopiranem ritmu, pizzicatu solo violine, ritmični zahtevnosti, hitrem tempu, glisandih, tehnično zahtevnem ujemanju vseh, medtem ko ima solo violina nekaj taktov kot kadence, a se skupna dinamična in dramatična igra z odsekanimi akordi nadaljuje do poskočnosti solo violine, njene spevnosti, dolgih tonov ob spremljavi čembala, do umirjenega konca v izpevu, pizzicatu solo violine.
Izvedba Sergeja Krilova z Ensemble Dissonance je bila sijajna. Videla se je povsem drugačna koncertantna želja kot pri uvodnem Bachu.
Vrhunec koncerta pa je bila izvedba sodobnega italijanskega skladatelja Ezia Bossa.
Ezio Bosso: Koncert št. 1 za violino, godalni orkester in timpane, »Esoconcerto«
I. Allegro molto
II. Adagio
III. Presto con fuoco
Italijanski skladatelj, dirigent, kontrabasist in pianist Ezio Bosso (1971–2020) je deloval med različnimi glasbenimi svetovi. Po študiju kontrabasa, kompozicije in dirigiranja na Dunaju je nastopal kot instrumentalist, pozneje pa se vse bolj posvečal skladanju in dirigiranju. Pisal je orkestralna, komorna, gledališka, baletna in filmska dela ter sodeloval z orkestri, opernimi hišami, baletnimi ansambli, koreografi in režiserji. Njegov glasbeni jezik ni temeljil na radikalnem prelamljanju s tradicijo, temveč na iskanju neposredne izraznosti in povezave med preteklostjo in sedanjostjo. Koncert št. 1 za violino, godalni orkester in timpane, »Esoconcerto«, ki je bil napisan za Sergeja Krilova, je Bosso razumel prav kot takšno povezavo.
Konec
V njem je sam prepoznal dva skrita poklona: Bacha in njegovo navezanost na Vivaldijeve violinske koncerte ter Koncert za violino v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. V tem delu je violina postavljena v živahen odnos z godalnim orkestrom in timpani, pri čemer se baročna koncertantna energija, romantična izraznost in sodobnejša ritmična neposrednost združujejo v slogovno dostopno, a izrazno močno glasbo. Tristavčna zasnova s hitrima zunanjima stavkoma in počasnim osrednjim Adagiem se navezuje na tradicionalno obliko koncerta, vendar jo Bosso napolni z izrazito sodobnim občutkom za stopnjevanje napetosti. (Iz programa)
Sergej Krilov
Občutek hvaležnosti Sergeja Krilova, da mu je skladatelj Ezio Bosso napisal tak koncert, je bila opazna v njegovi interpretaciji od začetka do konca. Zavedanje zgodovinskega pomena, danosti, predanosti, dosežka, vrednosti skladbe, ambienta in igranja na mednarodnem festivalu žal že pokojnega in v slovenskem kulturnem prostoru bržkone neznanega skladatelja, so izvajalce navdajali s posebnim angažmajem. Najbolj v vsem koncertnem večeru. Krilov je konceret najbrž prvič izvedel pod dirigentskim vodstvom samega skladatelja.
Prvi stavek Allegro molto se sicer začenja zelo počasi, spevno, s poudarkom na lepoti zvoka solo violine in diskretne spremljave ansambla, a se dinamika odločno, v istem tempu začenja stopnjevati, solo violina je izrazita. Tematika se ponavlja, kar malo spominja na Philipa Glassa, a je zelo prepričljivo, še posebej, ko postajajo timpani vse glasnejši in dodajajo svoj izvajalski tolkalski ekrazit, potem pa se vse umiri in ponavlja. Solo violina postaja spevna, razkošna, godala v spremljavi ritmična. Violina solo igra vedno bolj ponavljajoče se melodije, skorajda lestvice, timpani določajo dramatiko, ki postaja ob koncu izjemna. Zelo redko doživeta, medtem ko violina solo igra sama še nekaj taktov.
Drugi stavek Adagio se začenja zelo počasi z godali na istem tonu, mirno, tako da se na ta izraz naveže solo violina s počasno umirjeno melodijo, globljo, bolj emotivno, prav taka je spremljava, ki podpira meditativni izraz. Violina solo ima majhen dinamičen razpon, a se počasi stopnjuje in razširi z vsemi godali, pa spet vrne nazaj. Spet slišimo flažolete in visoke lege solo violine, solo refleksijo, a se spet vse spremeni, ker mora skladba imeti svoj razvoj, potek, vsebino, morda celo dialog z glasbeno zgodovino, čeprav ne v citatni obliki. Želi biti prepričljiva na svoj avtorski način.Postaja meditacija, morda celo kakšna filozofska refleksija, ko ima solo violina toliko možnosti, če je solist izreden.
Tretji stavek Presto con fuoco je poln izvajalskega ekrazita vseh na odru; tu ni zavor, ampak jim je dana prosta pot ali izbira, čeprav začenjajo vsi, povzame pobudo solo violinist v vedno bolj virtuozni, dinamični in dramatični igri, tako da vliva energijo vsem ostalim godalcem na odru, praktično jih prisili v maksimalno sodelovanje, medtem ko sam svojo energijo usmnerja v zahtevnost izvedbe partiture. Vse je hitro, gosto, energično, polno, ponavljajoče se, strukturirano, tu je odločilnega pomena ostinato. Spet je vse osredotočena na skupni efekt, pri čemer želi biti violina vodilna in s poudarjanjem dinamike ustvariti cilj; zvočni vtis, ki pa ga na koncu vendarle dopolni nekaj hitrih taktov solo violine.
Koncert je bil kar dolg, kakih petindvajset minut, kar ga uvršča med solidne sodobne violinske koncerte. Kronologija izvedb ni jasna, a gotovo jih po premieri leta 2016 ni bilo malo.
Po dolgih aplavzih in ovacijah so za dodatek v peklenskem tempu skupaj zaigrali še zaključni stavek – Presto iz Poletja v Vivaldijevih Štirih letnih časih. Škoda, da nismo namesto Bacha poslušali celotnega Vivaldija.
Marijan Zlobec