Astor Piazzolla je s svojo glasbo spet razprodal Poletno gledališče Križanke. Tokrat so na 74. Ljubljana Festivalu koncertno izvedli v zadnjih desetletjih zelo uprizarjano tango opero Maria iz Buenos Airesa.
Marcelo Nisinman in Luciana Mancini, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Prednost sinočnje predstave je bila najprej v treh solistih: María je bila Luciana Mancini, El Payador pevec Rubén Peloni in El Duende recitator, dramski igralec Daniel Bonilla-Torres.
Luciana Mancini
Druga značilnost je bila sestava ansambla za festivalski nastop. Brez dvoma je bil vodilni in na trenutke še v dirigentski drži ali funkciji Marcelo Nisinman, ki je ves čas na sredini odra igral na bandoneon, o čemer bomo nekaj reklin na koncu.
Daniel Bonilla-Torres in
Med godalci smo najprej občudovali koncertnega mojstra in večkrat solista Daniela Rowlanda, druga violinistka je bila Jerica Kozole, violistka Maja Rome, violončelistka Maja Bogdanović, kontrabasist pa Zoran Marković.
Špela Cvikl Flis
Nastopili so še flavtistka Irena Kavčič, pianistka Natacha Kudritskaya, kitarist Alberto Mesirca in tolkalca Špela Cvikl Flis in Jan Cibej.
Alberto Mesirca
Takoj smo opazili odlično pripravljenost vseh, morda bi izvedba potrebovala še več lučne ali vizualne scenografije, tako da bi izgledalo bolj argentinsko ali celo buenosaireško. Tega ni bilo in bi se opera v resnici lahko dogajala kjerkoli. Če se spomnimo muzikala Evita, so tam ambientalno identiteto med drugim rešili z nekaj ogromnimi fotografijami Buenos Airesa, ki je najlepše mesato v Južni Ameriki. Ta dodatek bi pomenil pravcati vsebinski sok in bi vse zelo polepšal.
Daniel Bonilla-Torres
Še večji problem je bil sam tekst ali libreto. Marsikateri verzi, metafore, simboli, artikulacije so bile absurdne, vsekakor pa ne jasne, logične, dogajalno čiste in se niso ujemale s samo lepoto tako sedemnajstih prizorov kot z izrazitostjo polimorfne, variantno zasnovane glasbe, z argentinsko tangovsko in melongovsko tipiko, ki jo lahko poslušaš miže, ne pa prebiraš posamezne delce in izpeljave poezije, ob katerih te zmrazi od njihove absurdnosti. Maria med drugim rodi hčerko, ne pa sina… Še prej pa umre. In se čudežno spet pojavi. Pojem libreta je tu zelo sproščen, a za gledalca precej zavajajoč. Eno je pesniška zbirka s poezijo, drugo pa libreto z zgodbo o Marii. Glasba je zelo močna in bi bilo v tem smislu praktično vseeno, kakšno bi bilo besedilo, ker je z eno besedo konfuzno. Maria ni Eva Peron, a je vseeno simpatična, zlasti v svoji energetski, strastni pojavnosti. Kaj poje, me je zanimalo vedno manj. Bolj sem se spominjal svojega bivanja v Buenos Airesu. Če še niste bili, pojdite.
Daniel Bonilla-Torres in Luciana Mancini
Astor Piazzolla (1921–1992) je tango spremenil tako temeljito, da ga danes ni mogoče razumeti samo kot nadaljevalca argentinske tradicije, temveč kot enega tistih glasbenikov 20. stoletja, ki so iz razmeroma lokalne zvrsti ustvarili mednarodno umetniško govorico. Njegova pot je bila že od začetka razpeta med različne prostore.
Maja Bogdanović
Rodil se je v argentinskem pristaniškem mestu Mar del Plati, zgodnje otroštvo pa preživel v New Yorku, kjer je odraščal v zvočni mešanici tanga, jazza, pesmi italijanskih priseljencev, latinskoameriških ritmov, bluesa in klasične glasbe. Bandoneon, ki mu ga je pri osmih letih kupil oče, je bil glasbilo nemškega izvora – v Južno Ameriko je prišlo z evropskimi priseljenci in mornarji ter svojo pravo identiteto našlo prav v argentinskem tangu.
Luciana Mancini
Za Piazzollo je bil najprej družinski spomin na Argentino, pozneje pa glasbilo, s katerim je Buenos Aires prestavil v koncertno dvorano. Ko se je kot najstnik vrnil v Argentino, je igral v pomembnih zasedbah tanga, najizraziteje v orkestru Aníbala Troila, obenem se je vse bolj obračal k študiju kompozicije.
Daniel Bonilla-Torres
Pri Albertu Ginasteri, enem najpomembnejših južnoameriških skladateljev 20. stoletja, se je poglabljal v modernistična dela Igorja Stravinskega, Béle Bartóka in Maurica Ravela, pozneje pa je v Parizu pri Nadii Boulanger prišel do ključnega spoznanja. Ko ji je predstavil svoja dela v klasični tradiciji, v njih ni našla njegovega pravega glasu – šele ko ji je zaigral tango, naj bi prepoznala jedro njegove osebnosti. Piazzolla je tako razumel, da mu ni treba izbirati med tangom in »resno« glasbo, ampak lahko prav iz napetosti med njima ustvari nekaj novega. (Iz programa Jana Prepadnika)
Vsi
Iz tega je nastal novi tango oziroma tango nuevo, s katerim je Piazzolla tradicionalni ples povzdignil v samostojno umetniško govorico. Tango je zanj postal zbir ritmičnih, melodičnih in izraznih elementov, ki jih je bilo mogoče povezati z jazzom, kromatiko, kontrapunktom, sodobnejšimi kompozicijskimi postopki in improvizacijo. Takšno razumevanje je naletelo na močan odpor argentinskih tanguerosov, ki so ga obtoževali, da je el asesino del tango, »morilec tanga«. Piazzolla pa je vztrajal, da se mora tango razvijati, če noče postati muzejski predmet.
Luciana Mancini
Njegov komentar, da mora tango živeti nevarno, je postal skoraj program njegove umetnosti. Njegove zasedbe, od znamenitega Okteta Buenos Aires do kvintetov, niso več delovali kot plesne zasedbe, temveč kot komorne skupine z izrazito solistično vlogo vsakega glasbenika. Prav zato je bil Piazzolla v Argentini dolgo kontroverzen; za tradicionaliste je bil preveč oddaljen od
plesnega tanga, za svet klasične glasbe pa sprva preveč zaznamovan z urbano popularno zvrstjo. Njegova kariera je bila zato polna protislovij. V Argentini je dolgo vzbujal nezaupanje, medtem ko je v Evropi, Severni Ameriki in Aziji doživljal vse večji uspeh. Toda Buenos Aires je ostal njegovo osrednje notranje prizorišče – mesto, ki ga je občudoval, ljubil, zavračal in vedno
znova spreminjal v glasbo. (Iz programa).
Rubén Peloni
V sodelovanju z urugvajsko-argentinskim pesnikom Horaciem Ferrerjem je Piazzollov glasbeni svet dobil izrazito gledališko in literarno razsežnost. Njuno prvo skupno delo je bilo María iz Buenos Airesa, ki sta ga označila kot tango operita, torej nekakšno »malo opero« v slogu tanga oziroma glasbeno gledališko delo zunaj običajnih opernih kategorij. Gre za zgoščeno, poetično in izrazito simbolno stvaritev. Delo je bilo sprva zasnovano za radio, premierno pa je bilo izvedeno maja 1968 v Dvorani La Planeta v Buenos Airesu. Ferrerjev libreto je že ob nastanku veljal za zahtevnega, obskurnega in nadrealističnega, vendar prav v tem leži njegova moč.
Trio
Njegov namen ni jasna pripoved, ki bi jo bilo mogoče preprosto obnoviti, temveč ustvarjanje ozračja, v katerem se Buenos Aires prikaže kot prostor hrepenenja, nasilja, erosa, revščine, religioznih podob in mestnih mitologij. María je osrednji lik tega sveta, vendar ne nastopa zgolj kot dramska oseba, pač pa kot ženska z obrobja mesta, tango, Buenos Aires sam, hkrati svetnica in grešnica, žrtev in privid, zemeljska figura in simbol. Ferrerjevo besedilo se napaja iz uličnega slenga, podob kriminalnega podzemlja, tango barov, plesa, alkohola, iger na srečo in vsakdanjega življenja delavskih četrti, obenem pa ga prežemajo biblične in obredne aluzije, parodije maše, psihoanalitični prizori in sanjske podobe.
Glavni nastopajoči
Prvo dejanje spremlja Maríino rojstvo, vstop v mesto, njeno zapeljevanje s tangom in smrt, ki dobi obredno, skoraj velikonočno razsežnost. V drugem dejanju po mestu tava njena senca, pri
čemer se dogajanje postopoma oddalji od linearne pripovedi in preide v zaporedje nadrealističnih srečanj, ki vodijo od smrti k oznanjenju in nenavadnemu ponovnemu rojstvu. Tako María iz Buenos Airesa ni zgodba o usodi nekega posameznika, temveč mit o mestu, ki svoje otroke hkrati rojeva, požira in znova priklicuje v življenje. (Iz programa).
Daniel Rowland
Posebno vlogo ima El Duende, pesniški, demonski in pripovedovalski glas operite, ki bdi nad Marío. El Payador, tradicionalni pevec oziroma pripovedovalec, delu dodaja še drugo plast argentinske ustne in glasbene tradicije. Tudi zaporedje prizorov kaže, kako svobodno Piazzolla in Ferrer ravnata z žanri; ob Marjíini temi in izpovedni točki Sem María stojijo Fuga in misterij, Miserere canyengue, Arija psihoanalitikov, Milonga oznanjenja in sklepni Tangus Dei. Že naslovi razkrivajo mešanico tanga, liturgije, satire, folklore in modernističnega gledališča.
Marcelo Nisinman
Med glasbili ima bandoneon vlogo simbolnega glasu Buenos Airesa, ob njem pa se pojavljajo klavir, kitara, godala, flavta in raznolika tolkala, od vibrafona do bobnov. Intimnost tanga se tako poveže z razsežnostjo gledaliških prizorov. María iz Buenos Airesa zato ostaja ena najdrznejših stvaritev v skladateljevem opusu – delo, v katerem tango ni več samo melanholičen ples ali pesem, pač pa mitologija celotnega Buenos Airesa. (Iz programa).
Aplavz za nastopajoče
Koncert je bil razdeljen na dva dela s pavzo, kar ni bila najboljša ideja, ker je bilo vreme izrazito polno sprememb, kar je pripeljalo do petnajstminutne zamude pred začetkom, ker je še deževalo, potem pa se je kar hitro ohladilo.
Mučenje Marie
Opazno je bilo izkoriščenje celotnega avditorija, na primer z recitatorjem Danielom Bonillom-Torresom, ki se je spustil po stopnicah najprej na sredino parterja, potem pa zelo počasi še na oder. Tam je bil prvi gospodar, ker je o vsem najprej vse vedel, pripovedoval, v nekaj scenah zaigral, bil scensko močnejši.
Zoran Marković
Maria, Luciana Mancini se je najprej pokazala na levem stranskem balkonu, od koder je pod zidom počasi prihajala na oder in pela svojo znamenito pesem Jaz sem Maria iz Buenos Airesa. Njena pojavnost je v naši predstravi, kakšna naj bi bila Maria, skorajda idealna; ima odličen glas, igralski nastop, izraz, strast, gib, komunikacijo z drugimi, različni položaj glede na tekst, ki je kot rečeno precej kaotičen.
Rubén Peloni
El Payador pevec Rubén Peloni se je izza odra najprej pojavil na sredini parterja, potem pa se med petjem počasi pomikal proti odru. Tudi zanj je bila značilna velika odrska prezenca, glasovna avtentika, ki se je ujemala s plesnimi ritmi, čeprav nihče od nastopajočih v resnici ni plesal.
Jan Cibej
Avtentičnost nastopajočih je bila pravilna, čeprav smo v preteklosti na istem odru slišali tudi slovenske pevske izvajalce.
Vodja odlično pripravljenega ansambla z mnogimi soli (violina, flavta, klavir, bandoneon, violončelo, kontrabas, kitara, tolkalca) je bil omenjeni Marcelo Nisinman v osrednji legi na odru. Žal ni opazil oziroma ga ni slišal tonski mojster, da bi mu dal nekoliko več zvoka in je praktično ves večer bil nekoliko premalo prepoznaven, to pa je ravno zvok, ki vse povezuje in da izvedbi celovito glasbeno podobo. Njegovega sola praktično ni bilo, a bi ga še kako radi slišali vsaj malo izstopati.
Na koncu so bile stoječe ovacije, a brez dodatka. Vreme je naredilo svoje; avditorij ohladilo.
Marijan Zlobec