Nadaljevanje zapisa o salzburški predstavi slavne opere Sveti Frančišek Asiški francoskega skladatelja Oliviera Messiaena v dvorani Skalne jahalne šole prinaša najprej drugi del pogovora dramaturga predstave Christiana Longchampa z režiserjem opere Romeom Castelluccijem. To je analitični pogovor dveh soustvarjalcev iste predstave, s tem da je režiser še scenograf in kostumograf ter poznavalec širše italijanske in evroposke ter ameriške zgodovine ter umetnosti.
Angeli, vse fotografije SF/Monika Rittershaus
Obrnimo se zdaj k drugemu vidiku Frančiška. V nasilnem svetu tistega časa, ko so se mesta vojskovala med seboj in ko so križarske vojne širile idejo o vzvišenem ljudstvu, ki ima pravico do prevlade ali uničenja drugih, je imel Frančišek navado, da je vse pozdravljal z istimi preprostimi besedami: »Gospod vam da mir.« Mir v svetu, polnem besa: spet odnos, ki je popolnoma izjemen in v nasprotju z normo.
Léo Vermot-Desroches (Frère Massée) in Willard White (Frère Bernard)
Ko se je Frančišek odpravil v Egipt, v Damietto, da bi se posvetoval s sultanom, je bilo to med peto križarsko vojno. Očitno je odpotoval, da bi se sam srečal z muslimanskim voditeljem. Eden od njegovih spremljevalcev ga je nato poiskal z novico, da se v Italiji v skupnosti dogajajo stvari, ki so popolnoma v nasprotju z načeli njegove vladavine, saj naj bi bil Frančišek mrtev ali pogrešan. Po vrnitvi v Italijo se je odpravil v vas Greccio blizu Assisija, kjer je izumil koncept jaslic z živim »performansom«, v katerem so sodelovali kmetje in živali. Njegov izum jaslic še zdaleč ni bil spontano dejanje, temveč je bil namerno namenjen razkrivanju nesmiselnosti in uničevalnosti križarskih vojn. Sveta dežela je že tukaj, je bilo sporočilo. Jezus se je rodil tukaj, kjer smo zdaj mi: rodil se je povsod, na vseh krajih. S to eno samo gesto ponižnosti je Frančišek razstrelil stoletja ideologije, nasilja in vojne. To je briljantna gesta, ki na njegovo srečo takrat ni bila razumljena.
Léo Vermot-Desroches (Frère Massée) in Willard White (Frère Bernard)
V Giottovem ciklu fresk v Assisiju in Messiaenovi operi manjka še en vidik. To je za vas pomemben vidik, katerega pomen je poudaril tudi filozof Massimo Cacciari, namreč tako imenovane Frančiškove »hilaritas«.
Da, pomen veselja in vedrine. Kar me spomni na filozofa Spinozo, za katerega je bil smisel človeškega obstoja povečati srečo in hkrati zmanjšati trpljenje. Frančišek je bil obseden s takim pogledom na življenje. Ni se zaman imenoval »Božji norček«. Imeli so ga za idiota: vaški idiot, ki so ga otroci obmetavali s kamenjem in ki je povzročal sramoto svoji družini.
Willard White (Frère Bernard) in Lauranne Oliva (Angel)
Tukaj se moramo spomniti, da je bil kot mladenič bogat sanjač in ljubitelj glasbe, prežet z zgodbami o viteštvu, ki si je želel iti in se boriti, in res je sodeloval v vojni med Assisijem in Perugio, nakar je bil približno eno leto ujet.
Morda je v tem spopadu koga ubil. Po tem se je zgodila kriza. Kako naj razumemo to krizo, ki mu je spremenila celotno življenje? Ali bi to imenovali čudež? Morda je. Odloči se, da bo šel k gobavcem in živel z njimi v njihovih jamah zunaj mesta. Več zgodovinarjev trdi, da je bila bolezen, ki je na koncu povzročila njegovo smrt – poleg groznih težav z očmi, zaradi katerih je v zadnjih nekaj mesecih skoraj popolnoma oslepel – skoraj zagotovo gobavost, ki jo je dobil v koloniji gobavcev.
Lauranne Oliva (Angel) in Léo Vermot-Desroches (Frère Massée)
Frančišek je bil outsider z vizijo sveta, ki je bila subverzivna v svoji absolutnosti, in imel je dovolj močan magnetizem, da se je okoli njega oblikovala cela skupnost – skupnost, ki pa ga je na koncu premagala in zadušila, na njegovo veliko žalost. Na koncu je bil spet sam, v spremstvu le peščice prijateljev, med njimi brata Lea, ki mu je narekoval svojo zadnjo oporoko. Vam je vaše delo na Messiaenovi operi odprlo kakšne nove vidike Frančiška?
Da, Frančiškova sveta ekscentričnost. Zame je pomembno, da ga ne prikazujem kot modrega moža, kot očeta – pravzaprav so ga nekateri njegovi bratje klicali ‘mama’. To je ista vrsta ekscentričnosti, ki jo najdem pri Messiaenu, v tej zamisli o tem, kako prepisuje petje ptic – tukaj vidimo resnično in zelo globoko občestvo med svetim Frančiškom in Olivierjem Messiaenom. Prvi se je pogovarjal s pticami, medtem ko se je drugi odpravil v naravno katedralo, gozd, da bi prepisal njihove pesmi in poskušal ujeti bistvo glasbe, brez greha človeškega ponosa. Pri Olivierju Messiaenu najdemo izjemno tesno povezavo med vero, glasbo in ornitologijo. Mistična povezava med temi elementi se odraža v liku svetega Frančiška. Za Messiaena ptice nikakor niso bile ekološka afektacija. Opisal jih je kot ‘prve in največje glasbenike na planetu’ in še posebej kot ‘prve Božje glasnice’. Vse svoje življenje in umetnost jim je posvetil. Messiaena bi označil za velikega umetnika – opisati ga zgolj kot skladatelja se mi zdi nesmiselno redukcionistično.
Lauranne Oliva (Angel) in Aaron-Casey Gould (Frère Élie)
Ste kdaj začutili Frančiškovo prisotnost ali kakšno tišino, ki bi nakazovala nanj?
Samo enkrat: to je skala Sasso Spicco v La Verni v Toskani. In zagotovo ne v samem Assisiju, kjer je množični turizem daleč od frančiškanske vizije revščine.
Sasso Spicco, foto splet
Kljub temu ne obsojam nikogar, ki obišče Assisi, saj sem bil sam del horde turistov tam. Ko pa stojite pred goloto te velikanske skale, te kamnite gmote, ki se je zagozdila nad vami in se zdi, kot da se bo morala zrušiti, si lahko predstavljate Frančiška.
Angel v podobi sodobne ženske
Zgolj naključje je, toda oder Skalne jahalne šole (Felsenreitschule), izklesan v gorsko skalno steno, nakazuje močan odnos med človeštvom in naravo. Gre za zelo posebno povezavo, edinstvenega vpliva.
Frančiškov odnos z zemljo je temeljnega pomena, čeprav je to precej nejasen element Messiaenove opere, kjer je Frančiškova figura bolj nebeška, na pol poti med nebom in zemljo. Čeprav sem ostal zvest Messiaenovi viziji, sem poskušal vnesti sledi Frančiškovega radikalizma. V tej produkciji ni običajne scenografije kot take. Namesto tega so prisotni različni elementi, ki na različne načine začrtajo prostor skozi štiri ure glasbe in osem prizorov opere, čeprav brez poskusa, da bi prikrili skalno steno gledališča; nasprotno, njegova prisotnost je poudarjena z gibanjem teh elementov po odru.
Willard White (Frère Bernard) in Lauranne Oliva (Angel)
Messiaen je šesti prizor, »Pridiga pticam«, skomponiral kot zadnji. Njegova prefinjenost in glasbena virtuoznost sta izjemni. Tukaj se izraža vsa skladateljeva ljubezen do ptic. V vaši uprizoritvi tega prizora predstavljate nekakšno apokaliptično vizijo.
Svet se je spremenil od leta 1983, ko je bila premierno uprizorjena Messiaenova opera. Številne ptice, ki jih je upodobil, so zdaj bodisi izginile bodisi so v procesu izumiranja. V naši produkciji za Salzburg ta prizor govori o katastrofi, ki jo predstavlja to postopno izginjanje ptic – nekaj, kar meni osebno povzroča ogromno tesnobe. Ptičje petje v tem prizoru je tako nekakšen Rekviem, v katerem smo mi, občinstvo, priče tragediji, ki je ne moreta videti ne Frančišek ne brat Masseo. Smo očividci lastne usode, kjer ptice predstavljajo celotno človeštvo.
Lauranne Oliva (Angel), ki prihaja skozi odprtino v zidu, in ansambel
Pogovor bomo zaključili s sedmim prizorom: »Stigmate«. Od osmih prizorov opere je to edini, v katerem Bog nasilno ravna proti Frančišku, ki hrepeni po tem, da bi spoznal Kristusovo agonijo na križu.
To je Bog, ki je strašen v svoji ljubezni. Želi si vse. Ljubi in želi biti ljubljen na radikalen način. To je sprejemanje križa v dobesednem pomenu besede. Frančiškove rane se z Jezusovimi zbližajo v popolni združitvi, nekakšnem kozmičnem poljubu. Prava resnica o epizodi stigmat bo seveda za vedno ostala skrivnost – toliko različnih zgodb se je pojavilo takoj po Frančiškovi smrti. A to ni pomembno. Pomembna je Messiaenova absolutna genialnost in kako – iz tega trenutka v življenju zapuščenega in fizično zlomljenega človeka, v tem srečanju iz oči v oči z Bogom – nastane glasbeni dogodek izjemne in brez primere seizmične moči.
Angeli
Za zaključek bi rad dodal, da je bilo to produkcijo mogoče uresničiti le po navdihnjeni viziji Markusa Hinterhäuserja. Naše delo o Saint Francois d’Assise bi bilo neuspešno brez umetniške ambicije in podpore, ki mu jo je nudil Markus, sam žrtev malenkostne politike, ki si arogantno prizadeva za omejevanje kulture, ne da bi pri tem razumela posledice. (Iz gledališkega lista).
Markus Hinterhäuser, foto SF/Leo Neumayr
Celoten program letošnjih Salzburških slavnostnih iger je pripravil umetniški vodja Markus Hinterhäuser. Do razhoda je prišlo zaradi nepremostljivih nesoglasij s poslovnim vodstvom festivala ter njegovim nadzornim svetom, čeprav je program za letošnje poletje v celoti pripravil še on. Zamenjali so ga z nemško zgolj gledališko, ne pa glasbeno ustvarjalko Karin Bergman kot v. d. Festival poteka brez stalnega umetniškega vodje, medtem ko potekajo iskanja in ugibanja o njegovem nasledniku (med favoriti se omenja režiser Barrie Kosky). Karin Bergmann je prevzela umetniško vodenje festivala, dokler ne bo imenovana nova umetniška direktorica ali direktor. To naj bi se zgodilo šele jeseni 2027. Težko verjamem, da je Salzburg pripravljen dodeliti umetniško vodenje predvsem glasbenega festivala najvišje svetovne slave nekomu, ki je doslej deloval le v gledališču. Tako programsko bogat festival zahteva planiranje za nekaj let vnaprej in podrobno poznavanje celotne svetovne glasbene: organizacijsko kadrovske, programske in izvajalske scene, ki npr. samo za operni program terja poznavanje vseh najboljših opernih pevcev iz najmanj dvajsetih držav na svetu; letos jih je angažiranih nad petdeset. O Markusu sicer krožijo informacije, da je že prej sestavil program tudi za festival 2027.
Angeli in Philippe Sly (Saint François)
Romeo Castellucci je režiser, scenograf, kostumograf in oblikovalec svetlobe. Njegova umetnostnozgodovinska in literarna izobrazba, povezana z italijansko kulturo in umetnostjo, mu daje prednost, ker se vse to začne že s šolslko vzgojo. Opazen pa je njegov poseben odnos do sodobne umetnosti, saj je začetek opere povezan z razstavnim prostorom, iz katerega umikajo slike, jih obračajo, tako da vidimo, s čim se je ali naj bi se ukvarjala Frančiškova družina.
Angeli
Nedvomno je na prvem mestu režiserjevega zanimanja slavni umetnik Joseph Beuys (1921—1986), kot ga sam omenja. A tu so še drugi, ki jih prav tako omenja, a bolj po sugeriranju izpraševalca Christiana Longchampa, ki pa se navezuje na konkretne slike v scenografiji ali pa na poprejšnje režiserjeve odnose z njimi.
Gina Pane – Azione sentimentale, 1973, sorodna objava iz gledališkega lista
To so zlasti dela Gine Pane (1939 – 1990), Arnulfa Rainerja (1929—2025), Jerzyja Grotowskega (1933 – 1999) in Crisa Burdena (1946 – 2015).
Arnulf Rainer – Brez naslova, 1969, ni v objavi
Njihovo delo se ukvarja s telesnim trpljenjem in ranljivostjo posameznika, body artom, performansom in instalacijami. Omenjajo še dramatika Antonina Artauda, filozofa Gillesa Deleuza in slikarja Francisa Bacona.
Jerzy Grotowski – The Constant Prince, 1965, objavljen v gledališkem listu
Tu je nujno pripomniti, da je Christian Longchamp dramaturg predstave, tako da je vse še sam sooblikoval, ne pa režiserja in dirigenta le spraševal.
Performans Josepha Beuysa, objavljen v gledališkem listu
Iz uvodne scene bi se dalo sklepati, da so Frančiškovi starši galeristi ali vsaj zbiralci sodobne likovne umetnosti. Menjavanje sodobnih del, zlasti ogromnih fotografij, kažejo poteze privabljanja zanimanja občinstva, omembe imen in njihovih del ter osebne zgodovine pa daje misliti, da se Castellucci veliko ukvarja s teatrom krutosti, s čimer skuša življenje in samotrpljenje Svetega Frančiška Asiškega povezati s pojavom zlasti povojne umetnosti, kjer pa je avtorjev še nekaj deset.
Hermann Nitsch – Umetnost provokacije
Glede na uporabo rdeče barve in krvi bi pomislil vsaj na akcionizem Hermanna Nitscha.
Arnulf Rainer – Kristus, 1980, varianta objave v gledališkem listu
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec