Založba ZRC je na svoji zadnji tiskovni konferenci presenetila s posebno aktualno knjigo, ki je v bistvu revija in zbornik več avtorjev, hkrati pa že kar nekakšen likovni katalog izvirnih umetnin. To je Alternator Preživetje človeštva. Predstavila ga je glavna urednica dr. Anja Skapin Subanović.
Naslovnica
Posebna tematska številka revije Alternator prinaša analizo ranljivosti sodobne civilizacije. Šestnajst raziskovalk in raziskovalcev z različnih področij je dobilo nalogo, naj brez olepševanj razmišljajo o preživetju človeštva. Rezultat so pronicljivi vpogledi v podnebna, biološka, družbena in tehnološka tveganja. A ker se tako kompleksne in neizprosne teme ne da izraziti samo z besedami, vsak prispevek dopolnjuje še vizualna šok terapija, ki je delo akademske slikarke Milanke Fabjančič. Publikacija zavrača vsakršno iskanje utopične tolažbe.
Publikacija zavrača vsakršno iskanje utopične tolažbe, čeprav je v svojem bistvu nekako optimistična. Zato so za izhodiščni moto številke izbrali citat Zofke Kveder: »Svet ni tako lep in rožast, in prav nič nam ne škodi, če vemo, kak je v resnici.«
Dr. Anja Skapin Subanović, na tiskovni konferenci, foto Marijan Zlobec
Citat Zofke Kveder, ki je umrla pred natanko stot leti, je izhodiščni moto prve tiskane tematske številke revije Alternator. V primežu tehnološkega pospeševanja, ekološkega razkroja in – milo rečeno – političnih nemirov se zdi, da smo trčili ob zid. Vse se odvija tako intenzivno, da nimamo več časa zadihati, nad nas pa se spušča dimna zavesa, ki nam onemogoča razmišljanje o resničnih vzrokih naših zablod. Edini način, da izstopimo iz te otopelosti, je zavesten kognitivni rez. Zato je Alternator – sicer spletna revija, kjer raziskovalci pišejo v poljudnoznanstvenem do strokovno berljivem slogu – tokrat izšel kot tiskana, strogo kurirana celota, ki služi kot preživetveni paket.
Na vprašanja, ali bo človeštvo preživelo, kako občutimo življenje tik pred domnevnim koncem in kaj pravzaprav pomeni preživetje človeštva, odgovarjajo raziskovalci in raziskovalke z različnih področij: od filozofije, antropologije, biologije, sociologije, psihiatrije … do arheologije in literarne teorije. Dr. Peter Klepec nam oriše vzdušje življenja v nočni mori; dr. Kristina Radomirović Maček popisuje, kdo ali kaj je človeštvo v različnih obdobjih čakalo na koncu sveta – od ribe Faronike do Antikrista; dr. Zarja Muršič razodeva, da nekateri kiti živijo tudi do dvesto let in iz tega izpelje nujen nauk za človeštvo; dr. Lilijana Šprah razkriva, kako pogosti so v današnjem času občutki tesnobe in kdaj so vendarle lahko koristni; dr. Izar Lunaček razglablja o tem, zakaj nas UI nikdar ne bo mogla iskreno nasmejati in kaj je na humorju tako (gnusno) človeškega; dr. Janez Vrečko razkriva novo plat (ne)Srečka Kosovela; dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik pa se sprašuje, ali bo prej konec smeti ali kapitalizma.
Posebna številka Alternatorja je posebna tudi v tem, da je opremljena z ilustracijami akademske slikarke Milanke Fabjančič, ki je brez pomisleka sprejela težavno nalogo, kako ilustrirati znanost – s tem pa potrdila nujnost dialoga znanosti in umetnosti. Njene ilustracije so bile tudi na ogled v Atriju ZRC na pop-up razstavi Vse moje katastrofe, otvoritev pa je bila prva v vrsti prireditev, ki spremljajo izid tematske številke Alternatorja.
Sledil je tematski pub kviz v kavarni Kazina Jazz Club v Ljubljani, katerega tema so bili – le kaj drugega – konci sveta, katastrofe in (ne)preživetje človeštva v vseh pojavnostih. Med seboj so se pomerili predstavniki različnih raziskovalnih ustanov. Reprizo pripravljajo jeseni v Knjigarni kavarni Maks v Novi Gorici – in to prav 11. septembra, enega tistih datumov, ki jih v novejšem času pomnimo kot globalni konec sveta.
V tematski številki med drugim preberete, kdo so pravi staroselci našega planeta, zakaj živimo v nočni mori, zakaj UI ne more imeti smisla za humor, kako v dolgoživosti kitov odkrivamo morebitna zdravila za raka, ali lahko o tesnobi danes govorimo kot o epidemiji, kako so si v Jugoslaviji predstavljali prelomno leto 2000, kako je Srečko Kosovel videl novega človeka, ali lahko v digitalni dobi sploh umremo ter o tem, kako je smrt zgolj še ena iniciacija v čas.
Avtorji posameznih prispevkov so Cene Gostinčar, Jožica Gričar, Matej Huš, Dejan Jontes, Ana Rebeka Kamšek, Peter Klepec, Roman Kuhar, Žarko Lazarević, Izar Lunaček, Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, Zarja Mušič, Nina Perger, Lilijana Šprah, Maja Petrović – Šteger, Kristina Radomirović Maček in Janez Vrečko.
Glavna urednica dr. Anja Skapin Subanović in glavni urednik Založbe ZRC mag. Aleš Pogačnik, foto Marijan Zlobec
Uvod v knjigo Konec “rožastih” utvar je napisala glavna urednica dr. Anja Skapin Subanović.
Marijan Zlobec