Cankarjeva založba vabi v sredo, 22. aprila, ob 11. uri v Knjigarno Konzorcij na predstavitev knjižnih novosti Cankarjeve založbe. Urednika Andrej Blatnik in Sašo Puljarević bosta skupaj z avtorji, prevajalci in sodelavci predstavila najnovejše izdaje izvirnega in prevodnega leposlovja.
V zbirki S poti sta izšli knjigi Vandranja Sama Ruglja in Kratki rezi Nejca Poharja. Z dvema novostma se lahko pohvali tudi kultna zbirka Moderni klasiki: Domneve o Jakobu Uweja Johnsona (prevod in spremna beseda Slavo Šerc) in Odprava h kruhovcu Wilme Stockenström (prevod Breda Biščak, spremna beseda Aleksandra Gačić). Z nami bosta še Alena Begić, avtorica zbirke kratkih zgodb Dan za izboljšave in prevajalka Klarisa Jovanović, predstavili pa bodo tudi novo knjigo Toneta Perčiča Dežela.
Samo Rugelj, foto Marijan Zlobec
Vandranje
Potopis, ki diha v ritmu hoje, je hvalnica svobodnemu pohajkovanju očeta in sina pa starodavni jantarni poti. Samo Rugelj, vseživljenjski pohodnik, drugače pa urednik in založnik, se je po poti E6 prvič podal še kot mladenič, v taborniški druščini. To prvinsko potepanje in spanje na senikih je pri njem pustilo nepozabne spomine. Skoraj pol stoletja kasneje se je, zdaj že kot oče, s svojim prvorojencem Janom ponovno podal po tej poti, da bi se znova naužil narave, naprezanja in sinove družbe.
Vandranje je evokativni potopis, ki diha v ritmu hoje, obenem pa hvalnica svobodnemu pohajkovanju očeta in sina po slovenski zemlji, ki se, če se jo nameniš prečiti peš, od severa do juga, izkaže za raznoliko in tudi ne tako majhno deželo.
Nejc Pohar, foto FB
Kratki rezi
Nejc Pohar je režiser in pisec. Snemal je v več kot dvajsetih državah , režiral nadaljevanko Na Terapiji ter nekaj kratkih filmov. Kratki rezi je zbirka poročil s snemanj iz osemnajstih držav, kamor je avtor potoval kot režiser, je potopis specifičnega načina potovanja. Vodi nas v kraje, kamor bi težko vstopili, piše o tem, česar tam morda ne bi videli. Če režiranje poteka kot proces prevajanja besed v slike in zvoke, je ta knjiga napisana v obratni smeri – v smeri opisovanja srečevanj z ljudmi, ki jih je avtor spoznal med iskanjem pravih podob in pravih zvokov.
Dežela
Novi roman dobitnika kresnika 1995 Toneta Perčiča se dogaja v skrivnostni deželi, pravzaprav Deželi, ki naj bi ji pripovedovalec pomagal k obnovi. Na temeljih absurda avtor zgradi duhovito parabolo, ki daje misliti o različnih časih in deželah. Pripovedovalca določijo za gradnjo avtocestnega mostu, ki se je začela že pred časom, vendar so od gradbenih naporov ostale le ruševine. Ko izve, da so most pravzaprav enkrat že zgradili, in stuhta, da je kraj neprimeren za gradnjo, se skuša izviti iz položaja, v katerega se je dal ujeti, vendar je pogodba podpisana, njegova volja pa nepomembna. Velja, da je Dežela varna in demokratična, vendar se iz ure v uro izkazuje precej drugače …
Tone Perčič (1954) je za Pot v nestalnost leta 1983 dobil nagrado za najboljši prvenec, za Izganjalca hudiča pa 1995 nagrado kresnik. Objavil je tudi roman Harmagedon (1997) in zbirko zgodb In ti boš meni ponoči trkal na vrata (1998).
Dan za izboljšave
Groteska, začinjena s črnim humorjem, je zagotovilo za nabrito bralno dogodivščino. Če k temu pridamo predrznost, s katero se pisateljica Alena Begić nadvse duhovito loteva celo téme, pred katero po navadi otrpnemo, iz strahu ali nelagodja: smrti in njenega fizičnega ekvivalenta, groba, je mera zvrhano polna. Dobra vaga, bi lahko rekli. Svet je hladen, neprediren zid in prav takšni so njegovi protagonisti: nevrotične, narcisoidne, apatične osebe, ki jih drži pokonci samo še živo utripanje krvi v sencih. Njihovi izbruhi sovražnosti in nemoči so groteskni, komunikacija pa skrajno osiromašena, osredotočena na lastno praznino in ponekod že na robu patologije. In vendar so zgodbe, zbrane v pričujoči zbirki, prav zabavne.
Alena Begić, foto https://dunjalucar.wordpress.com/alena-begic/
Alena Begić, rojena leta 1997 v Nemčiji, je končala srednjo šolo v Bosni in Hercegovini, trenutno pa živi v Sloveniji. Svoje pesmi in prozo je objavila v večjezični antologiji Biće Bolje/Bo že, ki je nastala kot produkt literarnih delavnic, ki jih organizira SKC Danilo Kiš Ljubljana, pod vodstvom Lidije Dimkovske. Njena poezija je bila objavljena v reviji Koraci, ki jo izdaja Narodna knjižnica »Vuk«Karadžić” v Kragujevcu in na portalu astronaut.ba. Njene kratke zgodbe so bile objavljene na literarnem blogu Čovjek-časopis. Z zgodbo “Selmin nišan” se je leta 2020 uvrstila v finale 15. mednarodnega tekmovanja v kratki zgodbi Lapis Histriae, Forum Tomizza v Umagu, in osvojila drugo mesto na 19. evropskem festivalu kratke zgodbe, Zagreb 2021, tretje mesto na natečaju za najboljšo “grenko” zgodbo, ki jo organizira Narodna knjižnica, Vrbovec. 2023 zmaga na 18. Mednarodnem literarnem natečaju Lapis Histriae, vse za kratko zgodbo.
Študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani (magisterij iz filozofije in primerjalne književnosti).
Alena Begić
Filozofske eseje pišete v slovenščini, to je jezik, v katerem študirate, berete, razmišljate, medtem ko v literaturi ostajate v bosanščini. Kako si razlagate to dvojnost?
S filozofijo sem se srečala v slovenščini, slovenščina je moj notranji filozofski jezik. Vse te jezike imam – ne bom rekla za različne fragmente – ampak za različne segmente svojega življenja. Filozofija definitivno pripada slovenščini oziroma slovenščina pripada filozofiji, ker sem neposredno povezala izražanje misli, ustvarjanje konceptov oziroma pojmov s slovenščino, medtem ko je literatura ostala vpeta v bosanski jezik, v katerem sem jo prvič srečala. Različni načini mišljenja gotovo zahtevajo različne jezike. Sem vesela, da obstaja večjezičnost, da to lahko izrazim. (Iz intervjuja za RTVS)
Uwe Johnson (1934 – 1984), foto Wikipedija
Domneve o Jakobu
Domneve o Jakobu je fragmentaren roman o skrivnostni smrti, ki skozi preplet različnih perspektiv raziskuje izmuzljivost resnice v razdeljeni Nemčiji hladne vojne. Roman iz leta 1959 je prvenec Uweja Johnsona in eno ključnih del povojne nemške književnosti. Zgodba, umeščena v čas hladne vojne in razdeljene Nemčije, se začne s skrivnostno smrtjo železničarja Jakoba Absa, ki ga na tirih povozi vlak. Namesto klasične pripovedi roman ponuja fragmentarno rekonstrukcijo dogodkov: skozi menjavanje perspektiv, dialoge in notranje monologe se nizajo različne možne razlage – nesreča, samomor ali umor – ne da bi se zgodba dokončno odločila za eno resnico.
V ospredju knjige ni razrešitev skrivnosti, temveč vprašanje, kako sploh nastaja resnica. Delo odraža politične napetosti in moralne dvoumnosti življenja v Vzhodni Nemčiji, hkrati pa raziskuje nadzor in nezanesljivost osebnega spomina.
Inovativno in intelektualno zahtevno delo, ki portretira razdeljeno nemško družbo, velja za sodobno klasiko.
Odprava h kruhovcu
Poetični roman Wilme Stockenström iz leta 1981 odpira vprašanja suženjstva, svobode, identitete, spom ina in jezika na jugu Afrike. Pripovedna struktura je ciklična: začne in konča se z neimenovano pripovedovalko, ki počasi izgublja zavest oziroma drsi v sanjska stanja. Iz njenih spominov izvemo, da je bila v bogatem obmorskem mestu spolna sužnja več bogatim moškim, preden se je s »tujcem« podala na odpravo v notranjost dežele v iskanju pozabljenega mitičnega mesta. Odprava razpade, pripovedovalka ostane sama in si poslednje zatočišče najde v kruhovcu (baobabu), zaradi česar je roman tudi metaforična kritika moških osvajalskih podvigov.
Naslovnica
Wilma Stockenström (1933) je južnoafriška književnica, prevajalka in igralka. Izdala je več pesniških zbirk in romanov. Je ena redkih avtoric, ki je dvakrat prejela prestižno Herzogovo nagrado, ki jo podeljuje Južnoafriška akademija znanosti in umetnosti.
Wilma Stockenström, foto Poetry International
Marijan Zlobec