Mladinska knjiga vabi v sredo, 11. marca, ob 11. uri v Knjigarno Konzorcij na predstavitev svojih knjižnih novosti: Nič več te ni (Marijan Rupert), Od tebe dalje štejem svoje dni (Lojze Krakar, Voranc Vogel), Adiós Buenos Aires (Brina Svit), Metulji vedo za moč besede (Manca Košir).
V pogovoru z urednico Nelo Malečkar bodo biografijo Mile Kačič Nič več te ni predstavili mag. Marijan Rupert in soavtorji dr. Malina Schmidt Snoj, Tanja Petrič, Črt Kanoni, Katja Šulc in Vesna Arhar Štih.
Od tebe dalje štejem svoje dni ob stoletnici rojstva pesnika LojzetaKrakarja bodo predstavili fotograf Voranc Vogel, pisec spremne besede dr. Miklavž Komelj in oblikovalka Ajda Schmidt.
Pisateljica Brina Svit bo predstavila svoj najnovejši roman Adiós Buenos Aires in Žiga Valetič izbor esejističnih zapisov dr. Mance Košir za knjigo Metulji vedo za moč besede.
Nič več te ni
Nič več te ni je biografija priljubljene igralke in pesnice Mile Kačič (1912-2000), ki je po trpkem otroštvu, zaznamovanem z zapuščenostjo, svoje življenje osmislila z ustvarjalnostjo. Najprej je nastopala na amaterskih odrih, po študiju igre pa je postala članica SNG Drame, s svojim edinstvenim smislom za humor je nastopala tudi v slovenskih filmih in na televiziji. Njena velika ljubezen je bil kipar Jakob Svinšek – njemu je posvetila vse ljubezenske pesmi. Že njena prva intimistična pesniška zbirka iz leta 1951 Neodposlana pisma je dosegla velik krog bralcev, ki se je z leti samo še širil. Biografijo dopolnjujejo številne fotografije iz njenega življenja in gledaliških predstav, dokumenti in pisma.
Ljubezen do Savinška je bila tako globoka, sama je pravila, da tudi večna in neumrljiva, da je postala kar neka vera, ki jo je dojemala izrazito subjektivno.
Mila Kačič, foto ventilatorbesed
Polnóč bo kmalu bila.
Utrujena sem legla na ponjavo
še toplo, kjer sva se pred urami ljubila.
Še zmeraj čutim kodrolaso glavo,
še čutim vroči, sunkoviti dih,
neukrotljivih ustnic drgetanje.
Ko v bežnem polsnu slišim šepetanje,
ihtenje brez solza se v tebi trga,
potem – potem spet miren si in tih.
Naj kamor koli zdaj pritisnem lice,
povsod napaja mi tvoj moški vonj nosnice
in še sem željna, željna tvojega objema.
Je meni le tako – ali obema?
Od tebe dalje štejem svoje dni
Izbrane pesmi Lojzeta Krakarja in fotografije Voranca Vogla, njegovega vnuka, so izšle v skupni knjigi ob 100. obletnici pesnikovega rojstva. Njuno pesniško in fotografsko delo je z unikatnim oblikovanjem prepletla Ajda Schmidt, stične točke, ki povezujejo oba ustvarjalca, pa je poiskal Miklavž Komelj. Voranc Vogel: »Knjiga Od tebe dalje štejem svoje dni tiho upa, da bi zmogla ta nori svet skozi dialog med dedom in vnukom za hip spomniti, da čas prvenstveno ni ekonomska enota, pač pa mera zaporedja trenutkov ljubezni, hrepenenj, soočanja z minljivostjo in drugih čustev, ki so dandanes prav toliko čudežna kot takrat, ko je ded o njih pisal verze.«
Adiós Buenos Aires
Adios Buenos Aires je hvalnica življenju in tangu, čeprav je ena njegovih osrednjih tem predvsem minevanje, staranje in, kot pravi naslov, poslavljanje.
Avtorica se po nekaj letih odsotnosti odloči, da gre še enkrat – zadnjič – v Buenos Aires, prizorišče romana Coco Dias ali Zlata vrata, in napiše neke vrste nadaljevanje. Le da tokrat prvoosebna pripovedovalka ni Valerie Nolo, njena romaneskna različica, ampak pisateljica sama, ki se sprašuje, zakaj se je morala še enkrat vrniti v Buenos Aires. Odgovor je v »majhnih vsakdanjih čudežih«, kot imenuje naključja, ki jo postavijo pred osebe, ki so bile na tak ali drugačen način pomembne zanjo, a tudi srečanja, ki ji bodo pomagala odgovoriti na vprašanja, ki si jih zastavlja, kot je na primer zaupanje. Kaj pomeni danes zaupati?
Slovo od mesta, ki je bilo dvajset let njeno najljubše, njen navdih in njeno ogledalo. Slovo, kot niz dogodkov ali malih vsakdanjih čudežev, kot jih imenuje, ki jo pripeljejo do tja, kamor je očitno morala priti. V Adiós je vpleteno veliko nežnosti, modrosti in prizanesljivosti.
Avtorica odhaja na milonge, kot bi odhajala v gledališče, je hkrati gledalka in plesalka, opazuje, kaj se dogaja, si zapisuje …
Brina Svit (1954) je mednarodno uveljavljena pisateljica ter scenaristka, režiserka in novinarka. Zadnjih dvajset let se v glavnem posveča literaturi. Za francoski radio France Culture je napisala dve radijski igri. Kot je razvidno iz njene bibliografije, je od romana Moreno naprej, torej od leta 2003, vsako svojo knjigo napisala dvakrat: najprej v francoščini in nato v slovenščini.
Metulji vedo za moč besede
Manca Košir (1948–2024), profesorica in publicistka, je izdala več epistolarnih in strokovnih knjig, zbirk kolumn in pesmi. Med drugim je bila tudi neutrudna navdihovalka branja in ustanavljanja bralnih krožkov, zato je njen rojstni dan, 5. marec, postal nacionalni dan branja. V knjigi Metulji vedo za moč besed je objavljen izbor njenih esejev, kolumn, člankov in zapisov o knjigah. Teme, o katerih je premišljevala in se k njim vedno znova vračala, so medčloveški odnosi, etika, mediji, znanje, ljubezen, knjige, umetnost, staranje, smrt … Njeno esejistično pisanje, prepleteno z osebnimi zgodbami, povečuje občutljivost za medsebojne odnose in sobivanje, uči nas, kako biti človeški. Ali povedano s citatom, ki je bil Manci zelo ljub: »Človek je angel z eno perutjo. Zato lahko ljudje letimo le objeti.«
Branje je v sodobnem času – času osamljenosti – dejavnost, ki bogati notranje in družbeno življenje, saj prispeva k jezikovnemu bogastvu in pismenosti, to pa povečuje sposobnost učenja, uspešnost pri delu in v osebnem življenju. Slovenska šolska in kulturna politika ne vzpostavljata zadostno bralnih navad – če je v osnovni šoli poskrbljeno za branje otrok, je v procesu vseživljenjskega učenja odraslih bralna kultura skorajda zanemarjeno področje. Globok in iskren pogovor o prebranih knjigah, zlasti umetniških, je pomemben graditelj samozaupanja. Slaba samopodoba je značilnost slovenskega prebivalstva, branje pa mehanizem, ki jo lahko izboljša in s tem razširi človeško zavest ter utrdi pozicijo kritičnega državljana.
Marijan Zlobec