Londonski pregled najboljših evropskih poletnih festivalov se končuje v Turčiji in na Balkanu. Zanimivo je, da London ne vidi precej držav in mest, kot so Atene, Sofija, Budimpešta, Kopenhagen, Bratislava, Riga, Vilnius… sedaj seveda vsaj še Sankt Peterburg z Valerijem Gergijevim, zato pa očitno prisega na Istanbul, Ljubljano in Dubrovnik. V naši precej širši predstavitvi od londonske, se pokaže, da ni odličnega festivala brez najboljšega možnega kadra, vodstva in kolektiva kot celote, podpore mest in držav ter močnih sponzorjev. Bistvo vsega pa je kvaliteten program in z njim nagovor občinstva, od komornega do množičnega. Povsod pa je opazno še eno: kvalitetno delo z mladimi glasbeniki in kjer je možno še tekmovanja.

Bolgarski uvod
Bogata tradicija in navezava na svoje najboljše glasbenike, večinoma skladatelje svetovne slave, nekatere festivale avtomatično dela privlačnejše, pa tudi odgovornejše do nacionalne kulturne dediščine. Slovenski skladatelji žal te mednarodne veljave nimajo, niti Vinko Globokar ne, morda se bo uspelo prebiti Vitu Žuraju ali Nini Šenk, pa še komu, ki bolj ali manj stalno živi v tujini, kot Anže Rozman v ZDA ali Petra Strahovnik na Nizozemskem, a vsi dajejo prednost svojim ali že mednarodno uveljavljenim. Se pa dogaja nekaj drugega: na najpomembnejših festivalih že vrsto let nastopa naš pianist Alexander Gadjiev, ki ga v Istanbulu predstavljajo kot italijansko slovenskega pianista.

Novi Atatürkov center v Istanbulu je pravo multikulturno središče, foto spletna predstavitev
Istanbul Music Festival








Na koncertu v operi je trio Veriko Tchumburidze, violina, Anastasia Kobekina, violončelo, Alexey Botvino, klavir uvodoma izvedel noviteto Valentina Silvestrova Moments of Memory V, sledil je Sergej Rahmaninov – Trio élégiaque št.. 1 v g – molu, potem pa še slavni Dvořákov “Dumky” trio. Ob tej priložnosti so Valentinu Silvestrovu podelili nagrado za življenjsko delo 53. Istanbulskega glasbenega festivala.

Pianist Alexander Gadjiev je nastopil na posebnem koncertu, povezanim s plesom. Naslov v bistvu kar predstave je bil Klavir in ples ‘Slike v gibanju’: italijansko-slovenski pianist Alexander Gadjiev s turškim breakdanceom in koreografom Yamanom Okujem je nastopil v Türkcell Platinum Sahnesi, Zorlu Performing Arts Centre oziroma ‘PSM’, Zorlu Center.

Dva izjemna umetnika, violončelist François Salque in harmonikar Vincent Peirani, gojita eleganco in strogost klasične glasbe, hranita svojo domišljijo s svetovno glasbo in razvijata čar ritmov in zvočnih palet jazza, zato sta nas vabila na potovanje v svet pisane ali improvizirane glasbe ter osvetljujeta znanstveni repertoar na nov način.
Geneva Camerata je predstavila edinstveno srečanje med svetom krumpa – hip-hop plesnega sloga, razvitega v predmestju Los Angelesa – in eno največjih mojstrovin v zgodovini glasbe, Šostakovičevo Peto simfonijo – arr. Jonathan Keren. Predstava, bi lahko rekli, ki jo izvajajo glasbeniki orkestra, zraven pa hkrati plešejo štiri hip-hop plesalci, raziskuje številne aktualne družbene teme, kot so strpnost, pogum in svoboda.

Med velikimi gostujočimi orkestri so posebej poudarili dva koncerta NDR Elbphilharmonie iz Hamburga, ki deluje v zadnji zgrajeni nemški koncertni dvorani, ki je takoj požela odobravanje po vsem svetu. Na prvem koncertu je bil gost violinist Frank Peter Zimmermann, na drugem pianist Rafał Blechacz. Koncerta sta bila v Kulturnem centru Atatürk (AKM), Operna dvorana Türk Telekom, Taksim.

Violinist je izvedel zelo dolg Brahmsov koncert, orkester pa v drugem delu Simfonijo št. 4 Petra Iljiča Čajkovskega. Dirigiral je Alan Gilbert.
Na drugem koncertu z istim dirigentom je pianist zaigral Chopinov Prvi klavirski koncert v e – molu, orkester pa v drugem delu Brahmsovo Prvo simfonijo.
The Island je bil naslov koncerta štirih turških glasbenikov s starimi inštrumenti in petjem.

Projekt »Otok« slavi skupno kulturno dediščino turškega in grškega ljudstva z najlepšimi pesmimi s Krete, Megistija, Lezbosa, Imbrosa in Prinčevih otokov.

Nekaj komornih koncertov je bilo povezanih s turizmom in posebnimi ogledi cerkva skupaj z glasbo:
Surp Bogos Armenian Catholic Church, Agia Paraskevi Greek Orthodox Church in Church of the Nativity of the Blessed Virgin Mary.

»Zaljubljene strune«, ki jih je za festival oblikoval Coşkun Karademir, s polifoničnim bogastvom in tonskimi podobnostmi starodavnih strunskih inštrumentov Azerbajdžana in Turčije je ustvarilo čarobno glasbeno potovanje, ki presega meje. Koncert je bil v Muzeju Sakıp Sabancı, terasa Fıstıklı.

Poseben projekt, namenjen podpori mladih glasbenic, je bil uspešen, zahvaljujoč podpornikom festivala in Turški banki za industrijski razvoj (TSKB).
“Pridružite se nam, ko si znova prizadevamo doseči več mladih glasbenic in biti med prvimi, ki jih bodo občudovali,” so zapisali. Program koncerta Women Stars of Tomorrow je bil zelo različen, ker je nastopilo zelo veliko mladih glasbenic – okrog 35 – v različnih zasedbah, od ansambla, dua, tria, kvarteta… Večinoma s turškimi deli.

Classical Disco je bil svojski koncert ansambla Ah! Kozmos&Ensemble. ‘Classical Disco’, edinstvena mešanica klasične glasbe in klubske kulture, predstavlja zvočnega umetnika, producenta in performerja Başaka Günaka, mednarodno znanega kot Ah! Kosmos, v fascinantni zvočni pokrajini, ki združuje elektronsko in klasično glasbo. Skupaj je nastopilo sedem glasbenikov, za njimi pa še DJ Set: Efruz Cakirkaya. Vstop je bil samo za odrasle osebe nad 18 let.

Od zlate dobe tanga (1935-1952), pesmi, ki so jih zložili veliki glasbeniki, med njimi Osvaldo Pugliese in Horacio Salgán, do besedil, ki so jih napisali slavni pesniki, kot so Homero Expósito, Enrique Cadícamo in Homero Manzi, so bili izvedeni na koncertu Cuarteto Soltango in še s tenoristom Leonelom Capitanom. Naslov koncerta je bil Poesia.

Izjemen je bil koncert Caravaggia in Monteverdija v posebni obliki, ko so Caravaggiove najbolj znane slike smiselno interpretirali trije igralci, v glasbenem programu pa so izbrali: Marco da Gagliano Vergine Bella, Claudio Monteverdi Ohimè, dov’è il mio ben?, Io Son Pur Vezzosetta, Bel Pastor, Pur Ti Miro, Heinrich Schlütz Verbum Caro Factum Est, Claudio Monteverdi Lamento d’Arianna, Sigismondo d’India Piangete occhi miei Lassi, Piangono al pianger mio, Claudio Monteverdi O Bone Jesu, Sì dolce è ‘l tormento, Benedetto Ferrari, Queste pungenti spine, Sigismondo d’India Mentre che il Cor, Claudio Monteverdi Ecco di dolci il sole armato.

Vse to so izvedli ansambel La Venexiana pod dirigentskim vodstvom Gabrieleja Palombe, ki je igral tudi na teorbo, igralci oziroma interpreti slik pa so bili člani Teatri 35.
V Ljubljani bi se dalo nekaj podobnega narediti v sodelovanju s profesorico kostumografije Tino Kolenik, ki je s svojimi študenti interpretirala motive več slik, tudi v Narodni galeriji, kjer bi bil možen podoben koncert izbrane stara komorne glasbe in ustreznih slik kot na primer Almanacha.

Festival je zelo pregleden
Cuarteto SolTango & Leonel Capitano so pripravili koncert z naslovom “Poesía”.
Veliko je bilo programskih kombinacij, povezav, iznajdljivosti ali celo drznosti, povezanih z zanimivimi istanbulskimi ambienti, kot jih morda ni drugod. Ljubljana je v tem smislu (cerkva) nekoč imela več možnosti in razumevanja Cerkve.

Rossini – Petite Messe Solennelle za zaključek
Na koncu festivala je bil monumentalen koncert Borusan Istanbul Orchestra in Slovak Prilharmonic Choir pod dirigentskim vodstvom Carla Tenana in s štirimi solisti. Izvedli so Petite Messe Solennelle Gioacchina Rossinija.

“Zaključek Istanbulskega glasbenega festivala z zborovsko mojstrovino je občudovanja vreden, vendar je Rossinijevo zadnje delo redko izbrano za takšno priložnost, če upoštevamo širšo priljubljenost Mozartovega Requiema, Verdijevega Requiema ali Beethovnove Devete simfonije. Vendar pa je Petite Messe Solennelle delo, vredno širšega priznanja, in izvedbe prvovrstnih glasbenikov nam lahko zagotovijo, da je Rossini svoj genij razširil daleč preko svojih opernih komedij; ima veliko odličnih lastnosti z navdihnjenimi solističnimi odlomki za štiri soliste, skladba za zbor in orkester pa razkriva skladatelja na vrhuncu moči,” je v uvodu zapisal kritik Gregor Tassie.







