V Galeriji Manzana 1 in na obsežni ploščadi ob njej v mestu Santa Cruz del la Sierra v Boliviji so pripravili zelo odmevno odprtje razstave slovenske vizualne umetnice in kostumografke Tine Kolenik z naslovom Telo, obleka in kostum. Razstavo je finančno podplo Ministrstvo za kulturo in Veleposlaništvo republike Slovenije v Braziliji. Razstava bo odprta do 15. februarja 2026. Galerijo vodi priznana slovenska slikarka in organizatorka razstav Ejti Štih.
Galeristka Ejti Štih predstavlja umetnico Tino Kolenik in njeno razstavo, foto osebni arhiv
Na pregledni razstavi kostumografke in vizualne umetnice Tine Kolenik z naslovom »Telo, obleka in kostum« so predstavljena njena kostumografska in druga umetiniška dela, ki so bila ustvarjena v zadnjem desetletju. Njeni projekti obravnavajo krojenje telesa, individualizacijo kože in boj zoper njene kulturno nezaželene odklone, zlasti dlakavost in staranje. Projekti, ki se tematsko dotikajo oblačila, postavljajo v ospredje njihove družbene in kulturne funkcije. Avtorično kostumografsko ustvarjanje je predstavljeno s fotografijami iz gledaliških predstav, kostumov in skic. Kostumiranje v najširšem pomenu je staro toliko kot človeška kultura. Nanaša na vse, kar ljudje počenemo s telesom, da bi ga polepšali, zavarovali pred naravnimi, družbenimi in moralnimi nevarnostmi, pokazali svoje socialne vloge, statusne položaje in pripadnosti različnim skupinam ali skupnostim. Za to zgodovinsko spremenljivo maškerado pa se v razrednih družbenih formacijah skriva politično in eksistencialno pomembnejše vprašanje, za kaj, kako, čemu in za koga, naj ljudje uporabljajo telesa v svojem krajšem ali daljšem presledku med rojstvom in smrtjo.
Prišlo je veliko ljudi
Predstavitev razstavljenih del
Palčica
2023
Izdelava kostuma: Sandra Birjukov
Fotografija: Jaka Varmuž
Kostum je bil zasnovan za lutkovno predstavo Palčica po istoimenski pravljici Hansa Christiana Andersena v priredbi Maje Kunšič in Tajde Lipicer, v kateri se glavna protagonistka opolnomoči. Rožnat kostum Palčice se je spogledoval z viktorijansko modo. Velika pentlja, pripasana zadaj za pasom, je kostumu dajala pravljični pridih. Predstava v režiji Maje Kunšič je bila premierno uprizorjena leta 2023 v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana.
Ukrojeno telo
2014
Fotografija: Domen Martinčič
Telo so ukrojili Iris Kovačič, Anja Ukovič in Andrej Vrhovnik
Fotografija Ukrojeno telo naslavlja težnjo po krojenju človeškega telesa. Človeška koža, ki se ovija okoli telesa, je prikazana kot naravni material, ki ima domala vse karakteristike blaga, iz katerega so narejene naše sekundarne obleke. Podobnost med človeško kožo in blagom je poudarjena z zamenjavo običajnih kirurških pripomočkov s šiviljskim orodjem. Skrb za lepoto, ki je stara toliko kot človeška civilizacija, je mogoče interpretirati tudi kot zmagoslavje kulture nad naravo. Fotografija Ukrojeno telo je bila razstavljena leta 2017 v Mestni galeriji Ljubljana v okviru skupinske razstave Telesnost.
Srednjeveška vladarica
2020
Izdelava kostuma: Rosana Knavs
Fotografija: Uroš Abram
Fotografija prikazuje srednjeveško vladarico z vladarskimi simboli posvetne oblasti. Podoba je bila zamišljena kot metafora sodobnih oblasti, ki so med pandemijo COVID 19 samovoljo in avtoritarno uveljavljali raznovrstne omejujoče ukrepe zoper nemočne, preplašene in atomizirane ljudi. Vladarsko oblačilo, izdelano v času prisilne inkarceracije, je narejeno iz dišečega vzorčastega toaletnega papirja, krona in žezlo pa iz papirnatih rolic. Fotografija je bila posneta na ljubljanskem gradu in objavljena leta 2020 v tedniku Mladina v okviru predstavitve avtoričnega umetniškega delovanja.
Severni sij. Marjetica
2024
Izdelava kostomov: Rosana Knavs
Fotografija: Matej Povše
Predstava Severni sij. Marjetica. (zasnovana po motivih romana Draga Jančarja) izrabi dvojni umor, ki se je zgodil konec 30-tih let 20. stoletja v okolici Maribora, kot izhodišče za prikaz položaja ženske v malomeščanski družbi tedanjega časa. Kostuma sta bila zasnovana iz zgornjega, geometrijsko in karnevalsko oblikovanega dela, spodnjega, zgodovinsko bolj realističnega oblačila. Predstava je bila uprizorjena leta 2024 v Mestnem gledališču Ptuj.
Avtoportret po Mondrianu
2019
Fotografija (selfie): Tina Kolenik
Poslikava obraza: Tina Kolenik
Fotografija je hommage nizozemskemu mojstru abstraktnega geometričnega slikarstva Pietu Mondrianu. Avtorica je s poslikavo obraza prenesla slikarjev motiv, ki se nahajaja na T-shirtu, na mehke obrazne linije in ga dopolnila z modro teksturirano lasuljo.
Neukrotljivost narave
Travnati izrastki, 2020
Fotografija (selfie): Tina Kolenik
Fotografije iz cikla selfijev Neukrotljivost narave prikazujejo dele teles, iz katerih poganjajo travnati izrastki. Ti izrastki se ne ujemajo vselej s človeškimi, kulturno pregnetenimi željami:
Rastejo tam, kjer ne bi smeli, preredki so ali celo odsotni tam, kjer bi se morali košatiti, za povrh pa še sivijo. Zato jih je treba redno kultivirati: striči, briti, puliti, prati, oblikovati, odišavljati, barvati, nadomeščati z umetnimi in s tem sporočati, kdo ali kaj želimo biti v očeh (ne)pomembnih drugih. Je mar družba tista, ki tudi ljudem, naravnim bitjem, povzroča največ težav? Razstava Neukrotljivost narave je bila na ogled v Galeriji Veselov vrt v Ljubljani leta 2020.
Oblačenje kože
Spodnjice iz pomarančnih lupin, 2019
Fotografija (selfie): Tina Kolenik
Oblačenje kože vizualizira spodnjice iz pomarančnih lupin, ki so sešite z belo nitjo in se prilegajo telesu, tako da pokrivajo njegove intimne dele, hkrati pa v zgovorni govorici oranžne barve opozarjajo na estetsko vse prej kot zaželeno stanje človeške in še posebej ženske kože (npr. na zadnjici in bedrih). Telesna lepota je pač minljiva in neizbežno (iz)hlapi s staranjem ali spreminjanjem maščobnega tkiva: a žal ne prizanaša nikomur, saj prej ali slej poslabša, pogrša in uniči vse, vključno s kožnatimi povrhnjicami naših krhkih teles.
Fotografiji zašitih lupin agrumov razgrinjajo teksturo sočnih sadežev. Fotografije iz cikla Oblačenje kože so bile razstavljene v Galeriji AQ v Celju leta 2019.
Promenada
Pokrivala iz lubeničnih odpadkov, 2018
Fotografija (selfie): Tina Kolenik
Fotografije iz cikla Promenada prikazujejo avtoportrete, na katerih se avtorica s pokrivali, ki jih je izdelala iz (odpadkov) lubenic, prelevi v človeška in nečloveška bitja z različnimi prepoznavnimi družbenimi vlogami, identitetami in statusi. Portrete spremljajo fotografije lubenic, ki razkrivajo različne teksture tega sadeža. Za ta projekt je bilo porabljenih 27 srednje velikih lubenic, ki so tehtale približno 512 kilogramov, in približno 18.900 lubeničnih pešk. Razstava Promenada je bila na ogled v Galeriji Kresija v Ljubljani leta 2018.
V imenu ljudstva
Vladarska oblačila, narejena iz vžigalic, 2022
Fotografija in oblikovanje svetlobe: Dejan Ulaga
Asistent fotografa: Andrej Plos
Oblikovanje frizur in meke-up: Leonora Jakovljević in Iris Kovačič
Projekt v Imenu ljudstva prikazuje portrete, na katerih avtorica imitira osem splošno znanih zgodovinskih likov, vladarjev, ki so v različnih obdobjih tako ali drugače krojili usodo ljudi.
Rdeča nit, ki jih povezuje, so vladarska oblačila, narejena iz vžigalic, in ideja, da njihova specifičnost ni v sijoči razkošnosti, katere tipični namen je vzbujati vtis moči, marveč v tem, da jih nosijo osebe, ki jih podrejeni priznavajo (in večinoma ubogajo) kot vrhovne nosilce in izvajalce oblasti. Projekt je nastajal štiri leta. Vanj je bilo vloženih na tisoče ur ročnega dela, zbranih je bilo približno milijon vžigalic, ki so bile kupljene v različnih državah sveta. Razstava V imenu ljudstva je bila na ogled v Galeriji Kresija v Ljubljani leta 2022.
Nefretete (okoli 1370–1330 pr. n. št.), egipčanska kraljica
Egipčanska kraljica Nefretete je doživela posthumno svetovno slavo po zaslugi svojega v berlinskem egipčanskem muzeju razstavljenega doprsnega kipa, ki upodablja idealno lepoto popolnoma simetričnega ženskega obraza. Njen oblačilni slog označujeta visoka krona s črtami, kobro na sredini in ravnim vrhom, ki jo je nosila izključno ona, in velik okrogel, izrazito obarvan ramenski ovratnik, narejen iz žlahtnih in polžlahtnih kamnov, ki simbolizira njenopremožnost.
Gaj Julij Cezar (100–44. pr.n. št.), rimski vladar
Gaj Julij Cezar, slavni rimski cesar, si je pridobil absolutno politično moč, bogastvo, ugled in priljubljenost z vojaškimi zmagami in osvajanjem. Upodobljen je v mogočni vojaški uniformi (in ne v togi, ki je bila rimsko oblačilo par excellence) z lovorjevim vencem na glavi, simbolom zmage, kovinskim oklepom lorica z reliefom, ki ima na ramenih in bokih usnjene trakove. Pod njim je kratka tunika. Del kratkega škrlatnega ogrinjala sagum pada čez levo ramo.
Elizabeta I. (1533–1603), angleška kraljica
Elizabeta I., angleška protestantska kraljica, ki je vladala obdobju renesanse, je namenjala veliko pozornosti svoji zunanji, oblačilni podobi, s katero je vzbujala občudovanje svojih podložnikov. Elizabeta I., modna ikona tedanjega časa, je upodobljena s svojo značilno pričesko s kodri, ovitimi čez opore, da bi uokvirili njen obraz kot srce. Naglavno okrasje poudarjajo biseri – simbol čistosti in devištva. Njen obraz poudarja tudi razkošen čipkast elizabetinski ovratnik.
Ludvik XIV. (1638–1715), francoski kralj
Ludvik XIV. je veljal za modno ikono baročnega dvora. Njegov razkošno okrašen dvor v Versaillesu je bil svojevrstno politično gledališče, v katerem je Sončni kralj, prototip absolutističnega vladarja, nenehno igral najpomembnejšo vlogo. Spremljali so ga aristokrati, ki so bili svoje drage kostume prisiljeni zamenjati večkrat na dan. Njegova strast so bile lasulje, ki so prikrile njegovo plešavost (na dvoru je zaposlil kar 48 lasuljarjev). Prav zato je upodobljen v razkošni lasulji s kodri v rjavi barvi, ki jo je imel najraje.
Marija Antoaneta (1755–1793), francoska kraljica
Francoska kraljica Marija Antoaneta ni bila le modna ikona, marveč celo kraljica mode. Leta 1774, ko je bil njen mož Ludvik XVI. okronan za kralja, so bile vse oči uprte v njen novi “pouf” slog urejanja pričeske. Puf je bil miniaturno gledališče in osebni plakat. Izražal je čustva, napovedoval dogodke in slavil politične ukrepe. Marija Antoaneta je z naglavno repliko francoske ladje na pariškem plesu podprla moževo odločitev, da Francija podpre boj ameriških kolonij proti britanski kroni.
Napoleon Bonaparte (1769–1821), francoski cesar
Napoleon Bonaparte je stabiliziral francosko družbo po revolucionarnem nemiru, ko je z državnim udarom razpustil direktorij. Njegova politična moč je temeljila predvsem na vojaških dosežkih. Napoleon ni upodobljen v svoji značilni vojaški uniformi, temveč v prefinjenih oblačilih z vladarskimi insignijami, ki jih je nosil med spektakularnim kronanjem leta 1804.
Sedeči bik (okoli 1831–1890), indijanski poglavar
Sedeči bik je bil indijanski poglavar (politični in duhovni vodja) plemena Dakota in simbol upiranja avtohtonih ljudstev proti genocidni kolonizaciji severne Amerike. V zgodovino se je zapisal po zaslugi zmage nad ameriško vojaško konjenico leta 1876 v bitki pri Little BigHorn Velikem rogu. Upodobljen je v svojem značilnem oblačilu, ki je bilo sestavljeno iz orlovega peresa, dolge kite, verižice in srajce iz jelenove kože.
Josip Broz Tito (1892–1980), predsednik
Socialistične federativne republike Jugoslavije Tito je bil voditelj partizanske vojske med drugo svetovno vojno in dosmrtni predsednik SFRJ. Bil je simbol antifašistične, socialistične, protiimperialistične in neuvrščene politike. Tito je prikazan v vojaški uniformi, ker je bil maršal in vrhovni poveljnik JLA. Na tovrstno oblačilo je bil očitno zelo navezan, saj je imel v svoji garderobi več kot sedemdeset njegovih različic, ki so bile izdelane izključno zanj.
Časovni stroj 2
2014
Izdelava kostuma: Tanja Lakovnik in Branka Sprunk; poslikava kostuma in izdelava maske: Tina Kolenik in Jaka Andrej Vojavec; izdelava lasulje: Tina Kolenik in Andrej Vrhovnik
Fotografija: Asiana Jurca Avci
Kostuma Antigone in Ismene, protagonistk Sofoklejeve starogrške tragedije, sta bila zasnovana za predstavo Časovni stroj 2 (v režiji Barbare Hieng Samobor). Sestavljena sta iz vzorčaste podložene tunike z rokavi, maske, onkosa (posebne lasulje) in koturnov (visokih obuval). Vlogi sta odigrala moška igralca, ker so v starogrškem gledališču tudi ženske like uprizorili izključno moški. Predstava, ki je tematizirala zgodovino gledališča in zlasti igralskega poklica od antike do začetka 20. stoletja je bila premierno je bila uprizorjena leta 2014 v Mestnem gledališču Ljubljanskem.
Na fotografiji: Jure Kopušar in Matej Puc
Alica, potovanje v sanje
2021
Izdelava kostumov: Rosana Knavs
Fotografija: Mankica Kranjec Ducheyne
Predstava, zasnovana po literarnem delu Alica v čudežni deželi Lewisa Carrola, je gledalca popeljala na različne lokacije v naravi, kjer se je srečeval s pravljičnimi bitji in njihovimi nenavadnimi peripetijami. Kostumi so predelani in narejeni iz odsluženih oblačil, prešite odeje, deke in spalne vreče. Predstava je bila uprizorjena leta 2021 v parku Tivoli v okviru festivala Bobri.
Na fotografiji: Kristjan Krajnčan, Matija Vastl, Lucija Tratnik, Nina Skrbinšek, Borut Doljšak, Miha Koren
Na fotografiji: Lucija Tratnik, Matija Vastl, Borut Doljšak
Poročna obleka
1983
Risba za poročno obleko je nastala med kratkočasenjem med poletnimi počitnicami po zaključku drugega razredaosnovne šole, skupaj s številnimi risbami oblek, ki so zbrane v brezčrtnem zvezku A4- formata. Bela poročna obleka se je za otroške oči zdela preveč stereotipna, verjetno tudi zato, ker je kot deklica odraščala v precej svobodomiselni družini. Med risanjem poročne obleke se ji je zazdelo, da namerava nevesta, za katero riše obleko, stopiti v zakonski jarem že precej izkušena, četudi se namerava poročiti mlada, zato je poročno obleko narisala v živo pisanih barvah, ki jo sestavljajo večji in manjši koščki blaga.
Tina Kolenik obkrožena s svojimi študenti, foto FB profil
Življenjepis
Tina Kolenik je kostumografka, vizualna umetnica in izredna profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2000 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost na oddelku za oblikovanje (smer: vizualne komunikacije). Leta 2004 je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost (smer: video in novi mediji) leta 2012 pa še na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (na katedri za Scensko oblikovanje, smer kostumografija), kjer je zaposlena od leta 2010. Od leta 1999 z vizualno umetnico in ilustratorko Samiro Kentrić ustvarja v tandemu Eclipse na področju body arta in performansa. Prvič se je samostojno predstavila leta 2005 s performansom Pornogobelin v Šumiju. V Studiu Mestnega gledališča ljubljanskega je uprizorila trilogijo performansov: Kri-nolina (2012), Zlati dež (2013) in Leda z labodom (2014). Performans Zlati dež je bil leta 2013 uprizorjen na meadnarodnem festivalu ExPonto. Leta 2017 je razstavljala v okviru skupinske razstave Telesnost s projektom Postmoderni kostumi in telesnost. V Galeriji Kresija je prvič predstavila leta 2018 z razstavo Promenada in drugič leta 2022 z odmevno razstavo V imenu ljudstva. Leta 2024 se je v Skladišču Libertas predstavila s pregledno razstavo Kostumiranje.
V prejšnjem sistemu je bilo vse lepše – Tandem Eclipse, foto FB
Leta 2017 je pri Knjižnjici MGL izšla njena monografija z naslovom Koža kot kostum: oblačenje in slačenje v vsakdanjem življenju in umetniški produkciji. Leta 2021 pa je v mednarodni reviji Studies in Costume & Performance izšel njen vizualni esej z naslovom Organic entities, costume, human body and neo-liberalism. Kot kostumografka je sodelovala v osrednjih slovenskih gledališčih s številnimi priznanimi slovenskimi režiserji, npr. z Borisom Cavazzo, Primožem Ekartom, Matjažem Faričem, Alenom Jelnom, Brino Merčnik Klampfer, Ivanom Lobodo, Vinkom Möderndorferjem, Matjažem Pograjcem, Barbaro Hieng Samobor, Jako Andrejem Vojavcem.
Tina Kolenik pred Cankarjevim spomenikom pri Cankarjevem domu, foto FB
Marijan Zlobec