Knjiga meseca decembra ZRC SAZU in Založbe ZRC je Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe.
Izbrati knjigo o cenzuri za knjigo slavnostnega, privzdignjenega časa ob koncu leta, je morda slišati kot slaba šala ali cinizem pišoče(ga), ki ima averzijo do praznikov. Pa vendar v cenzuri ni nič slabega, je le naravna in – neizogibna, kot je dejal Luka Vidmar ob odprtju razstave In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku, ki je bila v letu 2018 na ogled v Narodni univerzitetni knjižnici in jo je pripravil z dr. Sonjo Svoljšak. »O cenzuri v takšni ali drugačni obliki začne razmišljati sleherna oblast in nesmiselno se je slepiti, da ne obstaja tudi zdaj,« se glasi stavek, ki ga je tedaj izrekel soavtor razstave in ki napeljuje k razmišljanju še danes. Tako tudi pričujoča knjiga odstira nova obzorja in marsikdaj osvetljuje že znano v novi luči, od protestantskih knjig v samostanih na Spodnjem Štajerskem do prepovedanih del Janeza Ludvika Schönlebna in avtocenzure Janeza Vajkarda Valvasorja. Avtorji prispevkov pa obravnavajo tudi cenzuro v predmarčni dobi, ko je bila tarča Kopitarjevih cenzorskih dekretov literarna revija Krajnska čbelica.
“Drage bralke, dragi bralci, bliža se konec leta in v decembru je vse obarvano praznično, zato se spodobi, da je tudi knjiga meseca nekaj posebnega: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki jo je uredil s Zoisovim priznanjem nagrajeni raziskovalec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, dr. Luka Vidmar. Vse do izteka meseca decembra bo po polovični ceni na voljo v Azilu, Maksu in na spletu,” pravi Založba ZRC.
“Na preteklost pogosto gledamo skozi prizmo 20. in 21. stoletja, kar je napačno, opozarja Vidmar. Cenzura v 16. ali 17. stoletju je bila načelno res stroga, ni pa bila orodje totalitarne države, ki tedaj še ni mogla obstajati: kdor si je res želel priti do del, uvrščenih na seznam prepovedanih knjig, mu je to uspelo. In sploh, kaj je najhujše, kar lahko doleti knjigo: cenzura oblasti ali popolna brezbrižnost bralstva? Knjige z zloglasnega Index librorum prohibitorum, ki se je prvič pojavil leta 1559 v Rimu, nato pa je izhajal vsakih nekaj desetletij v dopolnjenih izdajah, so bile včasih med najbolj iskanimi, prav gotovo pa so se do njih znali dokopati pripadniki t. i. res publica litteraria ali »republika književnikov«, peščica premožnih izobražencev. Cenzura torej zanje ni bila ovira. Koliko knjig v našem krasnem novem svetu, kjer je vse dovoljeno in nič ni resnično, ste pa vi letos prebrali?”
Avtorji monografije obravnavajo vpliv cenzure na književnost in kulturo sploh na Slovenskem od 16. do 19. stoletja. Nina Ditmajer predstavlja prepovedane, v veliki meri protestantske knjige, ki so jih vsebovale knjižnice samostanov na Spodnjem Štajerskem. Tri poglavja so posvečena 17. stoletju: Luka Vidmar opisuje recepcijo del Libertina Ferranteja Pallavicina, Monika Deželak Trojar se ukvarja s prepovedanimi mariološkimi deli Janeza Ludvika Schönlebna, Boris Golec pa analizira avtocenzuro Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednja poglavja predstavljajo posledice razsvetljenske cenzure na Kranjskem: Martija Ogrin blokado slovenskih poznobaročnih rokopisov, Andrej Pastar razcvet knjigotrštva in časopisja, Sonja Svoljšak pa razširjenost del prepovedanih filozofov in političnih teoretikov. Zadnji poglavji bralca seznanita s spremembami 19. stoletja: Marko Juvan na novo premisli vlogo cenzorja v predmarčni dobi na primeru Kopitarjeve cenzure Kranjske čbelice, Marijan Dović pa analizira srečanja tedanjih slovenskih literatov s cesarsko cenzuro.
Marijan Zlobec