Po 41. Slovenskem knjižnem sejmu nekatere založbe nadaljujejo s svojimi aktivnostmi in predstavljajo že nove knjige. Med njimi je Cankarjeva založba.
Predstavila bo knjižnih novosti: Široko zaprta vrata Slavka Pregla, Cirkus Astralis Zorana Predina, Ali smo bili to mi Luize Bouharaouve, ki jo je prevedla Selma Skenderović, in Fine de Claire Daniela Gustafssona v prevodu Lucije Stupice.
Novosti bodo predstavili v ponedeljek, 8. decembra, ob 11. uri v Knjigarni Konzorcij v Ljubljani.
Na 41. SKS sta se srečala Marko Kravos in Slavko Pregl, foto Marijan Zlobec
Pogovoru z urednikoma Andrejem Blatnikom in Sašem Puljarevićem se bodo tokrat pridružili Slavko Pregl, Zoran Predin in prevajalka Selma Skendrović.
Literatura povezuje
Široko zaprta vrata
Po knjigi Prerok na tankem ledu (esejih, pismih in mnenjih o avtorjih in knjigi na Slovenskem, 2015) se pisec deset let kasneje znova loteva težav avtorjev in založnikov pri nas. Rahlo otožni naslov Široko zaprta vrata povzema ugotovitev številnih zapisov, da mnogih vprašanj na področju knjige ne rešujemo ali jih rešujemo narobe. Pri tem razkriva tudi doslej neznana dejstva in jih ponekod bogati s satiričnimi dodatki; takšni so na primer izbrani odlomki iz doslej neobjavljenih dnevniških zapisov, ki pojasnjujejo nekatere knjižne dogodke iz ozadja. Po Preglovem mnenju je slovenski knjižni trg relativno majhen in bi se ga dalo, če bi za to pri odločevalcih obstajala znanje in volja, dobro urediti.
Slavko Pregl (1945), avtor več kot 50 knjig, tudi »klasik slovenske mladinske literature«, s Široko zaprtimi vrati obeležuje svoj življenjski jubilej ter več kot polstoletno delo v založništvu.
Cirkus Astralis
Rdeča nit tretjega romana Zorana Predina je misel, da duša, ki spije premalo vode iz reke Lethe, prestaja kazen za grehe iz preteklega bivanja. Grška mitologija namreč pravi, da ta voda duši izbriše vse spomine iz prejšnjega življenja. V romanu se prepletata dve zgodbi. Prva se sprehaja skozi zgodovino od starega Rima do današnjih dni in opisuje najrazličnejše usode znanih zgodovinskih osebnosti, ki so nehote, mimo svoje volje, v dobro romana, povezane s hinduizmom. Ta namreč uči, da zelo grešnih duš ne doleti le reinkarnacija z neizbrisanim spominom, temveč lahko tudi transmigracija v živali. Tako prihaja do tragičnih in celo komičnih, popolnoma nepričakovanih situacij. Druga zgodba se dogaja v frizerskem salonu Samsara in skozi medsebojne odnose petih oseb prinaša nauke hinduizma. Frizerska banalizacija hindujskih naukov se na koncu romana preplete z zgodovinskimi usodami izbranih junakov in se izteče v burleskno vinjeto črno-belega filma.
Zoran Predin, foto underhillfest.me/music
Cirkus Astralis v tekočem jeziku, patiniranem s humorjem in ludističnimi prebliski, tenkočutno odpira vprašanje odnosa do bližnjika in drugega, obenem pa je to roman o procesu literarnega ustvarjanja, v katerem se s prošnjami, predlogi, sugestijami in izsiljevanjem na pisatelja obračajo liki, ki jih ta kot starogrški demiurg med pisanjem oživlja.
Roman bralca neprestano preseneča in ga s svojimi provokativnimi in navihanimi predvidevanji sili k iskanju lastnih domislic.
Zoran Predin (1958) je kantavtor in pisatelj. Cirkus Astralis je po Mongolskih pegah (2020) in Brezmadežni (2023) njegov tretji roman.
Ali smo bili to mi
Generacijska knjiga in rahločutna oda prijateljstvu. Mlade junake, pogosto ujete in izgubljene med vsakdanjikom in sanjami, povezuje in žene želja po ljubezni, ki se jim, čeprav je tik za vogalom, nenehno izmika. Hrvaška južna obala in usode ljudi, ki se v enajstih kratkih zgodbah tkejo, intenzivno prepletajo in nepovratno oddaljujejo. Luiza Bouharaoua piše o mladih odraslih, ki se podajajo na pot samoodkrivanja sredi negotovih družbenih razmer. V iskanju intenzivnega in stabilnega odnosa, ne nazadnje ultimativne ljubezni, se soočajo z ljubezenskimi aferami, homofobijo, virtualno zaljubljenostjo, reševanjem prijateljstva po razpadu zveze, negotovostjo identitete in ključnimi eksistencialnimi odločitvami: z neuspehom, zavrnitvijo in izgubo, zamero in strahom.
Luiza Bouharaoua, foto Hiža od besid
Luiza Bouharaoua (1985) je hrvaška pisateljica, prevajalka in kulturna delavka. Ustanovila je nevladno organizacijo Skribonauti, ki od leta 2011 razvija in izvaja umetniške programe za marginalizirane skupine, predvsem otroke in mladostnike v zavodih ter odrasle v zaporih po Hrvaškem. Od leta 2016 vodi knjižni klub in delavnico kreativnega pisanja v Zavodu za prestajanje kazni Požega. Plod njenega neposrednega umetniškega dela z marginaliziranimi skupinami je bila produkcija dokumentarnih filmov Prosti vikend (prvega kratkega dokumentarca, ki so ga posneli zaporniki na Hrvaškem) in Pravica do dela (na Dnevih hrvaškega filma 2016 je prejel nagrado etika in človekove pravice), ki so ga napisale in posnele varovanke Doma za otroke v Kaštelu Lukšiću. Iz knjižnega kluba in delavnice kreativnega pisanja v požeškem zaporu je nastala skupna zbirka kratkih zgodb Nadaljuj zgodbo (Nastavi priču, 2019), ki je leta 2021 prejela nagrado SozialMarie za družbeno inovativnost.
Njene kratke zgodbe so bile večkrat objavljene, prevedene so bile v pet jezikov in kot radijske igre predvajane na hrvaškem nacionalnem radiu (HR3). Njena prva knjiga kratkih zgodb Ali smo bili to mi (Jesmo li to bili mi, 2019) je prejela državno nagrado prozak za najboljši neobjavljeni rokopis avtorja ali avtorice, mlajše od 35 let, državno nagrado slavić za najboljši literarni prvenec v katerikoli literarni zvrsti, regijsko nagrado Eda Budiše za najboljšo zbirko kratkih zgodb in nagrado hrvaškega ministrstva za kulturo kot ena najboljših knjig leta 2019. Bouharaoua je ena od šestih regionalnih avtorjev, ki so sodelovali v projektu skupnega pisanja dnevnika z naslovom 2020, ki so ga izdale založbe Fraktura (Hrvaška, 2021), Booka (Srbija, 2022) in Antolog (Makedonija, 2022). Za gledališko predstavo, ki temelji na njeni prihajajoči slikanici Jajo in Strašni Strah, je prejela državno nagrado za najboljšo predstavo za otroke mali marulić. Zdaj pripravlja svoj prvi roman Kratka zgodovina modre in priredbo scenarija Ali smo bili to mi, po katerem bo produkcijska hiša Wolfgang and Dolly posnela celovečerni film.
Ali smo bili to mi je njen prvenec, za katerega je prejela več nagrad, med drugim tudi nagrado SEP, ki jo podeljujejo v sklopu festivala Vilenica.
Fine de Claire v izvirniku
Fine de Claire je roman o sedimentih, o usedlinah človekovega življenja, prav tako težkih in neprepustnih, kot sta lahko pokrajina ali zgodovina. Ko geologinja Helena sede v avto in se iz Stockholma odpelje proti jugu države in naprej na celino, mora za seboj pustiti veliko stvari. Pred njo je en sam cilj: gojišča ostrig na francoski atlantski obali, kjer se bosta na koncu njena preteklost in sedanjost združili v odločilnem dejanju. Potovanje čez neopazno drseče tektonske plošče je zgodba, pod katero se izpisuje še ena iz 19. stoletja: kolonialna zgodba o nasilju, zlorabi in rasizmu, ki v sedanjosti zadoni vsakič, ko se na naših krožnikih znajdejo vse cenejše ostrige. Je pa tudi zgodba o današnjem preseljevanju in priseljevanju, tako ostrig kot ljudi.
Švedski kritiki menijo, da je roman Srce teme današnjega časa, kritika civilizacije in industrijskega izkoriščanja narave.
Daniel Gustafsson (1972) je pisatelj in prevajalec, predvsem iz madžarščine. Vsi prevodi Nobelovega nagrajenca 2025 Lászla Krasznahorkaija v švedščino so njegovo delo.
Marijan Zlobec