Letošnji 41. Slovenski knjižni sejem je bil uspešen, koliko v podrobnostih, bodo sporočili organizatorji, ki so mu namemnii celoten ponedeljek, česar doslej ni bilo, a je odločitev bila dobra. Še vedno pa ni dober odnos do malih založnikov in samozaložnikov, tako da smo pogrešali marsikoga znanega, ker si ne more privoščiti osebnega bankrota s stroški udeležbe, ko pa ima le neka svojih knjig. Ta problem morajo rešiti, ker je krivičen. Avtorjem naprtuje vse stroške, koristi od svojega ustvarjanja pa javno nimajo. Takih knjig, ki jih na sejmu nismo videli, je najbrž kar nekaj sto. Res je, da je sejem komercialni, a je vsaj enakovredno kulturni, umetniški, vseslovenski ter največji dogodek, ki povezuje avtorje in bralce vseh generacij. Daje jim samozavest, moč in pomen. To je stadion s 60.000 gledalci in nastopajočimi.
Kulturni center Maribor, foto Marijan Zlobec
Kulturni center Maribor je imel majhno stojnico, a pester izbor svojih knjig literature, študij, znanstvenih monografij ter posnetkov glasbe na zgoščenkah, kar je bila bolj redkost, saj bi se na sejmu lahko npr. predstavila tudi ZKP RTVS.
Naslovnica
Med knjigami je bila opazna Milana Pedana V senci pod zvezd0 Kratka zgodovina slovenskih socialističnih vlad v obdobju 1945 – 1990. To je več kot publicistično delo, ker terja že kar znanstvenoraziskovalni pristop s potrebno ali zahtevano natančnostjo, kar ni niti malo lahko, še posebej, ker večina dokumentov še ni digitaliziranih.
Knjiga Milana Predana V senci pod zvezdo ( s podnaslovom: Kratka zgodovina slovenskih socialističnih vlad v obdobju 1945-1990) v strnjeni obliki z obilico imen in podatkov ter obogatena z zgodbami iz ozadja prinaša kratek prerez skozi delovanje socialistične izvršne oblasti v Sloveniji ter osvežuje spomin na ljudi in dogodke, ki so tudi del narodove preteklosti, pa smo jih po prehodu v novo obdobje slovenske zgodovine odrinili na rob.
Ne obuja jugonostalgije, temveč skuša prispevati k obravnavi tistega časa s hladno glavo, brez skrajnosti, v katero rado zanaša generacijo, ki ga je doživela, razpeto med zgražanjem nad desetletji komunistične diktature in poveličevanjem socialnih blagodati bivšega sistema.
Prav še ne docela razčiščen odnos Slovencev do te preteklosti, po letih še vedno bližnje, po duhu tistega in današnjega časa pa vse bolj oddaljene, je lahko spodbuda, da knjigo, napisano v sočnem novinarskem jeziku, vzame v roke tudi generacija, rojena po letu 1991, in jim morda pomaga bolje razumeti, kaj in kako je zaznamovalo življenja njihovih staršev in starih staršev.
V knjigi je nešteto imen, ki jih mlada generacija ne pozna več, niti jih ne zanimajo, čeprav se psihologija politikov ponavlja: vsi mislijo, da so večni in da se jih bodo spominjali, a danes mladi ne vedo niti, kdo je bil npr. Sergej Kraigher.
Naslovnica
Marija Švajncer je ena najbolj znanih mariborskih pesnic, pisateljic ali literarnih zgodovinark in publicistk ter filozofinj.
Kot doktorica filozofskih znanosti, v svoji novi pesniški zbirki Vesele pesmi načenja eksistencialna vprašanja in v verze vnaša spoznanja o pisanosti človekovega bivanja.
Vse skupaj načrtno odene v smeh in ironijo, čeprav se zaveda, da se v njenih stihih zrcali kaotični in v marsičem strašljivo nevaren svet. Odziva se na naravo in ljudi, take, ki v njej vzbujajo dvom, strah in žalost, a kdaj pa kdaj tudi prijetna občutja. Začarana je z glasbo in išče trenutke, ki jo prevevajo z radoživostjo.
Morda je prva, ki je v poezijo vnesla temo iskanja prijateljev na spletu in neznancem razgaljanje svoje intime.
Tako,
nastati morajo stihi z glasnim veseljem,
oda radosti z Beethovnovim žarom,
hvalnica življenja,
pri kateri bi se za hip pomudil celo Ervin Fritz,
Janez Menart pa bi me,
če bi še živel,
potrepljal po plešasti glavi,
nekaj belih las je že zraslo,
in se zasmejal po slovensko,
malo pa tudi po francosko.
Marija Švajncar pa je napisala tudi roman Ljubezen z robotom.
V knjigi Ljubezen z robotom filozofinja in pisateljica Marija Švajncer duhovito, a hkrati z bridko ironijo razgalja svet prihodnosti, v katerem je umetna inteligenca postala vsakdanja sopotnica človeka – tudi v ljubezni.
Pripovedovalka, naveličana človeških moških, se odloči za razmerje z robotom, pri čemer se izriše satiričen, mestoma grotesken portret sodobne družbe, v kateri so odnosi, čustva in morala podvrženi tehnološki logiki.
Avtorica skozi prepoznavno slogovno igrivost, filozofsko ost in tankočutno ironijo razmišlja o etiki prihodnosti, osamljenosti, telesnosti in človečnosti v času, ko človek izgublja stik s samim sabo.
Ljubezen z robotom je roman o svetu, ki ga že živimo – svetu, kjer postaja meja med človekom in strojem nevarno tanka, vprašanje ljubezni pa bolj aktualno kot kdaj koli.
Diskretno, a bogato
V glasbenem programu smo opazili nekaj zgoščenk, med njimi pianistke Adriane Magdovski. Najprej je zaigrala Preludij, koral in fugo Cesarja Francka, v drugem delu pa še krstno izvedla njej posvečeno 2. sonato za klavir slovenskega skladatelja Tomaža Sveteta.
Nekaj posebnega je zgoščenka Mariborski klasični salon z več avtorji in izvajalci. Med slovenskimi avtorji so Maša Kuhar, Matija Hozjan, Lovorka Nemeš Dular, Vid Mežek in Mitja Reichenberg.
Tretja zgoščenka pa so Refleksije na Beethovna Mitje Reichenberga.
Marijan Zlobec