41. Slovenski knjižni sejem je programsko tako bogat, da ga ne moremo obvladati, četudi bi na Gospodarskem razstavišču prebil vse dni od jutra do večera. Tako se odločiš za prireditve, ki zaslužijo večjo medijsko podporo, to pa je založniška dejavnost Slovencev v zamejstvu.
Naslovnica zelo odmevne knjige Mojce Petaros
Tržaška založba Mladika je predstavila več najnovejših knjig, tako kot vedno najbolj povezanih z življenjem Slovencev v zamejstvu ali na Primorskem.
Mojca Petaros na 41. SKS, foto Marijan Zlobec
Letošnji prodor je dosegla mlada prevajalka in pisateljica Mojca Petaros, tako da si bomo morali njeno ime čimprej zapomniti. Aktivna je bila že na zadnji tiskovni konferenci Mladinske knjige, na knjižnem sejmu pa je predstavila knjigo Nočem več biti nevidna.
Rodila se je leta 1998 v Trstu, oče Mitja, mati Manica (rojena Maver). Mojca je odraščala na Opčinah nad Trstom, kjer je tudi opravila obvezne šole v slovenskem jeziku, nato se je vpisala na slovenski Klasični licej v Trstu, kjer je maturirala leta 2017. Nato se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je zaključila študij iz prevajanja (smer angleščina, italijanščina in španščina) in tam tudi magistrirala leta 2023. Med študijem je Mojca izkoristila dve Erazmus izmenjavi in sicer v Španiji, najprej v Granadi, nato v Sevilji.
Mojca Petaros je medtem študirala klarinet na Glasbeni matici, bila je članica Slovenske zamejske skavtske organizacije, v prostem času rada igra šah, s katerim si je tudi prislužila nagrado Šport in šola. Mnogo let je prepevala v zboru Vesela pomlad z Opčin. Rada se ukvarja s športom in večkrat je bila kot prostovoljka na velikih športnih prireditvah, kot na primer na olimpijskih igrah v Parizu 2024. Članica je Radijskega odra, za katerega bodisi piše tekste kot nastopa. Zanima se za gledališče in piše recenzije najrazličnejših predstav. Redno piše članke in kolumne za Novi glas ter športne prispevke za Primorski dnevnik.
Glavna urednica Mladike Nadia Roncelli skrbi za nadaljevanje poslanstva založbe, ob njej pesnik Alex Kama Devetak, foto Marijan Zlobec
Mojca je gojila ljubezen do branja že od otroštva, tako se je približala književnosti in se je z resnejšim umetniškim ustvarjanjem (pošiljanjem zgodb na natečaje in revije) ukvarja že nekaj časa. Kot dijakinja je uspešno sodelovala na literarnih natečajih, ki jih prireja Slovenski kulturni klub. Kasneje so njene kratke zgodbe objavlili v marikateri reviji, kot so Mladika, November, Novi zvon, Nebulae, Nedelja, Sodobnost, v zborniku Rukopisi ter na spletnih portalih Koridor, Arslitera in LUD Literatura ter še marsikje.
Letošnja prejemnica nagrade Radojke Vrančič je Mojca Petaros, foto Društvo slovenskih književnih prevajalcev/Damjan Balbi
Uspešno je sodelovala na marsikaterem literarnem natečaju. Leta 2022 je prejela nagrado Energheia Slovenia 2022, ki jo prireja društvo iz Matere. Istega leta je postala Literarna zavetnica, saj je prejela prvo nagrado na natečaju, ki ga prireja Kulturno-gledališko društvo Reciklaža. Večkrat je bila nagrajena ali so jo predlagali za objavo na Literarnem natečaju Mladike. Bila je med finalisti Festivala mlade literature Urška.
Prevajalka Mojca Petaros razlaga svoj prevod za Mladinsko knjigo, foto Marijan Zlobec
Mojca Petaros je prevajalka, leta 2024 je za Mladinsko knjigo iz španščine prevedla roman Pokvarjenke (avtorica Camila Sosa Villada), leta 2025 je za isto založbo iz angleščine prevedla roman Brcam in letim (avtorica Ruchira Gupta). Leta 2022 je v angleščino prevedla besedilo monografije Livio Možina, ki jo je izdala založba Mladika. Leta 2023 je bila pet mesecev v Luksemburgu kot prevajalka pri Svetu Evropske unije. Od leta 2025 je zaposlena kot mlada raziskovalka na Oddelku za prevajalstvo FF, kjer je tudi asistentka.
Leta 2025 je Mojca Petaros izdala svoj knjižni prvenec, knjigo kratkih zgodb Nočem več biti nevidna, spremno besedo je napisala Anja Mugerli, ilustrirala pa Petra Debelis.
Vabilo v Trst
Leta 2025 ji je Društvo slovenskih književnih prevajalcev, izročeni na 41. SKS, podelilo nagrado Radojke Vrančič za vrhunske prevode leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino in za prevod romana Pokvarjenke.
V kratkih zgodbah Mojce Petaros prebivajo različni junaki iz različnih okolij. V središču avtoričinega zanimanja je sodobni človek, predvsem mladi ljudje, ki radi potujejo, vzpostavljajo stike med kulturami in jih drugačnost ne plaši. S posebno mehkobo in dostojanstvom avtorica slika tudi starejše ljudi in jim s tem priznava dragoceno vlogo v družbi. Pozornost namenja tudi živalim (merjascu) in naravnim pojavom (burji), ki so osrednji motiv nekaterih zgodb. Za marsikatero zgodbo je scenografija Trst, pa tudi kraška pokrajina in morska širjava, jug Španije ter skrivnostni londonski park.
Ob realističnih zgodbah, v katerih avtorica črpa iz svojega življenja, so v zbirki tudi take s fantazijskimi in pravljičnimi prvinami. Avtorica je v tem spretna, da bralca mimogrede pripelje v neko drugo razsežnost, kjer so meje med domišljijo in realnim svetom zabrisane.
Zbirko odlikuje tekoč in sočen slog, ki ga avtorica tu pa tam razgiba s kakšno primorsko narečno posebnostjo, hudomušnimi domislicami ali prvinami kriminalke. Zelo rada tudi menjuje perspektivo, kar v bralcu povzroči čudenje.
Čar kratkih zgodb v zbirki Nočem več biti nevidna je tudi v njihovi svetlobi, saj avtorica s svojim peresom aktivno spremlja življenje in se vanj vključuje s prizadevanjem in s sočutjem do bližnjega.
Naslovnica
Bolj skrivnostna knjiga je Svetlik, mož, brez katerega ne bi bilo Hidrie, ki jo je napisal Robert Šabec.
Edvard Svetlik se je rodil v Kanomlji pri Idriji, kjer je odraščal in se šolal. Po diplomi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je v sedemdesetih letih vstopil v svet podjetništva. V vseh projektih, katerim se je posvetil, je pokazal izredno nadarjenost in sposobnost drugačnega, inovativnega pogleda na stvari. Njegovo ime povezujemo s podjetji Eta, Tomos, Iskra, tozd Montaža, Rotomatika in korporacijo Hidria, holdingom z globalnim dosegom v razvoju in proizvodnji komponent za električno mobilnost, kateremu je posvetil večji del svojega življenja. Vseskozi se je soočal z zahtevnimi izzivi, v sebi pa zvesto gojil dve temeljni vrednosti: spoštovanje in zaupanje.
Edvard Svetlik na 41. SKS, foto Marijan Zlobec
Na začetku tisočletja je Edvard Svetlik v Vipavski dolini ustanovil posestvo, kjer vzgaja trto rebulo in proizvaja eno najboljših jantarjevih vin v regiji.
Predstavitev knjige v Trstu, foto FB
Biografija razkriva tudi zasebno plat življenja tega izrednega podjetnika, kateremu je bila družina vselej pomembna vrednota. S predanostjo pripoveduje o njej, o sinovih, Gašperju in Urški, ter o življenjski sopotnici Ivi.
Medtem je bila predstavitev na 41. SKS, foto Marijan Zlobec
Biografijo je po pripovedovanju Edvarda Svetlika zapisal Robert Šabec, avtor številnih knjig za otroke. In tudi ta knjiga se bere kot pravljica, kot zgodba o uspehu, v kateri so na prvem mestu človek, ljudje in narava.
Trst
Robert Šabec (1970) je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani (smer filozofija in sociologija kulture). Do sedaj je izdal naslednje knjige: Povodni mož iz reke Ljubljanice ter solata, ribe in nekaj čipk (SKC Danilo Kiš, 2016),
Robert Šabec, foto Marijan Zlobec
Prigode jamskega škrata Perkmandlca (ZTT, 2013) in zbirko kratke proze z naslovom Rdeča pošast (KUD Apokalipsa, 2012). Za mladinsko revijo Galeb je v letu 2014/2015 pripravil serijo zgodbic o mravljinčku Mroviju.
Naslovnica
Že kar zgodovinska je knjiga Trst, 1974 Massimiliana Stefania.
V ospredju romana, ki ga je v slovenščino prelila Veronika Brecelj, so različno stari fantje in dekle, ki se zaradi svoje družbene pripadnosti, političnega prepričanja ali iskanja lastne identitete ne sprijaznijo z resničnostjo in okoljem. Maja, Saša, Ruggero in Lorenzo: vsak ima svojo zgodbo in vsak preživlja svoje težke trenutke. Soočajo se s puberteto, s prvo ljubeznijo, z vprašanjem politične pripadnosti in lastne spolne identitete. Nad njihovim odraščanjem leži senca medvrstniškega nasilja. Okoliščine jih za nekaj časa povežejo, a potem ločijo ter globoko preoblikujejo. Medčloveški odnosi, ljubezen, smrt, bolečina so v romanu upovedovani preprosto, pristno in odmerjeno.
Dogajanje je umeščeno v leto, ko je neke deževne pomladanske noči v slovenskem šolskem poslopju v Trstu eksplodirala bomba. Tudi mesto v zalivu je tako plačalo svoj davek težkim letom, v katere je Italija zabredla 12. decembra 1969 po bombnem napadu na Trgu Piazza Fontana v Milanu. Eksplozija bombe na slovenski šoli ima seveda tudi druge vzroke, kot ugotavlja pisatelj, med njimi so izrazito ideološka nasprotovanja in tragični dogodki iz časa druge svetovne vojne.
Pisatelj živo opisuje nekatere tržaške mestne četrti, kot sta na primer Sveti Ivan in Sveti Andrej, in glavno mestno promenado, to je Drevored 20. septembra. Vodi nas v Ljudski vrt ter v Barkovlje in v Dolino Glinščice. V romanu spoznavamo tudi osebnosti, ki so Trstu v ponos. Tako je v skopih, a jasnih potezah izrisana osebnost psihiatra Franca Basaglie, ki je zagovarjal ukinitev psihiatričnih bolnišnic in bil pionir novega koncepta duševnega zdravja.
Roman je zanimiv za ves slovenski prostor, saj ponuja opis tistih značilnosti, ki še vedno zaznamujejo Trst in vse obmejno območje.
Massimiliano Stefani se je rodil v Trstu, kjer dela kot pravnik. Je avtor zbirke kratkih zgodb na temo vrstniškega nasilja Il bersaglio umano (Eugraphia, 2019) in romana Victoria non esiste (Victoria ne obstaja; Infinito edizioni, 2024). Roman Trieste, 1974 je v italijanščini izšel leta 2022.
Naslovnica
Dragica Krapež je napisala knjigo o Diktatorju, kot je ime glavnemu junalku pripovedi Diktator z griča.
Dragico Krapež so še kot dojenčka vzeli mami (njena starša so ravno tako nasilno ločili), prepovedano ji je bilo druženje z vrstniki, ujčkanja in razvajanja mala deklica ni bila deležna, stiki z očetom so bili nadzorovani, njene želje in ambicije potlačene. Ni smela nadaljevati šolanja, ni se smela zaposliti, kot bi želela. Čeprav je bila brihtna in je dosegala odlične uspehe, ji ni bilo dovoljeno nič. Drugi so odločali namesto nje – Diktator, kot ga imenuje, »fanatik, ki si ne zasluži, da bi bilo njegovo ime sploh zapisano«, pa ded po očetovi strani, komunistični funkcionar na Cerkljanskem, ki mu je Dragica pravila wače. Neverjetno, kako je ded krojil usodo Dragičine družine, vedel se je oblastno in samovoljno do družinskih članov in vseh ostalih ljudi, imel je veliko družbeno moč in vedno je obveljala njegova beseda. Osamljena Dragica je že kot otrok iskala uteho v naravi in družbi domišljijskih prijateljev. Edino babica, očetova mama, jo je podpirala in ji bila zgled življenjske vztrajnosti. Dragica je utrpela številne krivice, živela je pod pritiski, a uspelo ji je najti lastno pot: postala je mama, babica in prababica ter celo pomagala tistim, ki so ji prizadejali zlo. Ostala je zvesta sebi, naravna upornost ji je pomagala, da je življenje ni zlomilo in da je svojo zgodbo zapisala neposredno in trezno. »Veliko krivic sem prestala, a nikomur ne bom sodila,« piše v sklepnih straneh te avtobiografije, ki se ponuja branje kot osebno pričevanje in tudi kot dokument časa, ki sega od štiridesetih let prejšnjega stoletja do danes.
V knjigi je objavljeno tudi fotografsko in dokumentarno gradivo, ki dopolnjuje avtoričino pripoved.
Knjiga je primerna za starejše bralce in take, ki ljubijo pričevanjske zgodbe. Kljub trpkim življenjskim izkušnjam je avtoričin slog živahen in tekoč, da bralca s stopnjevanjem napetosti priklene na zgodbo.
Naslovnica
Pesnica Neža Zajc je v tej zbirki zasnovala svoj individualni estetski model v psotmodernističnem dialogu s poezijo svojih predhodnikov, med katerimi ima Dane Zajc pomemben vpliv.
Pesniško zbirko Bele sence sestavlja sedem sklopov: Bele sence, Srebrne vode, Poslednje bilke, Gluha zrkla, Živa bitja, Prirojena telesa, Brezsenčni obrazi. Izhodiščni navdih njene poezije je skrivnost belega. Belina je odzrcaljena podoba že upesnjenega, je prispodoba svetlega, ki premaguje ostanke ječanja in groze, pogosto pa se v opisih belega navezuje na poezijo uglednega prednika, pesnika Daneta Zajca, ko ubeseduje belino kot neizbrisno energijo, ki v človeku razveljavlja zemeljsko težo in ga izpostavlja samoti kozmosa.
Pesnica se zamisli tudi v jezik in ugotavlja, da osnove sveta in človeka niso v celoti prisotne v jeziku, ker ta ne more povsem zaejti vseh razsežnosi bivanja in biti, pesniško dejanje pa ne zagotavlja izjavljanja resnice, ampak le poskus interpretacije sveta in človeka v nje.
Urednica Mladike Nadia Roncelli na 41. SKS, foto Marijan Zlobec
V Zajčevem pesniškem izrazu ima glavno mesto beseda – pesnica povzdigne njeno ustvarjalno pomoč, da zmore hkrati izražati pomene in jih razveljaviti. Jezik je omejen, ostaja neoprijemljiv, razvezan od pomenov in pravega bistva.
Neža Zajc se oddaljuje od nazorov sodobne književnosti, ki načrtno širi komunikacijsko angažirane modele pisanja in se obrača v iskanje osebnega pesniškega izraza. Tematsko nakazuje razvoj lastnega sebstva in v sebi ohranja globoko slutnjo lastne biti.
Poglobljeno in analitično spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič.
Neža Zajc (Ljubljana, 1979) se resno posveča pisanju od leta 1998. Sprva je začela s prozo, s katero je nadaljevala do pozne jeseni leta 2005. Pravzaprav je v tem sedemletnem urjenju njen izraz dosegel kulminacijsko točko. V trenutku smrti njenega deda Daneta Zajca (20. oktobra) se je njen osebni prozni izraz samodejno in naravno prelil v verze. Slednje je sprejela kot odgovornost in poslanstvo, ki ga je doživela kot nekakšno dovolilnico za vstop v poezijo. Kot bi ji odslej bilo dopuščeno pisati pesmi, v kateri je šele dosegla možnost izraza osebne misli – kar je bilo za njeno poetiko bistveno. Dolgo ni objavljala posameznih pesmi v literarnih revijah. Objavila je sledeče pesniške zbirke: Ime gore (Ljubljana, 2014), Igla v mrku (Ljubljana, 2019), Brez slovesa (Ljubljana, 2021) in Samoten svet (Celje, 2023).
Marijan Zlobec