Goriška Mohorjeva družba se je na 41. Slovenskem knjižnem sejmu predstavila na stojnici skupaj s Celjsko Mohorjevo družbo, medtem ko je imela Celovška Mohorjeva družba svoj položaj poleg Družine.
Nekatere knjige so bile predstavljene že poprej, tako v Gorici kot v Ljubljani na Slovenski matici. Zlasti je odmevalo prijateljstvo Ligi Roberto z Borisom Pahorjem, o čemer smo tu že poročali še pred predstavitvijo knjige v Ljubljani, in to ravno zvečer ko je Cankarjeva založba praznovala osemdesetletnico v CD.
Prijatelja, foto Galleria dell’ Eremo (Galerija Puščavnice)
Gre za slovenski prevod knjige La mia amicizia con Boris Pahor, ki je izšla v italijanščini leta 2023 v Trevisu in doživela svojo krstno predstavitev v muzeju Revoltella v Trstu. Kmalu po izidu knjige se je zaradi zaželenega prodora na slovenski knjižni trg in zanimanja slovenskih bralcev nekako sama po sebi nakazovala potreba, da bi knjigo prevedli v slovenščino, česar si je zelo želela tudi avtorica sama.
Predstavitev italijanske knjige v Trstu, foto Istresco
Zahteven prevod teksta v slovenščino je Goriška Mohorjeva družba zaupala znanemu prevajalcu Mateju Venierju, uvodno besedo sta na prošnjo avtorice prispevala Adrijan Pahor in Paolo Rumiz, medtem ko je za spremno besedilo poskrbel literarni zgodovinar Miran Košuta.
Knjiga je nekakšna kronologija spominov, anekdot, skupnih doživetij, predvsem pa pogovorov s pisateljem Borisom Pahorjem in njegovo ženo Rado, ki jih niza Ligi Roberto z lahkotnimi, a istočasno poglobljenimi, duhovno in filozofsko ponotranjenimi opisi z njej značilnim, pestrim besednim instrumentarijem.
Dolgo prijateljstvo, ki se je nato širilo tudi na najožje sorodnike iz Trevisa in Trsta, ponuja v knjigi skupek intimnih, prisrčnih, ganljivih, pa tudi izrazito intelektualnih razmislekov, ki presegajo meje ontološkega in prehajajo v nadčasovnost in univerzalnost.
Knjiga je vendarle pomembnejša za afirmacijo avtorice kot za Borisa Pahorja.
Za slovenske bralce bo vsekakor bolj zanimiva knjiga Borisa Mlakarja Izbrana poglavja o Primorski pod fašizmom.
Zgodovinska monografija Borisa Mlakarja Izbrana poglavja o Primorski pod fašizmom prinaša izbor člankov in študij, ki jih je avtor v različnih obdobjih objavljal v zgodovinskih revijah in zbornikih. Knjiga združuje raziskovalno delo, posvečeno enemu izmed najbolj občutljivih poglavij primorske zgodovine, ko je fašizem globoko zaznamoval življenje ljudi na tem prostoru. Avtor osvetljuje politične in družbene procese, pa tudi osebne usode ljudi, ki so se znašli v primežu raznarodovalnih pritiskov. Zanimiv je tudi razmislek o tem, zakaj so se nekateri Slovenci približali fašističnemu režimu, drugi pa vztrajali pri ohranjanju identitete. Knjiga je izšla v Zbirki Naše korenine.
Zbirka je začela izhajati leta 1990, ko je izšla prva knjiga Sveta gora, gradivo s strokovnega srečanja. Knjige so izhajale vsako leto, tako da ima sedanja že številko 34.
Čeprav naslov poudarja izbrana poglavja, pa se o strahotah italijanske fašistične okupacije še vedno premalo piše. Zdaj je v modi domobranska kontrarevolucija.
Ko Mlakar govori o Mussolinijevem tridnevnem obisku Primorske, s Trstom in Gorico, pa Kobaridom in Planino, kjer se je srečal z banom Markom Natlačenom, je prezrl, da se je Duce ustavil tudi v Sežani in obiskal Colonio Duchi d’Aosta, sedanjo sežansko bolnico, kjer so ga morali pozdraviti otroci v fašističnih oblekcah. O tem obisku Primorske, Trsta in Gorice je izšel poseben fotoalbum s kakimi 150 fotografijami, kot se spominjam, ker sem ga imel v rokah. Dejansko je bilo takrat v Trstu nepopisno fašistično slavje. Mussolini pa je ob omenjenem srečanju hitro uvidel, da z morebitno okupacijo Ljubljane ne bi bilo težav. Ampak za to je treba brati Mussolinijeve govore že iz začetka dvajsetih let. Kar je nameraval zavzeti, o tem Hitler tedaj ni niti sanjal.
Vsekakor pa je treba o fašizmi pisati bistveno več.
Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2026 ohranja svojo prepoznavno podobo, hkrati pa prinaša svež izbor aktualnih tem. V njem se prepletajo razmisleki o družbenih, verskih, gospodarskih, izobraževalnih in političnih vprašanjih sodobnega časa. Na zadnjih straneh koledarja je objavljena tudi bibliografija v Italiji za leto 2024, ki jo je pripravila Narodna in študijska knjižnica iz Trsta. Vizualno identiteto koledarja oblikujejo fotografije Viktorja Selve – motivi stopnišč z različnih koncev sveta, simbol prehoda, poti in vzponov. Koledar sta uredila Marija Češčut in Marko Tavčar.
Koledar Goriške Mohorjeve družbe je vsako leto odličen, ker ima ogromno aktualnih vsebin, jubilejev, kronike dogajanja, na koncu pa objavlja slovensko bibliografijo del v Italiji za leto 2024. Tokrat se je zaustavila pri 308 delih, kar je več, kot je pred sto leti izdala Slovenija. No, glede na EPK Gorica – Nova Gorica 2025 bo prihodnji koledar brez dvoma še bogatejši.
Letos je še posebej zanimiva knjiga Cristine Noacco Timava, Nadiža Soča Reke, ljudje in meje. Knjiga je bila napisana v italijanščini, prevedla pa jo je Dana Čandek. Spremno besedo je napisal Silvester Gaberšček.
Cristina Noacco je profesorica francoske srednjeveške literature na Univerzi v Toulusu. Od leta 2018 peš ali s kolesom odkriva reke in potoke v njeni rojstni Furlaniji Julijski krajini in okolici. V knjigi se soočamo s tremi rekami, katerim se je avtorica s strastjo posvetila raziskovanju in spoznavanju. Raziskovala je njihove zgodovinske in geografske tokove in jih osebno spremljala in se z njimi na nek način čustveno povezala. V knjigi podrobno spremlja njihov tok, na površini in pod zemljo, in se istočasno povezuje tudi z okolico, skozi katere te vode tečejo in brezmejno povezujejo Hrvaško, Slovenijo in Italijo. Knjiga je skratka pravi slavospev trem rekam Timavi, Nadiži in Soči, ki povezujejo različne narode, jezike in kulture.
Malo problematično je v tem kontekstu treh rek omenjati Hrvaško, ker bo vsakdo pomislil, da je Hrvaška bistveno daleč, a v knjigi prebereš, da reka Reka, ki teče pod Krasom in se izliva kot Timava, v resnici izvira na Hrvaškem.
Najbolj izjemne so fotografije jamarjev, ki v Kanjaducah pri Sežani dosegajo podzemni tok Reke 350 m globoko. Izjemno. Do pred kakimi 30 leti nihče ni vedel, da Reka teče točno pod Sežano, seveda pa se je vedelo, da spodaj je reka, saj je iz jame z ozkimi rovi močno pihalo, ko je Reka v Škocjanskih jamah narasla.
Bodo jamarji v resnici kdaj prišli iz Škocjanskih jam, kjer Reka ponikne, do izliva kot Timava ? S kakšnimi manšimi miniranji ali vrtanji ali uporabo kladiv in ob suši, ko so rovi bolj prazni, bi bilo to možno.
Marijan Zlobec