Odličen Erazem Žganjar na 33. Mladih virtuozih

Zadnji koncert na 33. Mladih virtuozih je bil dvojne narave, izvedbe in konca, kar je redkost, a se zgodi, da mlada koncertantka v nekem trenutku kloni pred preveliko tremo in svoj nastop sredi izvajanja virtuozne kompozicije konča, se opraviči in oder zapusti.

Odmevni koncert, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu

Uvodoma je nastopil odličen mlad glasbenik, ki je imel razporejenih kar serijo kljunastih flavt.

Erazem Žganjar (2002) je glasbeno izobraževanje začel leta 2009 na Glasbeni šoli Kranj pod mentorstvom Mojce Zaplotnik in ga leta 2018 nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri Mateji Bajt, kjer si je prislužil Škerjančevo nagrado ustanove. Junija 2021 je z odliko in predčasno opravil maturo ter sprejemne izpite na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Od leta 2023 študira na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, kjer končuje študij kljunaste flavte v razredu Dorothee Oberlinger. Koncertira bodisi solistično bodisi v različnih komornih in orkestrskih zasedbah. Z Baročnim orkestrom Univerze Mozarteum je izvedel koncert Antonia Vivaldija in sodeloval pri produkciji opere. Nastopil je tudi na Festivalu stare glasbe ORA, v seriji koncertov Baročna noč in na koncertu Forum kljunaste flavte – Naslednja generacija v Nürnbergu. Ob stari glasbi se posveča tudi sodobnemu repertoarju in je za Inštitut .abeceda izvedel solistični recital sodobnih del, na Tednu sodobne glasbe na Bledu pa nastopil kot umetniški vodja ansambla kljunastih flavt. Redno sodeluje z uglednimi umetniki, kot so Walter van Hauwe, Maurice Steger, François Lazarevitch, Antonio Politano, Andreas Böhlen idr. Je večkratni zmagovalec TEMSIG-a; marca 2025 je četrtič zapovrstjo osvojil zlato plaketo in prvo nagrado.

Erazem Žganjar

Na čembalu ga je spremljala kitajska čembalistka, ki je prišla iz Salzburga, kjer študira na slavnem Mozarteumu.

Xianmel Fang se je začela glasbeno izobraževati leta 2011 na Centralnem glasbenem konservatoriju v Pekingu in končala razred orgel ter klavirja. Od leta 2023 študira orgle pri Hannfriedu Luckeju in čembalo pri Florianu Birsaku na salzburškem Mozarteumu. Je najvišje uvrščena in nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj, med drugim je dobila prvo nagrado na Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Singapuru leta 2021, glavno nagrado na 2. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Pacific Rim, ki je zajemala tudi nastop v newyorški Carnegie Hall, leta 2025 tretjo nagrado na mednarodnem Orgelskem tekmovanju Marie Hofer v Kitzbühlu. Lani je prejela priznanje Mednarodne poletne akademije Univerze Mozarteum, istega leta je kot organistka nastopila na odprtju Salzburškega festivala.

Xianmel Fang

Program:

Jacob van Eyck: Derde, Doen Daphne d’over

Angelo Berardi: Canzone prima Chi la fá, l’aspetti
I. Adagio
II. Canzone: Allegro-Presto
III. Adagio

Georg Philipp Telemann: Sonata v C-duru, TWV 41:C5
I. Adagio-Allegro
II. Larghetto
III. Vivace

Moritz Eggert: Außer Atem

Antonio Vivaldi: Koncert v a-molu, RV 445
I. Allegro
II. Larghetto
III. Allegro

Uvodni del koncerta je takoj pokazal odličnost nadarjenega solista na kljunastih flavtah, pa tudi kitajske čembalistke kot gostje Mladih virtuozov. Glede na pomanjkanje takega porofila glasbenikov, se kaže Erazmu Žganjerju lepa pot naprej na domačih in tujih odrih, festivalih stare glasbe, a kot smo videli tudi povsem sodobnih in avantgardnih del. Študij je en vidik, glasbena pot ali glasbena kariera pa drugi.

Ena pomembnejših nizozemskih glasbenih osebnosti Jacob van Eyck (1590–1657) je bil od rojstva slep. V mednarodnem prostoru se je uveljavil kot izredno cenjen kampanolog (strokovnjak za zvonove) svojega časa in več let deloval v Utrechtu kot upravitelj zvonovja več zvonikov. Udejstvoval se je tudi kot instrumentalist s kljunasto flavto in je leta 1644 objavil zbirko Der Fluyten Lust-Hof z več kot 140 solističnimi kompozicijami, ki obdelujejo poznane teme tedanjega časa. Med njimi je tudi v tehniki variacij zasnovana skladba Derde, Doen Daphne d’over, ki temelji na mitološki zgodbi o Dafne. (Iz programa Helena Filipčič Gardina).

To je bila kratka skladba, ki ni dočakala potrebne pavze pred nadaljevanjem koncerta, tako da občinstvo ni vedelo, katero skladbo od uvoda naprej sploh igra, ker se je to zgodilo še z naslednjima kompozicijama in skladateljema.

Angelo Berardi (ok. 1636–1694) je v različnih italijanskih mestih deloval kot organist in maestro di capella, poznan je še kot glasbeni teoretik in skladatelj. Kot sedmi opus je leta 1670 natisnil zbirko Sinfonije za violino in basso continuo. Vsebuje šest skladb, poimenovanih Canzone in z opisnimi naslovi, prva je nocoj na sporedu v izvedbi s kljunasto flavto in čembalom: Canzone prima Chi la fá, l’aspetti. Sestavlja jo več izrazno in karakterno raznolikih delov, tudi zelo virtuoznih.

Sonata v C-duru, TWV 41:C5, sodi v zbirko Esercizii musici svojčas najpomembnejšega baročnega skladatelja na Nemškem Georga Philippa Telemanna (1681–1767). Zbirka vsebuje 12 solo sonat in 12 trio sonat, med temi je tudi Sonata za altovsko kljunasto flavto in basso continuo v C-duru. Sestavljena je iz treh stavkov: začetni dvakrat izmenja počasna dela z oznako Adagio in hitra, virtuozna dela Allegro; Larghetto je spevni stavek z nekoliko otožnim duhom; sklepni stavek Vivace zelo živo zaokroži kompozicijo s poigravanjem s sekvencami in številnimi okraski. (Iz programa).

Solist je bil suveren, samozavesten, muzikalen, analitičen in sintetičen, lahko bi dodal že izdelan in zrel koncertant. To se je pokazalo v nadaljevanju in spremembi časa in stila.

Z delom Außer Atem preskoči koncertni program v sodobno zvočnost. Podpisuje ga pianist in večkrat nagrajeni skladatelj Moritz Eggert  (1965), profesor kompozicije na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu. Skladbo je napisal leta 1994 za solističnega izvajalca, ki igra na tri različne kljunaste flavte, na več delih celo dve glasbili sočasno. V vznemirljivi kompoziciji nemirnega karakterja interpret uporablja najrazličnejše sodobne tehnike igranja in tudi poje v instrument. (Iz programa).

Opis povsem ustreza samemu nastopu solista, ki se je izkazal v vseh omenjenih stilnih in izvajalskih komponentah; vse je bilo sodobno in angažirano. Solist je nastopil sam.

Vnovična vrnitev v barok pomeni Koncert (za flautino oziroma ottavino in basso continuo) v a-molu, RV 445, ki ga je Antonio Vivaldi (1678–1741) zelo verjetno napisal za katero od nadarjenih deklet sirotišnice Pio Ospedale della pietà v Benetkah, za katere je mojster ustvaril veliko del. V času skladateljevega življenja ni bilo natisnjeno. Sestavljajo ga trije stavki v značilnem zaporedju hiter-počasen-hiter, ki izmenjujejo ritornelle in solistične epizode. Uvodni in sklepni Allegro sta v številnih virtuoznih elementih briljantne narave, medtem ko je srednji stavek Larghetto bolj speven in zelo ekspresiven. (Iz programa),

Iz starejše glasbe na koncertu je bil ravno Vivaldi najbolj prepričljiv, monumentalen, speven, stilno izrazit in bogat. Največji skladatelj. To smo takoj začutili pri interpretaciji obeh nastopajočih glasbenikov. Igrala sta zelo skupaj, povezano, v zadnjem stavku vedno bolj virtuozno.

Nina Pavšek

V drugem delu je nastopila klarinetistka s klavirsko spremljavo.

Nina Pavšek (2003) študira na Visoki šoli za glasbo v Baslu pri Françoisu Bendi. Pred tem je obiskovala Glasbeno šolo Zagorje ob Savi in Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana v razredu Jožeta Kotarja. Večkrat je slavila odlične rezultate in tekmovalne nagrade, med drugim na Mednarodnem tekmovanju pihalcev v Požarevcu (leta 2018 tudi lavreatka), Mednarodno tekmovanje Davorin Jenko v Beogradu, Mednarodno tekmovanje za klarinet mesta Carlino ter Mednarodno tekmovanje v izvedbi na klarinetu Giacomo Mensi v Italiji in Oddaljeni akordi v Splitu. Je absolutna zmagovalka Tekmovanja Woodwind and Brass 2021 v Varaždinu, na TEMSIG-u, kjer je tudi letos prejela zlato plaketo in prvo nagrado. Med drugim je prejemnica Škerjančeve nagrade. S solističnimi recitali se je predstavila v koncertnih ciklih Glasbene mladine ljubljanske, v češkem mestu Telč, leta 2018 je nastopila kot solistka s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Dejavna je tudi v komornih sestavih, je članica Pihalnega orkestra SVEA Zagorje, igrala je v Mladinskem kraljevem orkestru Concertgebouw, sodelovala je z Mediteranskim mladinskim orkestrom, maja 2022 pa je opravila avdicijo za honorarno sodelavko Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Znanje poglablja pri znanih klarinetistih, kot so François Benda, Calogero Palermo, Olivier Patey, Jean-Marc Fessard, Philippe Cuper, Gabor Varga, Nuno Pinto in Milan Milošević.

Nika Tkalec je pianistka, ki je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Tomažu Petraču in se izpopolnjevala na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Madridu pri profesorici Pilar Bilbao. Je dobitnica študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo. Kot solistka je nastopila z Orkestrom Slovenske filharmonije, Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana ter drugimi zasedbami. Redno koncertira kot komorna glasbenica in spremljevalka, pedagoško pa deluje na Glasbeni šoli Vrhnika in kot sodelavka Akademije za glasbo v Ljubljani.

Klarinetistični spored odpira prvo natisnjeno delo Leonarda Bernsteina (1918–1990), to je v času študija pri Sergeju Kusevickem v Tanglewoodu v letih 1940-1941 nastala Sonata za klarinet in klavir. Posvečena je klarinetistu Davidu Oppenheimu, ki dela sicer ni krstil, ga je pa s skladateljem prvič posnel in izdal na zvočnem nosilcu leta 1943. Danes zelo priljubljena Sonata izkazuje vplive Hindemitha, Coplanda in primesi jazza. Sestavljena je iz dveh stavkov: lirično obarvani Grazioso začenja melanholična misel klarineta, ki spevno nadaljuje svojo linijo nad kompleksnim in živim partom klavirja. Tudi drugi stavek Andantino se začne z umirjeno spevnostjo, a se kmalu razživi v ritmično zaznamovani vivace leggiero in razvija v izrazno raznolikih odsekih med ekspresivno globino in živahno razigranostjo vse do odločnega sklepa. (Iz programa).

Nika Tkalec

Klarinetistka se je v bistvu netipičnega Bernsteina lotila vzneseno in samozavestno, čeprav se je zdelo, kot da ta skladatelj za klarinet ni tako tipičen ali pomemben. Lahko bi našla kaj slovenskega, a se kaže, kot da na akademijah slovensko glasbo in domače skladatelje že apriori zavračajo. Zavesti o pripadnosti slovenski glasbeni kulturi in umetnosti ni.

Uveljavljeni skladatelj Bruno Mantovani (1974) je od leta 2010direktor Pariškega konservatorija. Deluje tudi kot dirigent simfoničnih orkestrov in ansamblov za sodobno glasbo. Njegova virtuozna kompozicija Hrošč za klarinet solo iz leta 1999 z mnogimi dinamičnimi premenami, trilčki in bisbigliandi se iz začetne intenzivnosti vse bolj razkraja. Z nestabilnim, nemirnim duhom je nekakšna glasbena metafora za pričakovano zmešnjavo ob napovedanem računalniškem »hrošču«, ki naj bi se zgodil na prehodu iz leta 1999 v leto 2000, a se ni uresničil. (Iz programa).

Solistka je vzdržala koncentracijo solo nastopa in spretno krmarila med različnimi izvajalskimi pastmi in na koncu kar inteligentnega ali intelektualnega pristopa, ki sega celo onkraj glasbe.

Pablo de Sarasate (1844–1904) je bil violinski virtuoz, ki so mu skladatelji posvečali pretenciozna glasbena dela, in tudi sam je za predstavitev svojih presunljivih tehničnih sposobnosti napisal nekaj skladb. Med temi je zelo poznana Fantazija Carmen, v katero je prepletel priljubljene teme iz opere Carmen Georgesa Bizeta, med njimi so Aragonaise, Habanera in Seguedilla. Koncertna fantazija je v različici klarinetista Nicolasa Baldeyrouja za klarinet in klavir. Ob bravuri in privlačnih melodijah španskega prizvoka doseže vrh intenzivnosti v sklepnem delu vse hitrejšega tempa. (Iz programa).

Klarinetistka je dobro začela, a se je zdelo, da je za tako zahtevno delo njena koncentracija začela popuščati, dokler se ob koncu Habanere ni zaustavila in ni mogla nadaljevati. Opravičila se je in rekla, da jo je zdelala trema. Lepo, saj bo še imela priložnost nastopanja. Pianistična spremljava je bila korektna, a ne več kot to.

Marijan Zlobec