V Viteški dvorani Križank je bil že peti koncert profesorjev Konservatorija Vincenzo Bellini iz Catanie, hkrati pa je bil prvi jazzovski koncert, s čimer so glasbeniki pokazali širino glasbenega študijskega spektra.
Jazzovski kvartet, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
V dveh delih koncerta, so vse izvedene skladbe povezali v eno celoto, tako kot da se je zdelo, da gre v prem delu za eno kompozicijo, v drugem pa za drugo.
Kdo so bili nastopajoči ?
Alt saksofonist Giovanni Cutello (1998) prihaja iz Chiaramonte Gulfija na Siciliji. Študiral je na prestižnem Kolidžu za glasbo Berklee v Bostonu, kjer je sodeloval z Danilom Pérezem, Joejem Lovanom in Terri Lyne Carrington. Leta 2015 je pri založbi Jazzy Records izdal prvenec Kick Off ter prejel mednarodno nagrado Massima Urbanija. Nastopal je na festivalih v Italiji, ZDA in Panami, med drugim z Gegèjem Telesforom, Mariem Biondijem in Stefanom Di Battisto. Leta 2024 je nastopil tudi na uradnem dogodku predsednika Italije Sergia Mattarelle, od letos pa poučuje na Konservatoriju Vincenza Bellinija v Catanii.
Dino Rubino (1980) prihaja iz Biancaville na Siciliji. Glasbeno pot je začel kot pianist na Konservatoriju Vincenza Bellinija v Catanii, po navdihu trobentarja Toma Harrella pa se je posvetil trobenti. Leta 1998 je prejel nagrado Massima Urbanija za najboljšega mladega
italijanskega glasbenika, kar mu je odprlo vrata med najvidnejše predstavnike sodobnega italijanskega jazza. Sodeloval je s Paolom Fresujem, Francescom Cafisom, Aldom Romanom in Riccardom Del Frajem, nastopal pa na številnih mednarodnih festivalih. Deluje kot multiinstrumentalist ter vodi lastne zasedbe Roaming Heart, Trio On Air in Kairòs.
Danilo Gallo (1972) je eden najdejavnejših in slogovno najbolj vsestranskih italijanskih jazzovskih basistov. Po študiju bas kitare in kontrabasa na glasbeni šoli Il Pentagramma v Bariju je sodeloval z vrsto priznanih jazzistov, kot so Enrico Rava, Bill Frisell, Uri Caine, Benny Golson in Marc Ribot, kot tudi z izvajalci s pop rock scene, med njimi Eliso, Ronom in Cristino Donà. V več kot tridesetletni karieri je nastopil na številnih mednarodnih festivalih, sodeloval pri več kot 135 posnetkih in bil večkrat nagrajen. Je tudi soustanovitelj neodvisnega kolektiva El Gallo Rojo Records ter profesor bas kitare na Konservatoriju Vincenza Bellinija v Catanii.
Emanuele Primavera (1980) se je z glasbo srečal že kot otrok, sprva pri klavirju, pozneje pa so ga popolnoma prevzeli jazzovska improvizacija in tolkala. Po uspehih na tekmovanjih in festivalih se je uveljavil kot eden najizvirnejših italijanskih jazzovskih bobnarjev. Po študiju na Univerzi za glasbo v Rimu pri Ettoreju Manciniju in Fabriziu Sferri se je izpopolnjeval na delavnicah Berklee at Umbria Jazz Clinics in Siena Jazz. Leta 2012 je s svojo zasedbo Kvartet Line Out osvojil prvo nagrado in nagrado občinstva na Državnem tekmovanju Chicco Bettinardi. Sodeloval je z vrsto priznanih glasbenikov, med njimi Joejem Lovanom, Francescom Cafisom, Fabriziem Bossom in Francescom Bearzattijem ter izdal več avtorskih albumov.
Emanuele Primavera
Kvartet se je poklonil cool jazzu, umirjenemu slogu ameriške zahodne obale, ki se je razvil konec štiridesetih let kot odziv na energični bebop.
Progam je bil drugačen kot je bil objavljen v programu oziroma je bil drugačen vrstni red skladb. Prvotno je bilo objavljeno, da bo koncert začela skladba Softly, as in a Morning Sunrise Sigmunda Romberga s svojo otožno liriko, a je bila skladba How Deep Is the Ocean? Irvinga Berlina, kjer se je takoj pokazalo, da bo najboljši glasbenik večera pianist Dino Rubino.
Obsežen opus rusko-ameriškega skladatelja Irvinga Berlina (1888–1989) predstavlja osrednji del t. i. Great American Songbook, »zbirke« ameriških jazz standardov in popularnih pesmi. Po prihodu v Združene države je kot samouk zaslovel s preprostimi, neposrednimi pesmimi, ki so ujele duh ameriškega vsakdana, med njimi White Christmas, Cheek to Cheek in Puttin’ on the Ritz. Pesem How Deep Is the Ocean ? je nastala leta 1932, v času osebne ter ustvarjalne krize, in velja za eno njegovih najbolj iskrenih izpovedi. Besedilo je niz retoričnih vprašanj, ki z nežno melanholijo izražajo brezmejno ljubezen. Skladba je prinesla Berlinu še večjo slavo in postala standard, ki so ga interpretirali številni glasbeniki, zlasti pevci, kot so Bing Crosby, Ethel Merman in Billie Holiday, (Iz programa Jana Prepadika).
Uvod je nakazal zelo miren jazz, malo konservativen ali bolje rečeno zgodovinski.
Koncert
Lullaby of Birdland Georgea Shearinga, ki prinaša spevno eleganco klasičnega jazza petdesetih let, ni bila izvedena kot druga, ampak smo jo slišali kot šesto v drugem delu koncerta. Druga je bila Lawns Carle Bley.
Ameriška skladateljica, pianistka in ena ključnih osebnosti free jazza šestdesetih let Carla Bley (1936–2023) je zaslovela z jazzovsko opero Escalator over the Hill ter s skladbami, ki so jih izvajali Paul Bley, Gary Burton, Art Farmer, Jimmy Giuffre, George Russell, John Scofield, Robert Wyatt in drugi. Bila je pionirka neodvisnih, umetnikom lastnih založb in je izdala več kot dvajset albumov. Med njena najbolj prepoznavna lirična dela sodi Lawns, melanholična miniatura, v kateri se preprost, a harmonsko razkošen glasbeni stavek prepleta z zadržano toplino, zaradi česar je skladba postala ena njenih najbolj priljubljenih in pogosto izvajanih del. (Iz programa).
Tretja skladba je bila Lover Man Jimmyja Davisa, Rogerja Ramireza in Jamesa Shermana.
Pesem Lover Man so leta 1941 napisali Jimmy Davis (1915– 1997), Roger »Ram« Ramirez (1913–1994) in James Sherman (1908–1975). Nastala je posebej za Billie Holiday, s katero je postala tesno povezana, njena izvedba pa je leta 1989 postala del muzeja Grammyjeva dvorana slavnih. Zgodaj po izidu jo je posnela tudi Sarah Vaughan z Dizzyjem Gillespiejem in Charliejem Parkerjem, pozneje pa so sledile številne vokalne priredbe. Skladba je postala priljubljena tudi med instrumentalisti; med drugim so jo posneli Cannonball Adderley, Don Byas, Coleman Hawkins, Lee Konitz, Art Pepper, Sonny Rollins, Sonny Stitt in Phil Woods. (Iz programa).
Bas kitarist Danilo Gallo
Kot četrto skladbo so na koncu povezanega prvega dela, brez pavz, ampak samo s prehodi iz ene skladbe v drugo, izvedli Softly, as in a Morning Sunrise Sigmunda Romberga, ki pa je v spletni napovedi programa imela drugega avtorja: Oscarja Hammersteina.
Ameriški skladatelj madžarskega rodu Sigmund Romberg (1887–1951) se je uveljavil kot avtor priljubljenih muzikalov in operet, med katerimi izstopa The New Moon (1928). Delo, nastalo v sodelovanju z znamenitim tekstopiscem Oscarjem Hammersteinom II., je napisano v slogu dunajske operete in postavljeno v čas francoske revolucije. Pripoved o mladeniču iz francoskega plemstva, ki se v izgnanstvu v New Orleansu zaljubi v hčer bogatega posestnika, vsebuje prepoznavno melanholično točko o hrepenenju in izgubljeni ljubezni Softly, as in a Morning Sunrise. V izvirniku je pesem napisana v obliki tanga, v svetu jazza pa je postala prava klasika. Skozi desetletja so jo prirejali številni izvajalci, ki so v njeni otožnosti prepoznali idealno osnovo za improvizacijsko svobodo. (Iz programa).
Kvartet je pokazal naklonjenost staremu jazzu, umirjenemu, bolj kavarniškemu, klubskmu, javnemu v kombinaciji kakšno dobro postrežbo pijač, kar sem sam občutil v suhihustih, ker kot veste dober jazz osuši usta, verjetno pa tudi zato, ker se bolj nehote telo, še posebej glava začne premikati. V izvedbi je bil saksofon malo preglasen, bobni ne ravno prefinjeni in izraziti, a razpoloženje žlahtno uspavajoče, še posebej, ker je prvi del brez sekunde pavze trajal kakih štirideset minut.
Ta princip se je pravzaprav pokazal kot pravilen, ker je šlo za vzdušje, jazzovski ambient, čeprav v novem prostoru, ki pa je bil za tak tip koncerta kar pravšnji.
Pianist Dino Rubino
Po pavzi je bil drugi del prav tako sestavljen iz štirih povezanih skladb, če k temu štejemo še dodatek. Uvodoma so zaigrali My one and only love Guya Wooda, sledila je omenjena Lulluby of Birdland Georgea Shearinga, uraden konec pa je pripadal legendarnemu Charlieu Parkerju z njegovo znano skladbo Segment. Dino Rubino je klavir zapustil in se skorajda vlegel v nekakšen poletni naslonjač kot na kakšni plaži, s čimer je zavzel nekakšno počitniško lagodno glasbeno držo s prekrižanimi nogami in seveda s krilovko v rokah.
Britanski saksofonist in skladatelj Guy Wood (1911–2001) je po začetkih v angleških plesnih orkestrih v tridesetih letih odšel v ZDA, kjer je delal za Paramount in Columbia Pictures ter vodil orkester v new Yorku. Leta 1953 je skupaj z Robertom Mellinom ustvaril skladbo My One and Only Love, ki je z izvedbo Franka Sinatre postala jazzovski standard. Balado z izrazito lirično, skoraj ariozno melodijo, so pozneje priredili številni vokalisti, med njimi Chet Baker, Doris Day, Kurt Elling in Ella Fitzgerald, kot tudi tenorski saksofonisti, ki so jo sprejeli za svojo: John Coltrane z Johnnyjem Hartmanom, Coleman Hawkins, Sonny Rollins, Charlie Ventura in Ben Webster. (Iz programa).
Alt saksofonist Giovanni Cutello
Britanski pianist in skladatelj George Shearing (1919–2011) je bil eden najprepoznavnejših jazzovskih glasbenikov sredine 20. stoletja, znan po prefinjenem in harmonsko bogatem igranju. Leta 1952 je za newyorški klub Birdland napisal svojo najslavnejšo skladbo Lullaby of Birdland, ki jo je pozneje z besedilom opremil George David Weiss. Shearing jo je po lastnih besedah zasnoval v desetih minutah, delno pa je harmonski navdih črpal pri skladbi Love Me or Leave Me Walterja Donaldsona. Pesem, ki jo prežema duh enega osrednjih središč newyorškega jazza petdesetih let, je bila deležna številnih vokalnih in instrumentalnih priredb izvajalcev, kot so Ella Fitzgerald, Erroll Garner, Quincy Jones, Count Basie in Mariah Carey. (Iz programa)
Drugi del koncerta je nadaljeval mirni jazz, da bi se s preselitvijo pianista v položaj trobentača s krilovko pokazal v drugačni luči, bolj dinamičen, energičen, težko je reči dramatičen, morda bolj izzivalen.
Charlie Parker (1920–1955), znan tudi pod vzdevkoma Bird in Yardbird, je bil eden ključnih ustvarjalcev bebopa in med najvplivnejšimi saksofonisti v zgodovini jazza. S svojo virtuoznostjo, kompleksnimi harmonijami in drznimi ritmičnimi idejami je preoblikoval izrazne možnosti jazza ter utrl pot sodobnim slogom. Skladbo Segment je napisal leta 1949 in jo prvič posnel za založbo Mercury. Čeprav ni med njegovimi najbolj znanimi deli, razkriva vse bistvene značilnosti njegovega sloga: hiter tempo in energično ter prefinjeno prepletanje melodije z akordičnim gibanjem. Segment je značilen primer Parkerjeve sposobnosti, da združi tehnično briljantnost z globoko muzikalnostjo in improvizacijsko domišljijo, ki je zaznamovala celotno obdobje bebopa. (Iz programa).
Večer je prepričal, ker je bil jazzovsko naraven, miren, intenziven, ne ravno briljanten, ameriški, zvezdniški, a tega niti nismo pričakovali.
Kot dodatek smo slišali znano Body and Soul. Poznamo jo zlasti v različnih vokalnih izvedbah.
My heart is sad and lonely
For you I sigh, for you dear only
Why haven’t you seen it?
I’m all for you, body and soul
I spend my days in longing
And wondering why it’s me you’re wronging
I tell you, I mean it
I’m all for you, body and soul
I can’t believe it, it’s hard to conceive it
That you’d turn away romance
Are you pretending? It looks like the ending
Unless I could have one more chance to prove, dear
My life a wreck you’re making
You know I’m yours for just the taking
I’d gladly surrender
Myself to you, body and soul
My life a wreck you’re making
You know I’m yours for just the taking
I’d gladly surrender
Myself to you, body and soul
Priklon
Marijan Zlobec