41. Slovenski knjižni sejem ima vsako uro po najmanj štiri različne dogodke, pa tudi pet ali šest. Včeraj so si samo na Pisateljskem odru predstavitve sledile kot po tekočem traku. Najprej je založba Mladika predstavila Pisavo mlajše generacije v prostoru Slovencev v Italiji. Sledili so Rebulovi Dnevniški zapisi 1948 – 1954 Slovenske matice ter treh pesnikov in pisateljev Založbe Pivec: Andreja Brvarja, Marija Čuka in Marka Kravosa.
Predstavitev knjig Založbe Pivec, vse fotografije Marijan Zlobec
Založba Pivec je kajpada predstavila novitete, čeprav so vsi trije avtorji znani že desetletja ali celo pol stoletja in še več.
Darka Tancer – Kajnih
Vse tri je predstavila urednica Darka Tancer – Kajnih.
Andrej Brvar
Andrej Brvar je predstavil svojo najnovejšo pesniško zbirko v prozi naslovil kot Zgodba, ki se je morala zgoditi. To je družinska saga o usodi njegovih staršev kot izgnancev med vojno v Srbijo. O tem je pripovedoval bolj podrobno kot doslej.
“Pretresljiva, mojstrsko izpisana družinska saga na ozadju širšega družbenozgodovinskega konteksta upesnjuje ljubezensko zgodbo in življenjsko usodo pesnikovih staršev do njegovega rojstva ter sovpada z 80-letnico konca druge svetovne vojne.
Zgodba porajajoče se mladostne ljubezni se prepleta z napovedmi prihajajoče vojne, ki v mlad par zareže z vso svojo krutostjo. Vedoč, da ga bo sicer za vedno izgubila, se mladenka odloči za prostovoljen odhod v izgnanstvo skupaj z njim.
Ko so junija začeli izseljevati, jima je bilo v trenutku jasno, da pridejo prej ali slej tudi po njune. In ker ju nič, nič, nič na svetu ni moglo ločiti, jima je bilo obenem jasno, da pojdeta skupaj tudi v izgnanstvo, kamorkoli, s prvo od obeh družin.
Naslovnica
Njuna kompozicija je k sreči zavila levo – proti Srbiji, kjer so ju skupaj z drugimi kot svoja sprejeli v Čačku. Kljub vojni in pomanjkanju sta bila srečna, saj sta bila skupaj. Poročila sta se in najprej se je rodila Marijanka, za njo še Peter. Nato je zarezalo. Najprej je griža vzela Petra in čez tri mesece še sestrico.
Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.
Tako zgodbo, sicer pesem v prozi, zaključi ta, ki se je rodil avgusta naslednjega leta – Andrej Brvar.
Ta posebna izdaja prihaja med slovenske bralce iz treh poglavitnih razlogov. Prvič zaradi avtorjevega jubileja, ki sovpada z 80-letnico konca druge svetovne vojne. Seveda tudi zaradi pomena, ki jo ima ta pesnitev v Brvarjevem celotnem opusu. Pa tudi zaradi sedanjega dogajanja v svetu: morije v Ukrajini in Gazi, izjemno povečanega oboroževanja evropskih in neevropskih držav ter nenehnih groženj svetovnih politikov z možnimi novimi spopadi in vojnimi žarišči. Da bi se ta mojstrsko izpisana družinska saga lahko dotaknila čim več ljudi … Da bi ta pesniško sublimirana resničnost bila bralcem tudi nevsiljiv opomin …” (Iz predstavitve založbe).
Andrej Brvar je posebej spomnil, da so iz Maribora in Štajerske izgnali ali na silo preselili kar sedem tisoč ljudi. Ni pa rekel, da so to storili avstrijski nacisti.
Andrej Brvar
Andrej Brvar je že praznoval visok jubilej, osemdesetletnico. S Prešernovo nagrado pa si je pridobil še nekaj prednosti ali ugodnosti, o čemer je bilo ravno v zadnjem obdobju veliko govora, še več pa zavisti.
Izmenjava knjig
Pesnik, pisatelj, urednik, publicist Marko Kravos je izdal novo pesniško zbirko Le besede Z desne Z leve Avtorski izbor 1972 – 2025.
Marko Kravos
Samo cvetijo, samo dišijo / same same same / besede / z desne, z leve / nič ne pomenijo / brez tišine
V novi izdaji se avtor predstavlja z verzi (pet razdelkov, okrog 60 pesmi), v katerih so, kot na pogrnjeni mizi, vse začimbe ob večnih in vsakdanjih temah. Človeške bivanjske stiske so servirane na igriv način, v lončku z nacionalno identiteto in jezikom je kar nekaj grenke soli in zajedljivega popra. Ljubezenski napitki so v pravi meri ljudski in osebni, včasih tudi zafrkljivi in z dlako na jeziku.
Naslovnica
Govori o miru, nestrpnosti, o človeškem hrepenenju po sreči in toplini. Čutimo pesnikovo zaupanje v moč besede in v moč narave nad algoritmi reda in nad brezdušjem v informatiziranem podredju sveta. Sporočila so jasna in izrečena v elementarnem izrazju.
Izbor spremlja odlična študija Diane Pungeršič.
Kravos je spregovoril o svojem pesniškem opusu in sedanji avtološki selekciji skozi dosedanjih osemnajstih pesniških zbirk, antologij in dvojezičnih izdaj. Posebej je poudaril oblikovanje zbirke Saše Urukala.
Marko Kravos je v kulturi in literaturi aktiven od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja
Knjiga je nastala po kar dolgem premoru ali po svoji sedemdesetletnici 2013, ko je izdal sto pesmi v zbirki V kamen, v vodo, kot izbor iz dotedanjih štirinajstih zbirk. Izbor je opravil sam, spremno besedo pa je napisal Peter Kolšek.
Trije pesniki so se srečali na 41. Slovenskem knjižnem sejmu
Kravosova zadnja zbirka je sicer dvojezična: Cera matria: versi e bozzetti/ Matični vosek: pesmi in…, ki je izšla pri založbi Multimedia v Salernu.
Marko Kravos je spregovoril o svojem izboru s prepričanjem v večnost poezije, ki je hkrati tvoja ali svoja in univerzalna ter obstojna. Z antologijo sestavlja samega sebe iz sporočilnega naboja, ki je v njem. To pa je lepota, radost, ljubezen, narava… Spomnil pa se je še svoje prve zbirke v Mariboru: Krompir na srcu (Založba Obzorja), s katero je začel svojo bogato pesniško pot tudi na Štajerskem.
Marij Čuk razlaga svoj roman
Marij Čuk je v razmeroma kratkem času napisal tri romane povezane s tematiko fašističnega nasilja nad Slovenci. Vsi so ali so že bili odmevni, tako da mu uspeh, pa tudi njihovo prevajanje v italijanščino, povečuje izziv za nadaljevanje romanesknega ustvarjanja, čeprav je v zadnjem času še predsednik Društva slovenskih pisateljev, s čimer pa omogoča pogostejše stike med pisatelji, založbami in nasploh kulturnimi vezmi med matico ter zamejstvom.
Opis življenja v fašizmu in po njem
Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov.
Marij Čuk je opozoril na posebnost svojega časovnega in krajevnega pristopa, ker se je Leopoldov oče pred fašističnim nasiljem, v katerem so slovenske šole spremenili v italijanske in slovenščina ni bila dovoljena, preselil v Milano; tako mu je bilo ne vseeno, ampak celo bolj varno, in to v zibelki fašizma oziroma mestu z največjim procentom fašistov v Italiji, medtem ko je bilo drugo najbolj fašistično mesto Trst. Čuk sicer tokrat o tem ni govoril, a je bil požig slovenskega Narodnega doma v Trstu osrednji motiv njegovega romana Črni obroč. Iz bogate predstavitve romana bi se dalo sklepati, da Čuk išče prav v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, razsežnosti svojega slovenstva in spoznanje, da se je treba za slovenstvo in slovensko identiteto nenehno boriti.
Umik iz fašističnega Trsta v še bolj fašistični Milano
Marij Čuk je povedal, da Slovenci v zamejstvu občutijo veliko tujosti, a ohranjajo napor, kako se v Trstu ohraniti, sam pa želi s svojimi romani ohraniti spomin, kajti brez spomina ni nič. Vprašal se je, kje je meja med resničnim in virtualnim svetom.
V Trstu Slovencem očitajo, da prihajajo z vzhoda
Najbolj poudarjen je bil njegov stavek: realnost postane virtualnost, virtualni svet pa realen ali realnost, medtem ko je dejanski svet vedno bolj poln nasilja. V romanu gre za več plasti: najprej za iskanje lastne identitete med begom v Milano, da ne bi občutil fašističnega nasilja doma, in spoznanjem, da oče sinu ni znal vcepiti ljubezni do njegovega maternega jezika, se pa sin potem sam odpravi na pot iskanja sledov očetove izvorne identitete.
ne pa, da so avtohtoni prebivalci
Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii, do katere še vedno čuti ljubezen. Nevia je zbolela in kasneje umrla. Leopold preko spleta spozna novo žensko Irmo…
in rojeni domačini
Marij Čuk je na koncu predstavitve ugorovil, da je do sobivanja Slovencev in Italijanov v Trstu še dolga pot, a do poslednjega upa ni nič zamujeno.
z večstoletno tradicijo v danes zamejskem prostoru
Žal pa se Čuk v funkciji predsednika DSP na koncu ni vprašal, kako bo z usodo SSG v Trstu, ki da ga menda prodajajo in s tem slovensko gledališče zapravljajo. Potrebno ali nujno bi bilo močnejše javno opozorilo, kaj slovenstvu s tem grozi.
Marijan Zlobec