Planet je treba varovati, človeško naravo pa spoštovati je glavno sporočilo najnovejše knjige dr. Franceta Cukjatija, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba.
Kako naj ljudje najdejo duhovni mir in prepoznajo ljubezen, kako naj bodo radostni in srečni, če jim je odvzeto upanje? Naj vsi ljudje končajo za zidovi ječe, ki so si jo sami zgradili, in ob steni, kamor so se priklenili? To spraševanje mitskega junaka odpira uvod v razmislek o nekaterih najbolj kontroverznih vprašanjih našega časa. Kjer se izkaže, da je človeška narava sveti dar. Največji in za človeka najpomembnejši. Lahko jo ponižamo in pohabimo, ne moremo pa je spremeniti ali uničiti. Lahko jo le odkrivamo, spoštujemo in varujemo ter se veselimo njenega bogastva in njene poezije.
Naslovnica
Knjiga V spopadu ali sožitju z naravo govori o »naravi« z dveh problemskih vidikov. Ko gre za ekologijo in naravovarstvo, torej zunanjo naravo, jo namreč zahodni svet poveličuje do te mere, da »krona stvarstva« v njej nima več nobenega posebnega mesta. Ko gre za človekovo notranjo naravo, pa jo je pripravljen izmaličiti in spreminjati do popolnega uničenja.
Po eni strani bijemo plat zvona in »rešujemo svet« z nekritičnim sprejemanjem drastičnih ukrepov z daljnosežnimi in nepredvidljivimi posledicami, po drugi se za mnoge očitne apokaliptične kazalnike delamo slepe in gluhe. Je zeleni prehod v taki obliki res pravi odgovor na podnebne spremembe in kaj te v resnici pomenijo v luči planetarne geološke zgodovine? Zakaj po drugi strani tako nekritično in vdano sprejemamo zastrupljanje sveta, ki človeštvo genetsko in demografsko vodi v propad? Jasnih in enoznačnih stališč nimamo niti, ko gre za zunanjo naravo, še bolj pa izgubljamo kompas, ko govorimo o človekovih temeljnih danostih. Jemljemo si popolno svobodo, s katero izničujemo najbolj osnovne biološke postulate. Realnosti spreminjamo oznake, besede in zaimke ter pričakujemo, da se bo spremenila tudi stvarnost. A spreminja se le perspektiva prihodnosti, v katero rastejo naši prihodnji rodovi.
Avtor nas s pronicljivimi in široko zastavljenimi zapisi vabi k postanku in razmisleku, kaj je v družbeni predstavi res in v kaj bi morali podvomiti, kaj je za svet in človeka dobro in kaj ne, kaj se je skozi tisočletja obneslo in kaj se nakazuje kot »bližnjica v pekel«.
France Cukjati
France Cukjati se je rodil leta 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Leto pozneje je njegov oče padel v partizanih. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano s preprostim hribovskim življenjem in s krivicami povojnega režima, ki je preganjal njegovo mater, ker si je kot učiteljica drznila hoditi v cerkev.
Po prvi stopnji gradbene fakultete v Ljubljani je vstopil v jezuitski red, končal filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu. V sedemdesetih letih je bil s svojimi poljudnoznanstvenimi članki prisoten tudi v slovenskem katoliškem tisku. Nekaj let je v Novi Mladiki kot nepodpisan avtor polnil zanimivo rubriko Stiska sodobnega človeka. Po izstopu iz jezuitskega reda in po končanem študiju medicine v Ljubljani je dolga leta deloval kot splošni zdravnik, najprej v Ljubljani in nato na Vrhniki.
France Cukjati
Leta 2000 je stopil v politiko. Najprej je bil državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, nato pa tri mandate poslanec, 2005–2008 pa tudi predsednik Državnega zbora Republike Slovenije. Aprila 2012 se je upokojil. Živi na Vrhniki, je poročen, ima štiri sinove in osemnajst vnukov.
Leta 2014 je izšla njegova knjiga Od kod in kam? Človekova bivanjska usmerjenost, leto kasneje pa Poti in stranpoti slovenske politike, leta 2018 odlična ponatisnjena monografija Slovenske podobe zla, leta 2022 pa Na poti iskanja.
Cukjatijeva nova knjiga je aktualna, a vstopa v bralski prostor ob precej neuspešni mednarodni konferenci v Braziliji in stopnjevanju številnih vojn po svetu, ne le med Rusijo in Ukrajino ter Izraelom in Palestino.
Knjigo se da brati po temah in razdelitvah po obsežnih tematskih sklopih, kot so Pesem vesolja, Čudež življenja, Človek in okolje, Človeška narava, Slab varuh okolja, Gender ideologija, Spolna usmerjenost, V mlinu ideologije, Civilizacija na prelomu, Okoljske zmote in prevare, Mnoge slepe ulice in Nas bo srečala pamet ?
Knjigi na pot je napisal dr. Anton Stres, a se zdi, kot da knjige sploh ni prebral, saj je zanj bistven problem Slovenija, kjer se “stranke levice navezujejo na miselno dediščino marksizma, z njim pa jih povezuje tudi zagrizeno odklonilno revolucionarno stališče do vsake oblike avtoritete, posebej družbene, politične in metafizične (religiozne).”
Stres v bibliografiji ne nastopa z nobenim svojim delom ali spisom na temo knjige, kot jo izraža že njen naslov. Za Stresa je “bistvena šolska vzgoja v Sloveniji, ki da krši ustavne pravice, kot sta svoboda izobraževanja (57. člen) in pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim verskim in moralnim prepričanjem (41. člen). S prikrito cenzuro in diskriminizacijo pri dodeljevanju javnih sredstev pa lahko glede na nazorsko usmeritev kakega glasila tudi ovirajo ali izničujejo svobodo javnega obveščanja (39. člen).”
Stres pravi, da “nas izkušnja uči, da najbolj zapriseženi revolucionarji postaneji najbolj brezobzirni avtokrati in diktatorji, če se jim posreči prevzeti oblast. Te ne izvajajo samo nad zunanjim ravnanjem državljanov, ampak prav tako in dosledneje nad njihovim notranjim prepričanjem, nazorom in vrednotami.”
Ali je to po Stresovi interpretaciji “v spopadu ali sožitju z naravo?” Cukjati o človekovi naravi govori bolj v smislu spolne usmerjenoti oziroma gender ideologiji. Pozablja pa, da človek spoznava svojo naravo in jo kot tako svobodno izraža, kot jo prepozna. In mu ni treba vprašati ne dr. Stresa ne dr. Cukjatija, če mu to dovolita. Kaj zdaj ?
Marijan Zlobec