V Atriju ZRC je bil pogovor ob predstavitvi integralne izdaje Adamičevega posthumno izdanega dela Orel in korenine. Gre za prvo objavo doslej cenzuriranih in pozabljenih delov rokopisa, ki ga hrani Biblioteka SAZU.
Integralna verzija ima 808 strani
Sophijin simpozij je organizirala Založba Sophia ob podpori Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Novi prevod poslednjega temeljnega dela Louisa Adamiča vsebuje doslej zaradi cenzure neobjavljeni osrednji del knjige, »Igra šaha med potresom«, v katerem je avtor podal dokumentirano kritično analizo ameriške notranje in zunanje politike, zlasti povezave med kapitalizmom, liberalizmom svobodnega podjetništva in fašizmom, imperializmom ter taktiko netenja vojnih žarišč, nacionalizma in političnega sovraštva. Prav ta spoznanja so še danes zelo pereča in jih bomo obravnavali z razdalje 75 let.
Odgovorna urednica Založbe Sophia Tanja Velagić, foto Marijan Zlobec
Čeprav Adamič kot zagovornik demokracije in socialističnih idej niti v najbolj zaostrenih razmerah ni skrival naklonjenosti avnojski Jugoslaviji, pa svoje značilne kritiške ostrine v rokopisu ni namenil le velikima silama, ZDA in Sovjetski zvezi, temveč tudi izvajanju družbenega sistema v svoji stari domovini, ki se je še razvijal v precepu med tema silama.
Knjigo je napisal po svojem drugem obisku Jugoslavije leta 1949, na osnovi potovanja in raziskovanja po vsej deželi, intervjujev in poglobljenih pogovorov z akterji družbenopolitičnega in kulturnega življenja ter s prebivalstvom jugoslovanskih republik. To bogato gradivo je prepletel s spoznanji, ki jih je pridobil iz izkustva lastnega pomembnega političnega udejstvovanja v ZDA, a tudi lastnega izkustva »nepomembnega« priseljenca v ZDA, vojaka ameriške vojske, težaškega delavca, preiskovalnega novinarja in pisatelja z močnim čutom za pravičnost in vero v resnično možnost drugačne ureditve sveta.
Adamičev biograf in raziskovalec njegovih del dr. John Enyeart je takole poudaril pomen knjige: »Adamičeva poslednja priložnost, da svet opozori na svojo naklonjenost protifašistični revoluciji, osredotočeni na odpravo rasizma, etnocentrizma in kolonializma.«
Založba Sophia se bo predstavila na 41. Slovenskem knjižnem sejmu
V skrajno zaostrenih političnih razmerah v svetu in ZDA v petdesetih letih je bila knjiga usodna za njegovo življenje, poudarja strokovna sodelavka knjige dr. Janja Žitnik Serafin: »Primerjava med ameriško izdajo tega dela in najpopolnejšo ohranjeno rokopisno verzijo pojasnjuje večino vprašanj, povezanih s končno redakcijo knjige in dejansko vsebino neobjavljenih delov rokopisa. Vsi osnovni podatki o tem, kateri pisateljevi ideološki koncepti so bili v letih 1950–1951 pravzaprav politično najbolj sporni in zanj tudi usodni, so razvidni prav iz neobjavljene rokopisne različice knjige. Ta del rokopisa namreč še danes predstavlja eno najbogatejše dokumentiranih socialno-kritičnih del z omenjeno tematiko, predvsem pa tudi eno najodločnejših doslej neznanih ameriških protivojnih in protimarkatističnih besedil iz tega obdobja.«
Tanja Velagić
Knjigo navezujejo na Sophijino večletno prizadevanje za aktualizacijo Adamičeve misli in delovanja, ki poteka od leta 2017. Doslej je izšlo: zbornik Strpnost ni dovolj, Iz mnogih dežel, Moja Amerika (1. in 2. zv.), študija Johna P. Enyearta Smrt fašizmu: boj Louisa Adamiča za demokracijo.
Prva izdaja v slovenščini iz leta 1970 (644 strani) ali 55 let cenzurirana
Kratka predstavitev Založbe Sophia
Založba deluje na področjih humanistike in družboslovja, kritične teorije družbe, dokumentarne in pričevanjske literature ter umetnosti in kulture že več kot 30 let. Sistematično izdajamo prevode temeljnih del najpomembnejših kritičnih mislecev in teoretičark 20. in 21. stoletja, ki so zaznamovali svetovno humanistiko; mnogo teh knjig so njihova življenjska dela, pogosto tudi prvi prevodi v slovenščino. Posebno pozornost namenjamo promoviranju novih prebojnih izvirnih del, spodbujanju in uveljavljanju mladih domačih avtorjev in avtoric, razvoju terminologije, podpiranju prevajalcev in prevajalk, a tudi oblikovanju izvirnih naslovnic knjig.
Poleg rednega programa, ki vsako leto zajema najmanj osem zelo zahtevnih knjig, povprečno pa deset, izvajamo še revijalni program ter večletne knjižne projekte: ponosni smo na novi prevod Marxovega Kapitala, prvi prevod prebojnega kolektivnega dela Louisa Althusserja idr. Branje Kapitala, prevod opusa zgodovinarja Erica Hobsbawma, življenjskega dela Howarda Zinna Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike, na arhivsko-dokumentarno in memoarsko delo Borisa Muževiča Z dežja pod kap in nazaj: Ljubljana – Beograd – Ljubljana, 1985–1990; pripravljamo integralno izdajo cenzuriranega življenjskega dela Louisa Adamiča Orel in korenine ter prevod življenjskega dela nemške teoretičarke Heide Gerstenberger Trg in nasilje.
Glavni področji založbe sta namreč socialna zgodovina in socialna filozofija, usmerjenost k ljudem in družbi. Ta usmerjenost izraža zgodovinsko kontinuiteto založbe, ki se je razvila iz Marksističnega centra ter Znanstvenega in publicističnega središča v Založbo Sophia. Prav zaradi te zgodovine smo vse dosedanje zbirke združili v tri glavne: Naprej! (znanstvene monografije s poudarkom na historičnem materializmu), Previharimo viharje (družbeno angažirano leposlovje in poezija, dokumentarna in pričevanjska literatura) ter novo zbirko Izhodi, ki povezuje humanistiko, naravoslovje, kulturo in tehnologijo.
Louis Adamič Moja Amerika 1. in 2. zvezek
Moja Amerika 1. zvezek
Moja Amerika: 1928–1938 je od vseh knjig še najbolj prezrto in precej neznano delo iz obsežnega opusa Louisa Adamiča (1898–1951). Knjiga je avtobiografska in zajema Adamičevo delovanje v letih 1928–1938, je skupek spisov, misli, analiz in izkušenj v tem obdobju.
Moja Amerika 2. zvezek
V drugem zvezku avtobiografske študije Adamič obravnava radikalizacijo družbenih gibanj v Ameriki, možnosti novega delavskega gibanja, alternativnega izobraževanja in družbene preobrazbe, ki bi omogočala temeljno skupno varnost. Z življenjskimi zgodbami in svojimi izkušnjami dopolnjuje in analizira izsledke svojih terenskih raziskav, ki jih je opravljal več let in ki bralcem omogočajo vpogled v živo dogajanje; to je velika odlika knjige, saj osebe in dogodki niso abstrahirane, literarizirane ali mitologizirane podobe, ampak so prikazane resnicoljubno in umeščene v utemeljevanje nujnosti novih družbenih pristopov.
Naslovnica
Louis Adamič (1898–1951) je v ZDA znan predvsem kot eden od najzgodnejših utemeljiteljev multikulturalizma, še preden se je ta uradno razvil kot smer v družboslovju. Manj pa je obravnavan z vidika, s katerega se je sam lotil svojih družbenih raziskav, namreč razrednega, ki temelji na sistemski kritiki družbenoekonomskih odnosov. Prav to zanemarjeno razsežnost želimo poudariti s pričujočim prevodom knjige From Many Lands, za katero je Adamič kmalu po izidu prejel nagrado Anisfield-Wolf Book Award, namenjeno delom, ki se zavzemajo proti rasizmu.
Adamič se je tematike priseljencev lotil s številnimi študijskimi potovanji, obiski arhivov in knjižnic, terenskimi raziskavami, množičnimi anketami in globinskimi intervjuji, z njihovimi rezultati pa je seznanjal javnost z neštetimi članki, predavateljskimi turnejami, radijskimi oddajami in samostojnimi knjigami o priseljenstvu. V letih 1940–1945 je objavil vse štiri knjige svoje znamenite zbirke Nation of Nations, prva in po mnenju mnogih zgodovinarjev in kritikov najpomembnejša je prav Iz mnogih dežel, dokumentarni zapis avtorjevega desetletnega terenskega dela – raziskovanja položaja migrantskih delavcev v Ameriki – in obenem avtobiografska refleksija z aktualizacijo, ki še danes ni izgubila veljavnosti ravno zaradi sistemske, ne samo aktualistične kritike.
Louis Adamič
Knjiga temelji na dvajsetih portretih priseljencev in priseljenskih skupnosti različnih narodnosti, skozi življenjske zgodbe razčlenjuje asimilacijske procese in odtujitev. V nasprotju s pojmom izdajstva etničnih izvorov druge generacije, ki ga je populariziral zgodovinar Marcus Lee Hansen, Adamič podrobno opisuje, kako so bili priseljenski otroci zaznamovani z občutki, da so manjvredni in brez zgodovine. Kot poudarja Shiffman v svoji knjigi o Adamiču (2003), je pisatelj uvidel, da ameriška družba ne obravnava priseljencev skladno s svojimi »demokratičnimi standardi«. To spoznanje je ključno za vse Adamičevo delo. Zato je v uvodu k vprašalniku, ki ga je poslal tisočem Američanom v začetku štiridesetih let, zapisal: »V izgradnji dežele v zadnjem stoletju je več priseljencev iz raznih evropskih držav izgubilo življenje v nesrečah pri delu, kakor je bilo žrtev med ameriškimi naseljenci, ki so osvajali divjino in si izborili neodvisnost, in nujno je, da celotna Amerika spozna in se zave tega dejstva, ki je najpomembnejši del ameriškosti.«
Adamič se tudi ni zadovoljil s površinskim priznavanjem kulturnih razlik v ZDA.V knjigi odločno zavrača značilno lažno spoštovanje ameriških priseljencev, ki tudi v najboljšem primeru ne seže dlje od potrpežljivega prenašanja njihove »kulturne drugačnosti«, edino pravilno pot, da se Amerika otrese predsodkov in obrne k enakopravnemu obravnavanju vseh kultur, sprejemanju, ne asimilaciji, pa je videl v temeljiti družbeni preobrazbi.
Aktualni adamičeslovci, kot so Dan Shiffman, Dennis Wepman in John Enyeart, štejejo pričujočo knjigo, ki je v ZDA doživela več kot 17 izdaj in ponatisov, med najpomembnejša Adamičeva dela. Za svoje družbeno delovanje (dvajset knjig, okoli petsto člankov in leposlovnih revialnih objav, predavanj in radijskih oddaj) je prejel več nagrad in štipendij, bil je gost ameriških predsednikov in Josipa Broza – Tita, užival je zasebno in javno podporo priznanih literatov, kot so Upton Sinclair, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Sherwood Anderson in F. Scott Fitzgerald. Njegova dela so prodrla v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno.
Knjiga Strpnost ni dovolj prinaša razprave s simpozija ob ob 120. obletnici rojstva Louisa Adamiča. Skupaj jih je kar deset. Med njimi je zgodovinar dr. Božo Repe pisal o zapuščini Borisa Kidriča in kaj je bilo v njej o Louisu Adamiču. Med drugim Titovo zahvalno pismo 29. marca 1944 in Adamičevo Titu 23. oktobra 1944. Obsežno je pismo Ivana Hribarja Adamiču v slovenščini 27. marca 1934.
Repe že uvodoma trdi, da je bil Louis Adamič človek z idejami za današnje čase, saj je poskušal združevati domovinsko ljubezen, izseljenstvo in kozmopolitizem.
Naslovnica
Zgodovinska, arhivsko-dokumentarna in biografska študija ameriškega zgodovinarja in raziskovalca delavskih gibanj je prva celovitejša biografija Louisa Adamiča, na katero smo dolgo čakali. Je plod avtorjevega desetletnega arhivskega raziskovanja v ZDA in v Sloveniji, a tudi vzgiba ob spoznanju, da o Louisu Adamiču v ZDA danes skoraj nihče ne govori niti se ga ne spominja, študentje ga tako rekoč ne poznajo, čeprav je bil zelo pomembna oseba v zgodovini ZDA in širše v boju za demokracijo, njegova dela pa so neizčrpni vir terenskih raziskav, izkušenj, lucidnih razmišljanj, vzor za pristno človekoljubno zavzemanje. Vsa ta dejstva veljajo tudi za slovenski prostor.
Kot pravi avtor knjige: »Živimo v Ameriki, okuženi z nativizmom, rasizmom in korporativno hegemonijo ter zunanjo politiko, ki zagovarja ekonomski kolonializem. Imamo rekordno število deportacij, pogoste policijske napade na temnopolte ter vodstvo, ki zadovoljuje strasti najbogatejših Američanov in zagovornikov belske nadvlade. Zato je oživitev Adamičeve zapuščine, da bi z njo bolje razumeli svojo protifašistično preteklost, ključno za našo prihodnost.«
Adamič je spoznal, da pot v svet, kakršnega si želi, pomeni revolucionirati sedanjost z redefiniranjem njenega odnosa do preteklosti. To je pomenilo tudi nasprotovati ideji, da je zgodovina ZDA anglosaška. Poudaril je, da je zaradi napačne interpretacije zgodovine ZDA videti, kot da so tujci in Afroameričani na obrobju ekonomskega, socialnega, kulturnega in političnega razvoja države. Te skupine bi morale biti v središču vsake razlage o nastanku sodobne Amerike, saj so jo zgradile tako fizično kot kulturno. Zapisal je tudi, da bodo trditve politikov o tem, da so naklonjeni enakosti, zvenele prazno, dokler ne bodo sprejeli zakonov, s katerimi bodo odpravili segregacijo in nativistično politiko.
Knjiga Smrt fašizmu ni linearna biografska pripoved, ampak je sodobna problemska študija, ki razkriva sistemski (ne le ameriški) rasizem, povezan s puritanstvom in imperializmom, rdeča nit pa je Adamičev boj za resnično demokracijo, odprtost, sodelovanje, poudarjanje tvornih zmožnosti ljudi – Adamič je bil kljub trpkim izkušnjam vztrajen v sekularnem, temeljno človeškem ozaveščanju ljudi, da bi spregledali sistemske krivice, ki se jim lahko uprejo in se borijo proti njim. V tem je bil izrazito moderen in svetovljanski.
Knjiga, ki jo zaokroža spremna beseda zgodovinarja Boža Repeta, vsebuje tudi foto-dokumentarno prilogo z Adamičevimi fotografijami in pismi.
Marijan Zlobec