Celovška Mohorjeva družba je izdala svoj tradicionalni Knjižni dar za leto 2026. Predvidena predstavitev v galeriji Družina se je spričo nepredvidenih okoliščin prometne nesreče dveh urednikov iz Celovca spremenila, a bo ponovitev na 41. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču.
Vse tri Mohorjeve družbe vzdržujejo izjemno tradicijo, ki je zelo pomembna za kronologijo Slovencev v Avstriji, Italiji in specifiko idejno prokatoliško in nacionalno poudarjenih Slovencev v matici.
Kaj to pomeni ? Predvsem zavedanje pomena zvestobe tradiciji in zgodovini slovenstva. Tem bo vedno dovolj, kronike, še bolj pa jubilejev pomembnih Slovencev, kot prihodnje leto na primer Ivana Cankarja in Srečka Kosovela.
Knjižni dar 2026 Mohorjeve družbe v Celovcu obsega tri knjige: Koledar 2026, Pratiko 2026 in Večernico 2026; ta je Med jatami senc Ivane Vatovec.
Koledar 2026 je zelo razkošna publikacija, vredna vse pozornosti.
Uvodoma so objavljene vse pomembne informacije o navadnem letu 2026. Sledi mesečni koledar opremljen z izvirnimi fotografijami vzgojiteljice Marianne Gruber.
Pismo iz uredništva je napisal Karl Hren, Na Koroškem nam je slovenščina srčna zadeva pa Hanzi Filipič; s poudarkom na Tischlerjevi nagradi za Franca Kattniga in opisom njegovega življenja in delovanja.
Apolonija Kališnik predstavlja župnijo Dobrla vas.
Herta Maurer – Lausegger je napisala prispevek Ljudska pobožnost, marijine cerkve in romanja na Koroškem.
Mateja Rihter piše o letu Nedelje v znamenju hvaležnosti ob 100 – letnici.
Milan Piko piše o 50. letnici neprekinjenega organiziranega delovanja lutkarjev in mladinskega gledališča na Koroškem.
Peter Wiesflecker piše o kapelici v Spodnji Ziljski dolini v zrcalu družinske zgodbe.
Paul Gleirscher je prispeval razlago Rezilo srpa iz bronaste dobe iz Podrožce in njegova simbolika.
Werner Drobesch piše o podnebnih spremembah od srednjega veka do danes.
David Ressmann je dodal zgodovinski zapis Evidentiranje koroških Slovenk in Slovencev leta 1938.
Zala Filipič piše o Apoloniji Schellander, rojeni Einspieler, ki se je uprla nacizmu in bila zato zaprta v Celovcu, po vojni pa se je vrnila na domačijo, se poročila in se preselila na moževo domačijo na Moščenici.
Posebna je razprava Reinholda Jannacha Iz sveta pajkov.
Lidija Domej piše o alergijah od blizu – prepoznava, nasveti in možnosti zdravljenja.
Zdravstvena je razprava Romana Einspielerja Srce in ožilje – kako lahko poskrbimo, da ostanemo zdravi.
Marjan David piše o stabilnih gozdovih – skrb lastnikov za gozd je v javnem interesu.
Klaus Einspieler je objavil prispevek Akoliti in bralci – dve stari cerkveni službi ob zibelki Cerkve naslednjih desetletij ?
Aktualen je prispevek Iztoka Ilicha Dve Gorici – ena evropska prestolnica kulture 2025.
Gorazd Živkovič piše o gotski reliefni plošči v župnijski cerkvi Šteben pri Bekštanju.
Florian Jordan piše o družinskih in hišnih imenih v Vogrčah in na Dobravi.
Ana Smrtnik Einspieler piše o Pavlu Koširju ob 100. obletnici smrti.
Franc Križnar je pripravil pregled koroške glasbene, plesne in folklorne motivike v slikarskih delih Maksima Gasparija.
Jože Till predstavlja Ernsta Fuchsa in njegovo umetniško delo.
Spominski zapisi predstavljajo smrti Michaela Kristofa, Leopolda Zundra, Petra Stickerja in Nužeja Tolmaierja.
Zelo aktualen je zapis Sanje Boto Oživljanje jezikovnih in kulturnih vezi na obmejnem območju Slovenije in avstrijske Koroške.
Anton Levstek predstavlja Knafljevo ustanovo in Tumovo štipendijo.
Kroniko Mohorjeve Celovec v letu 2025 sta napisala Karl Hren in Franc Kelih.
Tanja Ozvatič je napisala Kroniko Celjske Mohorjeve družbe 2024/2025.
Tretja kronika pa je namenjena Goriški Mohorjevi družbi v minuli sezoni.
Na koncu je obširen katalog knjig Celovške Mohorjeve družbe.
Pratika 2026
Pratika ponuja širok izbor prispevkov z mnogih področij v zvezi s Slovenci in slovensko obeleženim prostorom.
Uvodnemu delu s koledarjem sledijo prispevki mdr. o slovanskih manjšinah v drugih državah (npr. Čehi na Slovaškem, Belorusi v Estoniji, Karpato – Ruteni v Ukrajini, Kašubi na Poljskem, Lužiški Srbi v Nemčiji, Makedonci v Grčiji, Makedonci v Albaniji, Moliški Hrvati v Italiji, Pomaki v Bolgariji, Pomaki v Grčiji…), o sledeh kosezov na Celovškem polju, o imenu Zablatniškega jezera ali o nemško govorečem življu v Škofji Loki.
Na koncu najdemo še kaj za dobro voljo, otroški kotiček in stoletni koledar.
Materino srce zmore vsako bolečino
Rojena iz bolečine v bolečino, a močna, dobrosrčna in navajena trdega dela se mlada Anka v cvetu mladosti znajde ob vdovcu, ki mu je žena zapustila petero otrok. Z ljubeznijo jih vzgaja, vmes povije tudi svoje, sooča se z izgubami in udarci, ki ji jih življenje ne prihrani, vselej pa zaupa v Božjo voljo – da je življenje táko, kot ji ga je namenil Bog, vredno ljubezni, spoštovanja in zaupanja.
Naslovnica
V cvetu pomladi na svet prijoka deklica, ki jo življenje že ob rojstvu prikrajša za starše. Krstijo jo za Ańko, v spomin na njeno prerano umrlo mater Ano. V najzgodnejših letih le redko izkusi ljubezen, po kateri tako hrepeni, čeprav se z marljivim delom in pomočjo na domačiji vselej trudi, da bi si pridobila naklonjenost domačih. Njeno veselje so stričevi otroci, za katere rada skrbi, kmalu pa ji življenje na pot prinese petero otrok vdovca, s katerim jo omožijo. Življenje ob možu ni vselej lahko – stopi na pot, ki jo je v tistih časih prehodila prenekatera kmečka ženska. A življenje ji v odtenkih vendarle prinaša lépo: belokranjska polja, ki prav posebno dišijo, veselje ob rojstvu svojih otrok, radosti, ki jih prinaša čas njihovega odraščanja, a tudi bolečino ob mnogih izgubah. Ańko rešujeta volja do življenja in zaupanje Vanj, ki vselej ve, koliko še lahko prenese materino srce. V kolesju časa bledi bolečina in se tke nova sreča. Ańka pa razume: žensko življenje je le kamen v melišču, je pa zato materino srce nenadomestljivo in v ljubezni do svojih otrok neuničljivo … vse do samega konca.
Predstavitev knjige v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe, foto Marijan Zlobec
Ivana Vatovec se je rodila leta 1954 v Gudurici (Banat). Pri njenih treh letih se je družina preselila v Belo krajino, v Dobliče pri Črnomlju, ki je postala njena pokrajina in jo je zaznamovala za vse življenje. Že več kot petdeset let živi v Brežicah, kjer deluje v več društvih. Izdala je tri pesniške zbirke (Pod silo spomina, V brezvetrju časa, Brezanke), dva romana v soavtorstvu z Rudijem Mlinarjem (Vsa njegova križpotja, V senci gore) ter nekaj samostojnih romanov (Iskalec žive vode, Kjer šelestijo breze, Gabriela, Odbleski Dobličice, Anine kresnice), pravkar je izdala še roman Med jatami senc kot Večernico za Celovško in Celjsko Mohorjevo družbo. Napisala je tudi veliko tekstov za narodnozabavno glasbo ter nekaj za zbore. Med njimi je pesem Misel v jutru, ki jo je uglasbil Matija Tomc.
Marijan Zlobec