Na zadnjem koncertu 33. Mladih virtuozov Festivala Ljubljana sta v Viteški dvorani Križank nastopili dve zelo mladi pianistki: Akari Bastiaens in Linda Yuan, kar je predstavljalo velik izziv za primerljivost koncertne ravni naših domačih pianistk in pianistov.
Akari Bastiaens, vse fotografije Marijan Zlobec
Akari Bastiaens (2012) se je na odru prvič predstavila pri petih letih in leto pozneje zmagala na Klavirskem tekmovanju Steinway v Belgiji ter prejela nagrado za najboljšo izvedbo na celotnem tekmovanju. Je zmagovalka in prejemnica posebnih nagrad na več drugih državnih in mednarodnih tekmovanjih, kot so Mednarodni festival in klavirsko tekmovanje MozArte v Aachnu, Klavirsko tekmovanje za mlade glasbenike v Enschedeju, Tekmovanje princese Kristine, Mednarodno klavirsko tekmovanje Frédérica Chopina za otroke in mladino v Szafarniji. Od leta 2019 je študentka mladinskega oddelka Konservatorija v Maastrichtu, kjer se je sprva izobraževala pri Joopu Celisu, od septembra 2025 pa je v razredu Ashleya Wassa. Od leta 2022 študira tudi na Akademiji za glasbo Davidove zveze v Haagu pri Tatjani Abajevi in Borisu Fedorovu. Redno se udeležuje mojstrskih tečajev Jeana-Clauda Vandna Eyndna. Imela je že priložnost nastopati na uglednih prizoriščih, sodelovala je na Mednarodnem festivalu komorne glasbe Arte Amanti, Grachtenfestivalu in Mednarodnem festivalu Vocallis ter se predstavila tudi v solistični vlogi z orkestrom. Tekmovalni uspehi so ji prinesli povabila Simfoničnega orkestra Philips in Mladinskega orkestra Euregio, s katerima bo nastopila v sezoni 2025/2026.
Program koncertnega nastopa trinajstletne Akari Bastiaens je uvodoma predstavil Scherzo št. 4 v E-duru, op. 54 Frédérica Chopina, sledil je slavni madžarski skladatelj Béla Bartók s Suito, op. 14: I. Allegretto, II. Scherzo, III. Allegro molto, IV. Sostenuto. Za konec pa je izvedla še skrajno tehnično zahtevno Tarantello, S. 162, št. 3 Franza Liszta.
Znameniti poljski klavirski poet Frédéric Chopin (1810–1849) je v razponu desetih let skupno ustvaril štiri enostavčne klavirske kompozicije, ki jih je poimenoval Scherzo. Medtem ko so njegovi prvi trije Scherzi pretežno dramatičnega karakterja, je Scherzo št. 4 v E-duru vedrega vzdušja s kapricioznimi utrinki. Nastal je v poletjih 1842/43 v Nohantu na podeželskem posestvu Chopinove partnerice George Sand, kjer je skladatelj preživljal ustvarjalna poletja. Skladba v tridelni obliki ABA najprej prinese obilo prosojne briljance, nakar melanholična počasna ritenuto pasaža pripelje v kontrastni srednji lirični, razmišljajoči del Più lento, iz katerega se zatem povrne prvotna graciozna igrivost, polna zahtevne klavirske tehnike. (Iz programa Helena Filipčič Gardina).
Akari Bastiaens je takoj pokazala samozavest in pogum nastopanja v novi državi in na festivalu mednarodnega cikla, s katerim je možno še sodelovati, bodisi na mojstrskih tečajih ali pa na mednarodnem tekmovanju.
Izvedba je bila na začetku še malo neizdelana in z nekaj napakami, v srednjem delu počasna in meditativna, a je njena igra postajala vedno bolj suverena, čista in natančna, a ne dovolj globoka in s tipičnim chopinovskim melosom, kar je težko doseči. Je pa bila opazna osrediščena lega klavirja na odru, ki daje inštrumentu boljši zvok kot če je klavir umaknjen nazaj, proti steni, ko spremlja inštrumentalne soliste ali pevce.
Suita, op. 14, iz leta 1916 sodi med najpomembnejša klavirska dela madžarskega skladatelja, etnomuzikologa in pianista Béle Bartóka (1881–1945). Menda jo je skladatelj najprej nameraval zgraditi iz petih stavkov, a je kratki Andante odstranil in delo natisnil v štirih stavkih ter ga tudi krstil leta 1919. Suito odpre radoživi Allegretto, ki ga zaznamujeta ritmično pulziranje v staccatu z nekaj nenadnimi cezurami ter poigravanje s preprostimi motivi, ki jih avtor umetelno vpleta v domiselne harmonske strukture. Tudi Scherzo je podčrtan s staccati in z ostinatnim poudarjenim ritmom četrtink prikliče perkusivno plat klavirskega zvoka. Motorika in tempo se v tretjem stavku Allegro molto še stopnjujeta v frenetično ognjevitost, podkrepljeno še s silovito dinamiko. S sklepnim stavkom Sostenuto pa nastopi presenetljiv preobrat v tiho, nežno, počasno, skorajda zasanjano vzdušje, ki izzveni v pianissimu. (Iz programa).
Podroben opis ne govori o tipičnem madžarskem melosu in bartokovskem stilu kot njegovem uveljavitelju, kar je uspešno dojela mlada pianistka, ki se počasi poglablja v diferenciranost nacionalne glasbene tipike. Solistka je vse stavke povezala v eno izrazno celoto brez nekih cezur ali premorov, a je še najbolj presenetil miren, dinamično umikajoči konec.
Franz Liszt (1811–1886) je v svojih treh poznanih klavirskih zbirkah Leta romanja skušal »glasbeno portretirati nekaj svojih najmočnejših občutkov in najbolj živih vtisov« s potovanj po raznih deželah. Drugo leto, S. 162, je posvečeno Italiji in mu je skladatelj pozneje dodal tri skladbe, združene z naslovom Benetke in Neapelj. Tretja skladba dodatka k zbirki je Tarantella na programu. Temelji na temah v Neaplju delujočega francoskega skladatelja in glasbenega založnika Guillauma Louisa Cottrauja, ki je med drugim pisal napolitanske kancone. Lisztova Tarantella je efektna v zanj značilnih izraznih in dinamičnih kontrastih ter briljantni prstni igri. Ima tridelno ogrodje, pri čemer sta uokvirjajoča dela izjemno virtuozna, polna staccatov, skokov in hitrih repetiranih tonov ali sozvočij, srednji spevni del z oznako Canzona Napolitana pa jima kontrastira z opojno melodiko in subtilno nežnimi odseki. (Iz programa).
Občudovali smo pogum mlade pianistke, ob kateri se spominjamo mladega Dimitrisa Sgourosa, ki pa je Tarantello vendarle igral, vsaj pri nas, že osemnajstleten. Naša gostja se loteva hudih izzivov, išče, najde, se spopada z izzivi, se testira, raste, opogumlja, nabira samozavest, Tehnično njena igra nima težav ali ovir, tako da je na dobri poti, ki pa je morda odvisna od starostnega razvoja na poti v odraslost brez vpliva staršev. Boljša je bila v vituoznih in tehnično najzahtevnejših mestih, v kontrastni melodičnosti pa ji je potrebne emotivnosti primanjkovalo. Vse to nam pove, da bomo z veseljem čez kako leto njen nastop pri nas lahko spremljali spet.
Vesela Akari Bastiaens
V drugem delu koncerta je nastopila petnajstletna Linda Yuan (2010), ki igra klavir od četrtega leta in je že vpisana na glasbeni akademiji v Hannovru in Rostocku. Izobražuje se pod vodstvom Uweja Balserja, Rolanda Krügerja, Matthiasa Kirschnereita in drugih profesorjev. Njeno glasbeno pot so oblikovali tudi mentorji mojstrskih tečajev, ki jih je obiskala, kot so Arie Vardi, Dang Thai Son, Janina Fialkowska in drugi. Je dobitnica več kot tridesetih prvih in posebnih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, med katerimi so Mednarodno tekmovanje Franza Liszta za mlade pianiste v Weimarju, Mednarodno klavirsko tekmovanje Carla Marie von Webra v Dresdnu, Mednarodno klavirsko tekmovanje za mlade pianiste v Kronbergu in 32. Mednarodno klavirsko tekmovanje Frédérica Chopina za otroke in mladino v Szafarniji. Je štipendistka Nemške fundacije Glasbeno življenje in Akademije za glasbo v Lihtenštajnu. Solistično je debitirala pri desetih letih in doslej igrala na festivalih po Nemčiji, na Češkem in v ZDA. S koncerti se je predstavila v Operi Semper v Dresdnu, Dvorani Laeisz v Hamburgu, Koncertni hiši v Berlinu in Jordan Hall NEC v Bostonu.
Linda Yuan ima sijajne pianistične roke
Za svoj program si je najprej izbrala Johanna Sebastiana Bacha in njegovo Kromatično fantazijo in fugo v d-molu, BWV 903. Sledil je Franz Liszt s Transcendentalno etudo št. 5 »Feux Follets«, S. 139, za konec pa je dodala še Frédérica Chopina in njegove Variacije v B-duru na duet »Là ci darem la mano«, op. 2 iz Mozartove opere Don Giovanni.
Avtograf Kromatične fantazije in fuge Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750) se ni ohranil, pač pa je delo poznano v številnih prepisih, ki se razlikujejo v več detajlih. Tudi datacija skladbe ni znana, domneva pa se, da jo je skladatelj ustvaril med letoma 1717 in 1723, ko je služboval v Köthnu, kjer je nastalo več njegovih instrumentalnih mojstrovin, tudi to delo. Uvodna Fantazija z začetnim tokatnim delom v širokem registrskem obsegu pasaž med levo in desno roko izziva izvajalca k uravnoteženi in neprekinjeni liniji hitrih tonov. Odsek harmonsko zanimivih arpeggiiranih akordov vodi v recitativni del improvizirane narave in intenzivne globine, ki fantazijo z obilo harmonskega eksperimentiranja umirjeno sklene v osnovni tonaliteti d-mol. Sledi Fuga, katere tema je ravno tako polna kromatike. Polifona resnobna motorika se vse bolj intenzivira v dramatiki, tudi z dodajanjem pedalnih tonov; virtuozna ter kontrapunktsko in harmonsko sijajna kompozicija pa se odločno zaokroži s kratko kadenco v sklepni D-durov akord. (Iz programa).
Linda Yuan je pokazala že zrelejši zvok in prav tako samozavestno, da ne rečem drzno igro, z več tona, soka, bachovske barve, precej orgelske, s solo parti desne roke, gladkimi dialogi obeh rok in izdelano fugo v drugem delu. Ima sijajne pianistične roke, ki jih še poudarja z obleko brez rokavov.
Dvanajsterica Transcendentalnih etud, S. 139, Franza Liszta (1811–1886) je posvečena Carlu Czernyju. Izdana je bila leta 1852 in ima dolgo genezo, ki sega v leto 1825. Liszt je namreč veliko svojih del predelal, revidiral in tudi te etude so tretja različica oz. predelava prejšnjih zbirk etud – najstarejše iz leta 1825 in njene predelave, ki je bila natisnjena leta 1837. Pri zadnji reviziji jim je skladatelj dodal tudi programske naslove. Izredno zahtevna Transcendentalna etuda št. 5 je naslovljena Feux Follets, kar se nanaša na skrivnostne in zavajajoče svetlobne pojave iz ljudskih legend. Pridih skrivnostne neulovljivosti je vseskozi navzoč zaradi pianissimo dinamike, dvaintridesetink v hitrem tempu in nenadnih izraznih kontrastov, ki pianista vabijo k bogato ekspresivni interpretaciji. Največji izziv pa je tehnična plat kompozicije urnih not, na primer pri vodenju melodije v diskantnem glasu, predvsem pa pri vražje zahtevni agilnosti zlasti četrtega in petega prsta v desni roki ob hitrih dvoglasnih sozvočjih. (Iz programa).
Tudi tu se spominjamo Sgourosa, ki je Liszta igral in za EMI posnel. Kot vemo, je Pogorelić do nekaterih etud prišel šele sedaj. Koliko je tu še prostora za vse ali ves cikel, kaj vse lahko še prinese razvoj, študij, smisel za celoto in za Liszta kot najboljšega pianista vseh časov. Naša gostja se s prvo nastopajočo pianistko opazno dopolnjuje, zdelo se je, kot da se poznata in kot da skupaj nastopata, ali kot da sta skupaj pripravili ves program.
Celovečerni tour de force virtuoznega pianizma končuje eno zgodnjih del Frédérica Chopina (1810–1849) in njegovo prvo za klavir in orkester: Variacije v B-duru na duet »Là ci darem la mano« iz Mozartove opere Don Giovanni. Krstna izvedba kompozicije s Chopinom pri klavirju je izzvala aplavze po vsaki variaciji; delo je pozneje navdušilo tudi Roberta Schumanna, ki je v objavi kritike zapisal v svojem namišljenem alter egu Eusebiusa znamenito izjavo: »Klobuke dol, gospod je, genij!« Na ljubljanskem koncertu smo slišali klavirsko izvedbo brez orkestra. Sestavljena je iz počasne introdukcije z oznako Largo, spevne teme poznanega dueta Zerline in Don Giovannija, ki jo je Chopin z občutkom odel v nianse ljubkega ljubezenskega pričakovanja, petih variacij najrazličnejših značajev in blesteče briljance s plesnim zaključkom z oznako Alla Polacca. (Iz programa).
Rože
Chopinov Don Giovanni vstopa v časovni radij ponovnega odkritja Mozarta v Evropi. Duet duet “Là ci darem la mano” pa poudarja Don Giovannijevo zapeljevanje Zerline, ki pa jo uspešno reši Elvira in odpelje. A pomembna je melodija, ki jo je Chopin dojel in sprejel kot svojo, se nekako z njo identificiral, jo razširil, obogatil, morda pa s tem njen vsiljeni emotivni naboj rahlo relativiziral ? Zanimiva je bila pianistkina odločitev za zapeljivca, čeprav je Chopin tu zelo ujet v Mozarta v njegov operni karakter, prežet s samin ambientom praškega nastajanja v znameniti Bertramki, ki sem jo bil nekoč obiskal. Je petnajstletna pianistka testirala sebe ? Bi bila sama lahko Don Giovanni ali raje Zerlina ? Ali Mozartov prevajalec Chopin ? Na začetku je bila njena igra še premalo izrazita, potem pa se je vedno bolj razvijala in postajala virtuozna.
Zadovoljstvo obeh pianist skrivnostnega azijskega porekla
Se vidimo na klavirskem tekmovanju čez štiri leta
Marijan Zlobec