Slovenska matica, najstarejše slovensko kulturno in znanstveno društvo in druga najstarejša slovenska založba, ki je lani praznovala 160 let svojega obstoja in ki vse od ustanovitve do danes s ponosom skrbi za slovensko knjigo, slovenski jezik ter slovensko kulturo in znanost, se bo na odrih 41. Slovenskega knjižnega sejma predstavila s petimi dogodki na dveh sejemskih prizoriščih.
Slovenska matica
Slovenska matica prisrčno vabi vse svoje člane, sodelavce, bralce, da obiščejo njeno stojnico in dogodke Slovenske matice na 41. Slovenskem knjižnem sejmu od ponedeljka, 24. novembra, do nedelje, 30. novembra, na Gospodarskem razstavišču (Dunajska cesta 18, Ljubljana).
Pisateljski oder
Torek, 25. novembra, ob 11. uri
Rebulovi dnevniški zapiski
Moderator:
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc
Sodelujoči:
dr. Tanja Rebula, dr. Alenka Rebula Tuta, dr. Edvard Kovač in akad. prof. dr. Milček Komelj
Tanja Rebula, hčerka pisatelja Alojza Rebule, je ob spominjanju očetove 100-letnice rojstva prepisala njegove dnevniške zapiske med letoma 1948 in 1954. Avtorjevi zapisi so ena sama visoka pesem ljubezni do poznejše soproge Zore Tavčar in do slovenske besede.
Spremne besede napisali: Milček Komelj, Edvard Kovač in Igor Tuta
Rebulovi mladostni dnevniški zapisi (1948‒1956) osvetljujejo čas pisateljevega povojnega študija v Ljubljani, ko je s pristnim zanimanjem spoznaval antično izročilo in si prizadeval prodreti do srca grštva, ter zatem prva leta njegovega profesorskega službovanja v Trstu. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne objave in nastope, ki jih dnevnik sproti dokumentira. Vstopal je v mladostna in vseživljenjska prijateljstva in se do kraja zanosno predajal predstavi o usodni moči ljubezni. Ljubezen do ženske, ki je za mladega Rebulo ostajala največji življenjski misterij, je bila zanj usodna in za vse njegovo tudi pisateljsko življenje idealna, svetopisemsko globoka in iracionalna, z močjo odločne volje usmerjena iz strastne čutnosti v duhovnost. Tako utelešenje ljubezni je odkril v podobi Zore Tavčar, svoje poznejše žene, pisateljice, literarne spremljevalke in spodbujevalke, svojega »nežnega komandanta«, svoje rože mogote ter svojega »dobrega angela« na vseh njegovih poteh, ki naj bi mu prinesel »ključ v življenje«; in ta ključ mu je s svojo ljubeznijo v resnici izročila za zmeraj.
Alojz Rebula
Zahvaljujoč pisateljevima hčerkama, ki sta Slovenski matici rokopis predali za objavo, Alenki Rebula Tuta in Tanji Rebula, ki je opravila zahteven prepis izvirnika in ga opremila z opombami, slovenska književnost 20. stoletja odkriva iniciacijsko literarno mojstrovino, prerokbo »o epifaniji novega duha, o divjem pihu veselega vetra novega navdiha, o poizkusu novega življenjskega message, ki naj bi oznanjal novo sintezo stvarstva in človeka, strasti in trpljenja, zgodovine in posameznika, novo potrditev eksistence«, in dosega svoj mogočni, čarobni vrhunec.
Petek, 28. novembra, ob 15. uri
Ravnikarjeve risbe in refleksije
Moderator:
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc
Sodelujoči:
akad. prof. dr. Milček Komelj, prof. Jurij Kobe, Majda Kregar
Na pobudo dedičev Edvarda Ravnikarja je pri Slovenski matici izšla zbirka njegovih risb in refleksij. Arhitekt v njih zaživi kot izjemen opazovalec in premišljevalec sveta in človeka. O njem bodo spregovorili pisca spremnih besed ter sourednica Majda Kregar.
Iz bogate in še vse premalo raziskane in ovrednotene ustvarjalne zapuščine arhitekta, inovatorskega univerzitetnega učitelja in lucidnega misleca Edvarda Ravnikarja, Plečnikovega in Le Corbusierovega učenca, je ob tridesetletnici njegove smrti nastala prva knjiga trilogije javnosti manj znanega umetnikovega likovnega opusa meditativnih risb. Spremljajo jih zapisi modreca in iskalca lepote, ki se o vsem umetniškem in življenjskem ne sprašuje na podlagi estetskih teoremov ali umetnostnozgodovinskih ugotovitev, četudi so mu znane, ampak kot avtentičen, rojen ustvarjalec, ki jih sam vzpostavlja na osnovi lastnih prebliskov in izkušenj. Ob tem se oplaja tudi z idejami velikih prednikov z vseh področij, likovnih umetnikov, kakršna sta Leonardo ali Rafael, pa tudi predstavnikov poezije in glasbe in filozofov, od Platona do Nietzscheja, ter številnih velikih umov vseh časov. Njegove risbe so dognane, kot so bile risbe naših najboljših v risanje usmerjenih slikarjev, številne od njih, še posebej nekatere najbolj lapidarne, so vsestransko očarljive in estetsko vznemirljive likovne dragotine. Iz njih je razvidno, da je umetnik v risanju užival, da se mu je predajal z vsem svojim bistvom in se pri tem laže kot pri izgradnji arhitekturnih del prepuščal tudi popolni ustvarjalni svobodi, zato so videti njegove risarske umetnine tudi optimistične in praznične.
Nedelja, 30. novembra, ob 10. uri
Nedokončani spisi Andreja Capudra
Moderator:
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc
Sodelujoči:
doc. dr. Sonja Weiss, Majda Capuder
V zapuščini Andreja Capudra so ostala neobjavljena njegova premišljevanja o Božanski komediji in filozofsko-meditativni traktat Breviarij.
Esejistična zbirka Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov. Oba razdelka, ki sta uzrla luč v Nedokončanih spisih, sta hkrati zaključena in ne: dovršena v jasnosti misli in odprta za nadaljnje razmišljanje. »Eseji o Božanski komediji«, ki so kot ločene celote sicer zaključeni, ostajajo nedokončana zbirka trinajstih razmišljanj na teme, med katerimi jih je pet vzetih iz »Pekla«, tri iz »Vic«, tri pa so bolj ali manj povezane z »Rajem«. Manj tematska sta prvi esej o večplastni vlogi pesnika, preroka in politika, ter zadnji spis, v katerem ob preletu čez vse tri speve beremo o usmiljenju v Božanski komediji. »Esejem o Božanski komediji« sledi »Breviarij«, ki je sam po sebi neskončno delo – delo življenja in pisanja človeka, ki mu je smrt pretrgala oboje. Je nič več in nič manj kot ogledovanje samega sebe in sveta v duhovnem zrcalu, v katerem se avtorjevi uvidi včasih izkristalizirajo v jasno, izbrušeno sentenco, včasih pa zgolj zaplahutajo kot asociacija ali namig (ainigma), ki mu sledi, če mu moreš. »Breviarij« je njegova askesis, njegova preža. V njem se vrača k izhodišču, vzpostavlja svoj center, išče in ohranja odnos s Celoto in kot veliki Strelec nenehno napenja lok – ki je hkrati puščica – svoje biti.
Dogodek bo pravi trenutek za osvetlitev Capudrove dragocene duhovne dediščine.
Marijan Zlobec