Celjska Mohorjeva družba je v polni knjigarni na Nazorjevi ulici slovesno predstavila svoj Knjižni dar za leto 2026 s Koledarjem, ki predstavlja najdaljšo kontinuiteto v slovenskem založništvu. Celoten založniški podvig je predstavila ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič, med gosti so bili dr. Andraž Arko, Ivan Esenko, (Marjana Esenko je zbolela in jo je zastopal mož), dr. Edvard Kovač, dr. Aleš Maver (je poslal video posnetek iz Maribora), Rok Pogačnik, Ivana Vatovec, dr. Žiga Turk in urednici ter povezovalki predstavitve Saška Ocvirk in dr. Cvetka Rezar Mlakar.
Dr. Tanja Ozvatič, vse fotografije Marijan Zlobec
Tradicionalna literarna matineja Knjižni dar je predstavila izid Redne zbirke Celjske Mohorjeve družbe, in to le nekaj dni, predno se bo v Ljubljani s svojim Knjižim darom 2026 predstavila Celovška Mohorjeva družba. Kot vidimo, so Mohorjani še vedno najbolj aktivni in izvorna Mohorjeva družba že več kot stoletje bogati slovenski kulturni prostor.
Dr. Ozvatič je omenila, da so Slovenci pred sto leti izdali v enem letu 250 knjig, danes pa 5000, a je Koledar tedaj imel 40.000 izvodov, letos bistveno manj, a kot vemo, se je vse tako skokovito razvilo, da si tedaj niče ni znač ničesar niti predstavljati. Dvajsetkratnik letnega števila slovenskih knjig – dosežen v borih sto letih – je premalokrat poudarjen kot eden največjih ustvarjalnih uspehov naroda kot celote.
Dr. Edvard Kovač
Knjižni dar tudi letos prinaša skrbno izbran nabor knjig za bralce vseh generacij – od leposlovja in biografij do strokovnih del in knjig za otroke.
Dr. Žiga Turk
Tradicija knjižnega daru nas vsako leto znova spomni, da je bila knjiga nekoč vezni člen slovenskega naroda, in da tudi danes ostaja eno najlepših daril, ki jih lahko podarimo.
Najbolj pričakovan je Mohorjev koledar 2026. O njem sta še posebej spregovorila dr. Žiga Turk in dr. Edvard Kovač.
Rok Pogačnik
Med slovenskimi izvirnimi teksti v Koledarju naj omenimo vsaj Igorja Grdino o Ivanu Cankarju, ker bo prihodnje leto njegov jubilej in posebej razglašeno leto Ivana Cankarja (1876 – 1918). Stane Granda je napisal prispevek Slovenstvo ima močan mednarodni pečat, Žiga Turk Zahod Zahoda, Aleš Maver Skrivnostni Knez Kocelj, Milan Jazbec Slovenski literarni junak Martin Krpan kot prototip diplomata, Rok Pogačnik Dušni pastir na turistični križarki, Edvard Kovač Leto dveh izjemnih papežev…
Veliko je zapisov s poudarkom na jubilejih leta 2026, kot so Srečko Kosovel, Zofka Kveder, Ferdo Vesel, Jože Toporišič, Lojze Krakar, Ivanka Mežan…
Dr. Cvetka Rezar Mlakar in Ivana Vatovec
Uvodoma je dr. Cvetka Rezar Mlakar predstavila avtorico Slovenske večernice 175 Med jatami senc Ivane Vatovec.
Pisateljica v svojih proznih delih razkriva težke življenjske preizkušnje preprostih ljudi. Stargova Anka je spočeta kot nezakonski otrok, ob porodu pa ji umre še mama. Življenje na belokranjskem podeželju ji res ne prizanaša: skozi 20. stoletje pokoplje dva moža in vzgoji kopico svojih in moževih otrok.
V romanu spremljamo tri ženske s svojo kalvarijo in usodo v Beli krajini. Osebe so lahko celo prepoznavne, saj pisanje izhaja iz konkretnih razmer.
Slišali smo celo debato o pravilnosti izgovarjave imena Anka v belokranjščini s poudarkom na n.
Nekaj posebnega, tudi v mednarodnem publicističnem merilu, je knjiga Svetniki na filmskem platnu 70 filmov o svetnikih in bogoslužnih praznikih skozi cerkveno leto Andraža Arka.
Od praznika Marije, Božje matere (1. januarja), do sv. Davida (29. decembra) se skozi cerkveno leto sprehodimo s filmi o svetnikih in bogoslužnih praznikih. Ob 70. filmskih upodobitvah avtor izriše kratek življenjepis svetnika, osnovne podatke o filmu, zanimivosti, kratko vsebino in oceno filma – tudi kot kateheza ob skupnem ogledu filma.
Andraž Arko
Knjiga je velikih dimenzij, kot kakšen zbornik, a ima povsem svojo metodologijo. Ta temelji na praznikih v koledarskem letu od 1. januarja, ko je Sveta Božja Mati Marija, od leta 1968 pa dan miru. Na ta dan je predstavljen film Marija iz Nazareta režiserja Giacoma Campiottija.
Naslov Svetniki na filmskem platnu je zavajajoč, saj gre za 70 filmov o svetnikih in bogoslužnih praznikih skozi cerkveno leto. Na primer za 15. avgust ali Marijino vnebovzetje je izbran film Milosti polna iz leta 2017, a je bolj teološka meditacija o Kristusu skozi Marijine oči.
Za veliki teden sta izbrana le dva filma: Kristusov pasijon režiserja Mela Gibson (2004) in Vstajenje režiserja Kevina Reynoldsa (2016).
Struktura knjige in predstavitve filmov je naslednja: Svetnik ali svetnica, datum, vse o izbranem filmu, primernost za predvajanje (starost otrok), zanimivosti, kratka ocena, vse skupaj pa na dveh straneh – desno in levo, da je povsem pregledno.
Za Božič sta predstavljena in izbrana dva filma: Betlehemska zvezda in Zgodba o Kristusovem rojstvu.
Na koncu je abecedni seznam filmov, najprej v slovenščini, v oklepaju v izvirniku.
Med najstarejšimi filmi je slavni Becket iz leta 1964, še starejši je Pasijon Ivane Orleanske iz leta 1928 ali Golgota iz leta 1935, Betlehemska zvezda je celo iz leta 1912, Bernardkina pesem iz leta 1943, Gospod Vincencij je iz leta 1947, Jaz, Katarina iz 1957, Mož za vse čase (Thomas Moore) iz 1966, Čas za čudeže iz 1980, Marija, Jezusova mati iz 1999…
Večina filmov je bila posnetih po letu 2000, a je res, da gre za avtorjev izbor, ne pa, da s to vsi obstoječi filmi. Slišali smo, da je samo o Ivani Orleanski bilo posnetih veliko filmov, med 14 in 18.
Veliko hudomušnosti je bilo v predlogu: kdor hoče, naj vsebino filma najprej prebere, lahko pa se pusti presenetiti. Filme lahko uporabljaš za delo z otroki.
Vseh filmov je 70 in so uvodoma predstavljeni z barvnimi naslovnicami.
Posebna preglednica so filmi po mesecih.
Bibliografija je zelo skromna, saj takih knjig v mednarodnem prostoru ni.
Nismo pa slišali lestvice vsaj desetih najboljših filmov, ki bi jih morali poznati vsi.
Knjiga je zelo lepo oblikovana (Lidija Murenc).
Zakonca Ivan in Marjana Esenko sta napisala knjigo za mlade Zelene urice.
Družinski vodnik ali priročnik za družino, vrtce in šole. Priznan slovenski naravovarstvenik iz svoje bogate življenjske in družinske zakladnice predstavlja predloge, kako nadvse kakovostno preživeti čas z otroki: v spoznavanju narave. Podprto z obilico naravoslovnih in doživljajskih fotografij.
Knjigo je težko žanrsko opredeliti, v bistvu gre za vzgojno delo ali popotovanje po vrtu, pticah, netopirjih, opraševalcih, gosenicah, gozdu, vodi… Ogromno je krasnih fotografij.
Ivan Esenko
Kot zadnji se je po videu na televizijskem ekranu predstavil dr. Aleš Maver iz Maribora. Napisal je knjigo Kako je misleči človek hodil skozi čas.
V Kratki svetovni zgodovini, kot ima knjiga podnaslov, želi avtor popisati človekovo romanje skozi čas v obratni perspektivi: glavni cilj je olajšati razumevanje novic iz sveta, s katerimi smo obkroženi vsak dan, zato se bomo na potovanje v odmaknjena stoletja in tisočletja odpravili iz naše sedanjosti in ne obratno, kot se običajno dogaja. Do besede bodo poleg politikov in vojskovodij prišli tudi umetniki, izumitelji, filozofi in nasploh vznemirljivi dame in gospodje.
Knjiga je zasnovana v štirih delih, tako da iz današnjega sveta potujemo nazaj v preteklost, a je seveda pisana danes in se bere kot zgodovinska drama in celo kriminalka, smo slišali iz avtorjevih ust.-
Prvi del ima naslov Zibelka človeštva in civilizacije
Drugi del je Indija koromandija
Tretja Cesarstvo sredine in dežela vzhajajočega sonca
Četrti del je Pokrajine zahajajočega sonca
Na koncu sta dve zanimivi kazali oseb in zemljepisnih imen, še poprej pa obsežna bibliografija, v kateri med slovenskimi avtorji kajpada prevladuje sam Aleš Maver, sicer najdemo še Rajka Bratoža, Janeza Čučka, Dušana Nećaka in Boža Repeta – skupaj, Dragana Potočnika, Mitjo Sajeta, prevladujejo pa zlasti nemške zgodovinske knjige, angleških je že manj, italijanskih ali francoskih in drugih sploh ni. Lenin npr. nastopa zgolj kot neprostovoljni darovalec imena mestu Leningrad… Težko verjameš, da je to možno, je pa res, o čemer sem se prepričal sam, ko sem prvič obiskal Leningrad in sem dobil vtis izredno čistega mesta, kar Ljubljana ni niti približno. Ampak Lenin bi si zaslužil kaj več in predvsem boljšo predstavitev.
Maver se je lotil posebne pustolovščine s posebnimi ali samosvojimi časovnimi skoki, pa tudi mešanimi vsebinami, tako da se mora bralec sprijazniti na tak kaos, še bolj pa znajti, saj je sama metodologija prej zmedena kot sistematična. Zanimivo je, da se sam avtor v svojem uvodu Namesto predgovora takega pristopa zaveda in svojega napaberkovanega znanja, kot sam imenuje metodo, zaveda in ga zagovarja. Posredno pa avtor pove, da je zgodovinopisje stvar posameznikove odločitve, znanja, sposobnosti, ogromne razgledanosti po mnogih družbenih strukturah, lastnostih, državah, kontinentih, politikah, osebnostih…
Bralec knjige ne sme brati tradicionalistično, ampak mora metodo sprejeti kot nekaj posebnega, na primer, kako Maver vidi Evropsko unijo.
Marijan Zlobec