Že 33. Mladi virtuozi Festivala Ljubljana se uspešno in odmevno nadaljujejo. Na tadnjem koncertu v Viteški dvorani Križank sta nastopila ukrajinska violinistka Hana Krivcova in ruski pianist Andrej Ilienko.
Hana Krivcova in Sae Lee, vse fotografije Marijan Zlobec
V prvem delu koncerta je nastopila Hana Krivcova (2003), ki prihaja iz ukrajinske Odese. Srednjo glasbeno izobrazbo je pridobila na Šoli za umetnost in kulturo K. F. Dankevič v Odesi. Violino igra od šestega leta, uspešno se je udeležila že številnih violinskih tekmovanj. Zdaj študira na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu Vasilija
Meljnikova.
Med študijem v Ljubljani se je solistično predstavila s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani s Koncertom za violino in orkester v d-molu, op. 47 Jana Sibeliusa in z Orkestrom Slovenske filharmonije izvedla rapsodijo Ciganka Maurica Ravela. Sodelovala je pri dveh projektih Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, z dirigentom Kirilom Petrenkom in drugimi.
Redno sodeluje z Orkestrom Slovenske filharmonije. Je dobitnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani UL za študijsko leto 2023/ 2024. Februarja 2025 je osvojila prvo mesto na tekmovanju Mladi virtuozi v Zagrebu.
Za svoj koncert je uvodoma izbrala Šostakoviča, potem je zamenjala vrstni red, kot je bil natisnjen v programu in najprej izvedla Brahmsa, na koncu pa Efrema Zimbalista.
Leta 1933 je Dmitrij Dmitrijevič Šostakovič (1906–1975) napisal 24 klavirskih Preludijev – po dveh letih so bili izdani kot njegov opus 34 – in jih tudi krstil kot znak svoje vrnitve na koncertne odre. Devetnajst jih je v različico za violino in klavir pripravil violinist Dmitrij Ciganov in Šostakovič je priredbo zelo pohvalil.
Na programu so štirje preludiji: Preludij št. 10 v cis-molu z oznako Allegro moderato se zdi nenehno izmikanje – svoji izhodiščni tonaliteti, zaključku fraz glasbenih misli, koncu trilčkov … S poskočnimi repetitivnimi toni je Preludij št. 15 v Des-duru z oznako Allegretto šaljivega karakterja. Preludij št. 16 v b-molu, ki nosi oznako Andantino, zveni kot groteskni marš.
V Preludiju št. 24 v d-molu z oznako Allegretto klavir skrbi za ritmično podlago, violina pa izmenjuje dramatično odločne in bolj kantabilne pasuse; sklepni preludij kljub ostrini učinkuje začinjen z ironijo tragične patetike. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Dvindvajsetletna Hana Krivcova iz razred Vasilija Meljnikova, ki je kot njen profesor seveda bil na koncertu, saj njen nastop najbrž predstavlja prikaz ali dokaz za ustrezno študijsko oceno, se je izkazala za nadarjeno koncertantko s pravim profesionalnim pristopom. Izbor Šostakovičevih klavirskih preludijev v omenjeni predelavi in z zadovoljstvom samega skladatelja odpira nove repertoarne možnosti, še posebej dragocene, ker kaže na študijsko raziskovalnost in iskanje del, ki jih že po izvirniku za klavir premalo poznamo, saj je ves cikel redko izveden. Da bi na istem koncertu slišali obe verziji preludijev, pa bi bil že kar izjemen podvig, tako kot ostajajo nerešeni programski problemi s kar nekaj skladatelji, čeprav so svetovno znani (Messiaen, Hindemith). Odpiranje programskih širin je najbrž pobuda samega profesorja.
Hana Krivcova ima izdelano violinsko tehniko, čist in bolj svetel ton, že v prvem preludiju z veliko dvojemkami in ritmičnimi poudarki ter seveda s prefinjeno klavirsko spremljavo Sae Lee, ki je očitno še najuspešnejša spremljevalka na AG.
V drugem preludiju se je morda še najbolj pokazal Šostakovičev individualni stil, poln odrezavosti, drznosti in energičnosti. Tretji preludij je bil bolj koračniški in vzvišen, četrti pa je izzvenel kot kakšen ljudski ples, morda celo malo harlekinski, spet s precej dvojemkami.
S štirimi preludiji je bilo Šostakoviča za uvod ravno dovolj.
Sledila je interpretacijsko zelo zahtevna Brahmsova Sonata za violino in klavir št. 3 v d – molu.
Med tremi violinskimi sonatami Johannesa Brahmsa (1833–
1897) je poslednja, Sonata za violino in klavir št. 3 v d-molu,
najbolj resnobna in intenzivna v napetostnih bojih emocij. Nastala je v letih 1886–1888 za slovitega violinista Josepha Joachima,
nosi pa posvetilo dirigentu in pianistu Hansu von Bülowu. Prvi
stavek Allegro se začne zelo tiho (sotto voce) z ekspresivno prvo
temo v violini nad nemirno spremljavo klavirja. Dramatičnemu
začetnemu stavku sledi počasni nežni Adagio lirične narave.
Kratki tretji stavek Un poco presto e con sentimento s sinkopirano temo igrive artikulacije nad arpeggii klavirja prinese skercozen karakter, obenem pa tudi intenzivno ekspresivnost. Sklepni stavek Presto agitato je nemirnega karakterja in med štirimi najbolj virtuozen in razgiban v zavzetosti komorne igre. (Iz programa).
Hana Krivcova se je lotila interpretacije zelo zahtevne Brahmsove sonate z vso potrebno zbranostjo, a se je v prvem stavku pokazalo, da so bile nekatere pasaže še premalo izdelane in so imele premalo soka, intenzivnosti igranja, čeprav v pianu. Močnejša so bila dramatična mesta, s precej vznesenosti in dinamike. V drugem stavku je prevladoval temnejši in bolj globok ton, emotivno odgovarjajoč sami opisani vsebini. Precej je meditiranja.
Tretji stavek je pokazal zahteven dialog violine in klavirja, a s še premalo aktivnega izvajanja, četrti stavek pa je izzvenel zelo odločno, a na nekaj mestih skorajda pregrobo. Brahms je velik preizkus zrelosti, in če ga izbereš že kot študent, to pomeni, da si na pravi poti.
Za konec smo poslušali pri nas malo znanega Efrema Zimbalista.
Ugledni violinist Efrem Zimbalist (1889–1985) se je rodil v Rusiji in se pozneje preselil v ZDA, kjer je poučeval in skoraj tri desetletja
tudi vodil Inštitut Curtis v Filadelfiji. Deloval je tudi kot skladatelj
in leta 1921 ustvaril Koncertno fantazijo na teme iz opere Zlati petelin Nikolaja Rimskega – Korsakova. Posvetil jo je svojemu profesorju na Sanktpeterburškem konservatoriju Leopoldu Auerju. Vse od začetnega energičnega vzklika je violina vseskozi v ospredju, v dominantni vlogi solističnega glasbila, ki se predstavi tako s tehnično zahtevnimi kot lirično spevnimi odseki in v različnih izraznih odtenkih. (Iz programa).
V izvedbi je bilo najprej veliko igrivosti, virtuoznosti, pa tudi melodičnosti ali spevnosti, sledil je poizkus predstavljivosti opernega dogajanja s precej kontrasti, ki so se stopnjevali v energičnost violinske igre do efektnega konca.
S tem se je končal zelo uspel nastop nedvomno nadarjeve violinistke iz glasbeno zgodovinsko bogate Odese.
Andrej Ilienko
V drugem delu koncerta je nastopil pianist Andrej Ilienko.
Andrej Ilienko (2001) je glasbeno pot začel leta 2006 na izolski
podružnici Glasbene šole Koper, jo nadaljeval na umetniški smeri
Gimnazije Koper, diplomiral z odliko na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti Gradec, trenutno pa študira na Univerzi za
glasbo, gledališče in medije v Hannovru. Njegovi mentorji so bili
Denis Masliuk, Selma Chicco Hajdin, Ajami Ikeba, Zuzana Niederdorfer, trenutno je v razredu Eve Kupiec. Je dobitnik številnih
nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, kot so Mednarodno glasbeno tekmovanje Mladi talenti mesta Gorica, Nagrada Isola del Sole v Gradežu, Tekmovanje za štipendijo Martha Debelli v Gradcu, in TEMSIG, kjer je marca 2025 osvojil prvo nagrado. Nastopal je po Italiji, Avstriji in Sloveniji, med drugim s samostojnimi recitali v ciklu Pianissimo, SMA in na festivalu Piano City Pordenone. Večkrat je tudi snemal za Radio Koper in ARS. Poleg rednega študija se izpopolnjuje na mojstrskih tečajih pri uglednih profesorjih, kot so Leonid Margarius, Milana Černjavska, Dimitrij Aleksejev in Ruben Dalibaltajan. Dejaven je tudi kot komorni glasbenik in je član fundacije Yehudi Menuhin – Live Music Now. Redno nastopa na komornih festivalih in koncertnih ciklih, kot so Carniarmonie, Mladi virtuozi ter Armonie in città.
Andrej Ilienko si je za svoj nastop izbral dva zelo kontrastna skladatelja: Schuberta in Bartoka.
Klavirski del koncertnega večera začenjajo priljubljeni Glasbeni trenutki, D. 780, Franza Schuberta (1797–1828). Šesterica
skladb je izšla leta 1828 v privlačnem francoskem naslovu
Six moments musicaux, ki si ga je domislil založnik, skladatelj
pa je dve že prej objavil z opisnimi naslovi v božičnih zbirkah:
tretjo leta 1823 kot Air russe, šesto pa leto pozneje z naslovom
Plaintes d’un troubadour.
Čeprav so nastale prvenstveno z namenom razvedrilnega hišnega muziciranja, izkazujejo bogato skladateljevo motivično in harmonsko invencijo ter sposobnost subtilnih premen čustvenih nians. Slišati bo štiri miniature: Allegro moderato je živahna in gracioznega plesnega karakterja; Moderato začenja tokatni prvi del, po nenadni cezuri pa nastopi umirjeni lirični del intimne narave, sledi vrnitev v kontrapunktirano motoriko baročnega prizvoka, kratka zaključna koda pa prinese spomin na zasanjani srednji del. Allegro vivace je ognjevito energičen galop brez predaha, sklepni Allegretto pa razgrinja introspektivno emocionalno globino in z uporabo skromnih sredstev, kot so harmonski zasuki in dinamični kontrasti, očara z izdatno izpovedno močjo. (Iz programa).
Pianist je želel že pri Allegro moderato narediti uvodni vtis kakega slavnega Horowitza, a je nasploh njegov ton še v razvoju ali iskanju lepote, ki je vedno bistvena. Tehnično so pianisti večinoma zelo dobri, a vedno pridemo do temeljnega problema; kakšen tok znajo ustvariti, kaj slišijo, kako izvedbo v vsakem trenutku nadzirajo. Za to so potrebne ogrome izkušnje. Pogrešal sem večjo spevnost, ker je Schubert vse gradil na vokalu, se pravi na človeškem glasu. Naslednji Moderato je bil tekoč, a še ne dovolj lahkoten. Allegro vivace je bil zelo odločen in dramatičen, sklepni Allegreto pa mehak, skoraj sanjav, kot kakšna refleksija.
Béla Bartók (1881–1945) je Sonato za klavir, Sz. 80, ustvaril leta 1926, ko je bila njegova ustvarjalnost izrazito usmerjena v klavirska dela. Sonata izkazuje več značilnosti skladateljevega svojstvenega glasbenega jezika, kot so perkusivna obravnava klavirja z izrazito ritmiko, vpliv preteklih mojstrov pri formalni zasnovi in obdelavi gradiva, vnašanje folklornih elementov z izvirnim glasbenim izrazom. Energični prvi stavek Allegro moderato je impresivno ritmičen in klavir obravnava kot tolkalo.
Ostinatni ritmični naboj pestrijo številne spremembe takta in akcenti, ognjena zvočnost pretežno forte dinamike je disonantna. Sostenuto e pesante je poln izraznih kontrastov, a vendar prinese umiritev. Zaznamovan je z žalobno tesnobo, ki jo prikličejo že začetne repeticije. Zanimivo, da je v tem drugem stavku skladatelj predvidel izvedbo nekaj tonov, ki jih je omogočal zgolj model Imperial koncertnega klavirja Bösendorfer s povečanim obsegom v basu, s skupno 97 tipkami. Delo zaokroži radoživi Allegro molto, ki zvočno ponese v ruralno okolje s plesnim vzdušjem. (Iz programa).
Tradicionalno vino ob koncu koncerta
Tu je bil pianist čisto bartokovsi, izrazno zelo močan – Allegro moderato, skoraj divji, a smo čutili madžarski prepoznavni melos. Sostenuto in pesanje je bil bilj počasen, lahko bi rekli moderen, v iskanju pristnega izraza s ponavljanjem fraz in stopnjevanjem dinamike. Allegro molto je imel precej sinkopiranih mest, bil je ritmično in dinamično razgiban, a ne grob, prej lahko plesen, čeprav zahteven v nespevni melodični dikciji, ki proti koncu pridobiva na dinamični moči.
Pri Andreju Ilienku smo prav tako opazili željo po odkrivanju pianističnega sveta, da ne bi ponavljal tistega, kar najraje igrajo že drugi pianisti.
Marijan Zlobec