V Viteški dvorani Križank se nadaljuje cikel koncertov Festivala Ljubljana v sodelovanju s Konservatorijem Vincenzo Bellini iz Catanie na Siciliji, bodisi da nastopajo sami pofesorji ali pa s konservatorijem povezani gosti, kot se je zgodilo na zadnjem koncertu, ko so skupaj nastopili trije že zreli glasbeniki z velikimi mednarodnimi koncertnimi izkušnjami.
Trije glasbeniki, vse fotografije Marijan Zlobec
Nastopili so violinistka Héloïse Geoghegan, violončelist Giancarlo Trimboli in pianist Francesco De Zan.
Irska violinistka Héloïse Geoghegan se je izobrazila v Nemčiji in
v rodni državi, kjer je diplomirala z odliko na Univerzi za glasbo
in gledališče Felixa Mendelssohna Bartholdyja v Leipzigu pri
Mariani Sîrbu ter na Univerzi v Limericku, kjer je tudi umetnica v
rezidenci z zasedbo Trio Bellatrix. Svoje znanje je poglabljala pri
glasbenikih, kot so Ștefan Gheorghiu, Jean-Jacques Kantorow,
Emanuel Borok, Bruno Giuranna, Nora Chastain in Menahem
Pressler. Njen umetniški vzpon jo je popeljal do solističnega debija
v Carnegie Hallu v New Yorku in Wigmore Hallu v Londonu, po
katerem je o njej poročala revija The Strad. Kot solistka je nastopila s Filharmoničnim orkestrom iz Osla, Simfoničnim orkestrom
zvezne države Mehika in Irskim komornim orkestrom ter več let
sodelovala z Gewandhaus orkestrom Leipzig in Nemško radiotelevizijo MDR. Ob tem ostaja dejavna komorna glasbenica, ki
je igrala v dvoranah, kot sta Gledališče na Elizejskih poljanah v
Parizu in Hiša glasbe v Portu.
Giancarlo Trimboli je italijanski violončelist, ki je študiral na Konservatoriju Agostina Steffanija v Castelfranco Venetu pri Enzu
Eganu in Paolu Serafinu ter diplomiral pri Lucianu Simonciniu na
Konservatoriju Francesca Venezze v Rovigu. Že v mladih letih se je
posvetil komorni glasbi in z zasedbo Trio Malipiero osvojil več nagrad na italijanskih in mednarodnih tekmovanjih v Vittoriu Venetu, Palmi, Pavii in Pistoii ter se izpopolnjeval pri ansamblih Trio iz Trsta, Trio Altenberg in Trio Čajkovski. Koncertiral je po vsej Evropi in Aziji, med drugim v Franciji, Sloveniji, Španiji, na Slovaškem, Hrvaškem in Kitajskem. Sodeloval je z Orkestrom Nacionalne akademije sv. Cecilije v Rimu ter deloval v opernih gledališčih v Cagliariju in Trstu, od leta 2010 pa je stalni član Orkestra Padove in Veneta. Njegova diskografija obsega sodobna dela za založbe Stradivarius, CPO in Brilliant kot tudi baročni in klasicistični repertoar za založbe Decca, Sony in Deutsche Grammophon.
Italijanski pianist Francesco De Zan se je izobrazil na
Konservatoriju Cesareja Pollinija v Padovi pri Giorgiu Lovatu,
kjer je leta 1987 diplomiral z odliko, nato pa se je izpopolnjeval
pri priznanih glasbenikih, kot so Gino Gorini, Edith Fischer, Alexis
Weissenberg, Martha Del Vecchio in Bruno Bettinelli. Poleg tega
je z odliko diplomiral iz filozofije na Univerzi v Benetkah. Kot koncertni pianist je nastopal v številnih italijanskih in mednarodnih
dvoranah ter sodeloval z uglednimi glasbeniki, med njimi Francescom Manaro, Christophom Coinom, Valerijem Ojstrahom, Stefanom Paglianijem, Francom Petracchijem, Patrickom
Demengo in Vladimirjem Mendelssohnom. Od leta 2010 sodeluje pri organizaciji družbenega orkestra in zbora Musicainsieme a Librino v Catanii, januarja 2021 pa je postal direktor italijanske veje venezuelskega programa El Sistema, namenjenega mladinskim orkestrom in zborom.
Iz predstavljenih biografij ni razvidno, da je kateri izmed glasbenikov profesor na Konservatoriju Vincenzo Bellini, niti da nastopajo skupaj kot kak trio z daljšo kariero, kako so prišli skupaj za ljubljanski nastop pa ne vem. Na koncu uspešnega koncerta so se z odra zahvalili in dodali skladbo Terra Aria iz leta 2019 Giovannija Sollime. To je v bistvu koreografska glasba, kot najdemo na spletu zanimiv video posnetek.
Giovanni Sollima je skladatelj in violončelist, foto splet
Kot uvod v koncertni večer je nastopila violinistka ob spremljavi poanista z Mozartovo Sonato za violino in klavir št. 32 v
B-duru, K. 454 I. Largo – Allegro, II. Andante, III. Allegretto.
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je Sonato za violino
in klavir št. 32 v B-duru, K. 454 napisal aprila 1784 na vrhuncu svojega ustvarjalnega obdobja na Dunaju, ko je skladal nekatera svoja najizvirnejša in najzrelejša dela. Nastala je za italijansko violinistko Regino Strinasacchi, s katero jo je skladatelj tudi premierno izvedel v Gledališču pri Koroških vratih (Kärntnertortheater) v navzočnosti cesarja Jožefa II. Ker mu je do koncerta zmanjkalo časa, je napisal le violinski part, zato je med nastopom igral po spominu, pred seboj pa je imel prazen notni zvezek. Sonata velja za eno prvih del, v katerih je razmerje med inštrumentoma povsem izenačeno: violina ni več poenostavljena spremljevalka klavirja, temveč enakovreden sogovornik v
prepletenem in duhovitem dialogu. Gre za prvo izmed treh velikopoteznih mojstrovin, ki zaokrožujejo Mozartov opus v tej komorni zvrsti.
Skladba se odpre z nenavadno počasnim uvodom, ki ustvarja slovesno ozračje in pripravi kontrast z ritmično prožnim
in tematsko razgibanim Allegrom. Andante razkriva Mozartovo
značilno liričnost, bogastvo melodičnih idej in trenutke subtilnih harmonskih preobratov, ki že nakazujejo poznejšo izraznost
romantične glasbe. Allegretto je oblikovan kot igriv rondo, v katerem skladatelj doseže popolno ravnotežje med eleganco in
virtuoznostjo. (Iz programa brez navedenega avtorja).
Pri solistki Héloïse Geoghegan smo najprej opazili zvok njene violine, za katero v samem programu ni bilo sporočila, katera je, je bila pa omenjena v napovedi koncerta, češ da igra na violino Tommasa Carcassija iz leta 1731. Zvok se je zdel precej grob, močan, ne posebno privlačen, blag, prej oster in se ni primerjal ali prilegal Mozartovemu čistemu klasicizmu bolj prefinjene interpretativne zahteve. Solistka je ves čas igrala dinamično in angažirano, a je bilo te intenzivnosti še preveč in bi bilo bolje, ko bi se posvetila Mozartovi lahkotnosti in več niansam že v prvem stavku. V drugem je bilo več blagega zvočnega utripa, a še vedno s poudarkom na izrazni moči, kor da bi si želela Mozarta podrediti. Klavirska spremljava je bila korektna z nekaj opaznimi solo pasažami. Allegretto je bil v celoti precej okoren, kot da bi se nastopajoča bala muzikalne žlahtnosti, kaj šele vznesenosti, ampak jima je bil dovolj profesionalizem. Tudi aplavz je bil bolj skromen.
Po Mozartu je bil skok do Debussyja kar velik. Nastopil je violončelist Giancarlo Trimboli.
Pozno ustvarjalno obdobje Clauda Debussyja (1862–1918)
zaznamujeta neizprosna bolezen in vojni čas, ki sta skladatelju
kljub telesni izčrpanosti prinesla nenavadno zbranost in zgoščen
izraz. V tem času se je odločil ustvariti cikel šestih sonat za različne
zasedbe, s katerimi bi se poklonil francoski glasbeni tradiciji 18.
stoletja, zlasti Françoisu Couperinu in Jean-Philippu Rameauju,
ter bi jih posvetil svoji drugi ženi Emmi Bardac. Vendar mu je uspelo dokončati le tri: za violončelo in klavir, za violino in klavir ter za flavto, violo in harfo. Prva izmed njih, Sonata za violončelo in
klavir, je nastala leta 1915 in kaže Debussyjevo pozno slogovno
preobrazbo: opustitev impresionistične razpršenosti v korist jasnosti, zaključene forme in harmonske zgoščenosti.
Skladatelj jo je opisal kot »skoraj klasično v najboljšem pomenu besede«. Najprej jo je želel poimenovati Pierrot, jezen na luno, kar razkriva njegovo rahlo identificiranje z arhetipom žalostnega, a hkrati mestoma razigranega klovna. Sonato uvaja Prolog z značilno ritmično figuro, iz katere se razvije tema z grenkim, zamišljenim značajem, medtem ko osrednja epizoda hipno prinaša nekoliko več
živahnosti in kontrasta.
V Serenadi violončelo prevzema vlogo drugačnih instrumentov, najprej kitare, nato pa še mandoline in flavte. Zaključni Finale prinaša vedro energijo, ki pa se večkrat umakne introspektivnim trenutkom in razkriva skladateljevo zrelo, poglobljeno izraznost. (Iz programa).
Impresionistični Debussy je tu stopil v korak s časom in bolj v naročje utripa in vpliva tedanje dunajske izjemne generacije, po drugi srani pa že dogajanja okrog prve svetovne vojne, ki je bila bolj vseevropska kot nam najbolj znana Soška fronta. V tej glasbi ni ne luči in ne lahkotnosti, vse je bolj meditativno, razmišljujoče, kot da bi se skladatelj vprašal kaj je zdaj, kaj se nam dogaja ? Violončelist je bil tu ekspresiven, klavirska spremljava pa močna, izrazita.
Drugi stavek se je s pizzicatom zdel še bolj moderen, malo je bilo spevnosti, več igrivosti. Tretji stavek je pokazal več dinamike do efektnega konca.
V drugem delu so nastopili skupaj kot trio in izbrali Brahmsa.
Johannes Brahms (1833–1897) je Klavirski trio št. 1 v H-duru,
op. 8, začel pisati leta 1853, pri komaj dvajsetih, prav v času,
ko ga je violinist Joseph Joachim v Düsseldorfu seznanil z zakoncema Schumann. Sprejela sta ga z izjemno naklonjenostjo in
radodarnostjo; Robert je o njem napisal članek, v katerem ga
je imenoval za naslednika Ludwiga van Beethovna, kasneje pa
ga je predstavil vodji založbe Breitkopf & Härtel, s čimer mu je
odprl vrata v skladateljski svet.
Leto pozneje je Brahmsa pretresla novica o poskusu samomora Roberta Schumanna, kar je morda vplivalo na izrazite kontraste tria, ki se začne v žarečem H-duru in konča v temačnem h-molu. Proti koncu življenja se je k skladbi vrnil in jo temeljito predelal. Prijatelju je sicer zapisal, da staremu delu »ni nadel lasulje, temveč mu je le nekoliko uredil lase«, vendar je nova različica iz leta 1889 bistveno krajša, formalno bolj zgoščena in harmonsko prečiščena.
V njej Brahms spretno prepleta odseke topline in lirične mehkobe z nenadnimi izbruhi vihravosti in notranje napetosti. Allegro con brio se začne z dolgim uvodom violončela ob spremljavi klavirja, nato pa se pridruži še violina in oblikuje razkošen dialog treh glasov. Scherzo prinaša lahkotnost in gibčnost, ki ju občasno prekinjajo dramatični, skoraj beethovnovski izbruhi, medtem ko kontrastni trio predstavi spevno temo s pridihom valčka. Počasni tretji stavek, – Adagio -, zasnovan kot tridelna pesem, združuje koralno slovesnost in zadržano meditativnost, ki morda delno razkriva skladateljeva skrita sporočila. Finale z značilno kromatično in punktirano temo prinaša boj med upanjem in obupom. Čeprav se svetli dur večkrat prebije skozi, se na koncu vendarle zdi, da prevlada obup. (Iz programa).
Brahms
Brahms je bil v celoti zelo angažiran in izpovedno večplasten, vse je bilo tako, kot o delu piše v samem pogramu, le da se te dotakne na drugačen način kot druga skladateljeva komorna dela. Nekaj se je premikalo v glasbenikovi notranosti, emotivna gibanja, prizadetost, usodnost, temačnost, zato ne preseneča po viharnosti pred koncem pomiritev. Začetna skorajda vihravost je obetala drugačen razvoj, ki je bil poln dinamike in že skorajda epskosti. Skozi vso interpretacijo je bilo veliko posameznih solov, dialogov, ujemanja, prehajanja, poudarjanja, več dinamike kot zadržanosti, več vznesenosti, čeprav na koncu vendarle prideš do spoznanja, da je bil Brahms tu posebej prizadet.
Dodatek
Po aplavzih in obveznih steklenicah vina so se odločili za omenjeni dodatek.
Marijan Zlobec