Mladinska knjiga je pripravila predstavitev najbolj nemogočih “skupnih” knjig, ki kažejo kontraste sodobnega sveta, kjer se zdi, da vsakdo vleče na svojo stran, izvaja svoj egoizem na individuali, kolektivni in planetarni ravni. Se zabava in uživa v dobri domači hrani, gleda na vsesplošni propad planeta Zemlja, a ga vse to ne briga, ne skrbi in ne ukrepa. Bo že kdo drug in na stroške drugega.
Urednica Nina Žitko Pucer in Uška Fartelj, vse fotografije Marijan Zlobec
Srečanje z avtorjema knjižnih novosti Mladinske knjige, pisko spremne besede, urednicama in urednikom, se je zdelo kot da je svet iz tira in da prihaja nekdo, ki ga bo na novo uredil, še zlasti sedaj, ko v Braziliji poteka mednarodno srečanje, kjer razpravljajo o posledicah klimatskih sprememb.
Urednica Aleksandra Kozarov in Sam Baldwin
Na tokratni predstavitvi novih knjig smo se veselili prav posebnega gosta, Sama Baldwina, avtorja knjige s podnaslovom Kako sem se zaljubil v Slovenijo. Ampak avtor je Slovenijo medtem že zapustil in se preselil na avstrijsko Koroško, kjer je očitno še lepše. Še posebej, če je magnet ljubezen. Knjigo je prevedla Maja Kraigher.
Sam Baldwin je živel in delal v domači Angliji, na Škotskem, v Kanadi, na Japonskem, za krajši čas tudi v Španiji, v Slovenijo se je zaljubil in poudarja njene lepote, ki da se je sami ne zavedamo dovolj. Naš gost se je že naučil slovensko, a v slovenščini javno raje še ne govori. Manj se je zdel prepričljiv z naštevanjem slovenskih jedi, ki jih je spoznal in jih ceni: žlikrofi, gibanica, bograč, kranjska klobasa.
Sam Baldwin nam zagotavlja, da je Slovenija lepa
Prisrčna, z angleškim humorjem začinjena ljubezenska izpoved o naši podalpski deželi. Avtor je v njej popisal zgodbe o slovenskih ljudeh, krajih, slovenski birokraciji, navdušenju, drugačnosti, stereotipih …
Sam Baldwin je pisatelj, novinar in popotnik, a se je zdel na predstavitvi štirih knjig najbolj plah. Še posebej, ker je nastopil kot adnji in je spremljal energičnost vseh nastopajočih pred njim, še posebej žensk.
Uvodna predstavitev Urške Fartelj, najbolj priljubljene slovenske kulinarične ustvarjalke in vplivnice, ki je predstavila Testenine, novo knjigo iz svoje serije 220 stopinj poševno, se je zdela kot napoved pričakovanja kakšne skorajšnje postrežbe, a iz nobenega prostora ene največjih knjigarn med Milanom in Dunajem, to je Konzorcij MK, ni nič zadišalo in tako smo o testeniah lahko le sanjali oziroma poslušali zgodbe, kot se v knjigi kažejo precej pripovedno, avtobiografsko, humorno, družinsko, morda celo vzgojno, okoljsko, vrtičkarsko… Testenine v njenih receptih nenadoma niso več tipične italijanske, ampak slovenske, z domačo šalšo, kot pravijo Primorci, ona pa je rekla le domači pelati z očetovega vrta. Očitno stari časi, ko so doma kuhali zelo zrel paradižnik, ga dajali v tekstilno vrečo, skozi stene katere se je voda odcedila in smo dobili najboljši rdeč še vedno gost domač namaz, ga dali v steklen kozarec in na vrhu dodali pol prsta olja, še niso minili.
Testenine se je z rokami
Suverenost Uške Fartelj je očitno medijsko knjižno še odmevnejša od izbranih jedi michellinovke Ane Roš in njene knjige, ki očitno ne ponuja dovolj ljudske kulinarike, tiste, ob kateri se ob domači hrani do sitega naješ in rečeš dobro je bilo.
Prepričljiv nastop
Zanimivo, da na predstavitvi knjige ravno o tem kontrastu nismo slišali ničesar: med snobovsko in domačo pristno, enostavno kulinariko, ki je lažje osvojljiva, kar je avtorica omenila kot prenos lastnih kulinaričnih veščin na svoja otroka. Kot ona Menartova antologija poezije Iz roda v rod duh išče pot. Zakaj je poševno ravno 220 stopinj, si ne znam predstavljati, razen da gre namesto na desno v levo ? No, v resnici gre za 220 stopinj v pečici.
Urška Fartelj je doslej izdala že šest poševnih knjig v smeri 220 stopinj v skupni nakladi okrog 35.000 izvodov, kar pomeni, da Slovenci vedno želijo v kulinariki še kaj novega, svežega, okusnega, domačega, še posebej družinskega. Ampak kot Primorec se niti v sanjah ne bi odpravil na testenine v njeno rodno Prekmurje. Je to moj kulinarični predsodek in izrekanje krivice avtorici ? Kaj sama pravi ?
»Mene testenine osrečujejo. In ker je srečo treba deliti, je pred vami knjiga receptov za testenine. Ko sem jo pisala, sem jo poskusila sestaviti tako, da bo res vsakdo lahko izbral ali pripravil svoje najljubše testenine. Kombinirate lahko tako vrsto testa, obliko testenin kot omako. Prav vsake lahko naredite, tako brezglutenske kot brez jajc, brez mesa ali brezmesni različici dodate kos mesa. Izbira je kot vedno vaša.«
Urednica Nina Žitko Pucer in Uška Fartelj
In kaj pravi Mladinska knjiga ?
Testenine niso le priljubljena hrana, so sreča, spomini in toplina doma. In ker je srečo treba deliti, vam Urška v tej knjigi pokaže, kako pripraviti testenine različnih oblik in barv čisto od začetka ter kako jih združiti z raznimi slastnimi nadevi in sočnimi omakami. Sebe in svoje najdražje boste lahko razvajali z več kot 200 recepti, od preprostih jušnih rezancev do nadevanih testenin, od štrukljev do njokov, od slanih dobrot do sladkih poslastic. Naj vas branje te knjige in kuhanje povežeta z obiljem dobrega. Ker sreča je krožnik testenin!
Ob izidu svoje prve knjige je zapisala: »Hrana je kot dobro olje, od katerega je odvisno, kako bo tekel naš motor.« Motorno olje je vsekakor zelo izbrano za vsak avtomobil posebej, tega se spominjam še iz gimnazijskih časov, ker so eni že takrat imeli radi le Shell, drugi pa Mobil, kakšen pa tudi Esso in PB…
Urednik Mitja Pucer
Ampak te uvodne predstave, kot da že živimo v kulinaričnem raju, so v nadaljevanju doživele pravcati šok Mitje Pucerja z naštevanjem raznih procentov in odnosov v svetu, kdo kaj ima in s čim vse razpolaga, pa seveda koliko hrane zavržemo, nihče pa se nikoli ne vpraša, kako hitro se hrana lahko pokvari in ni več užitna in je njeno uničenje ali zavrženje za človeka lahko le rešitev. Za kakšne živali pa še morda preživetje vrste ?
Šlo je za uvod v predstavitev knjige Jasona Hickela Manj je več, h kateri je napisala spremno besedo dr. Lučka Kajfež Bogataj, priznana klimatologinja in borka za razsvetljevanje ljudi, če že nima dejanskega vpliva na politiko, kot vidimo npr. klimatsko dogajanje v Sloveniji, ki ga ne obvladujemo niti na lokalni ravni, medtem ko se zdi na globalni boj že izgubljen, ker je vizija nerazvitih držav, civilizacij, gospodarstev… samo razvoj in s tem vstop v domeno največjih škodljivcev razvitega sveta. Omenila je egoizem, lakomnost, oblastiželjnost, grabljenje bogastva, ki se na koncu izkaže kot odvečno, saj ga ne moreš niti porabiti, ne kupiti sreče in ne ohraniti narave v vsej njeni bogati pojavnosti. Pri njenih nastopih vedno dobiš vtis, kot da se bori z mlini na veter, kar pa je zastarela fraza, ker so medtem že nastale vetrne centrale, ki pa verjetno prav tako negativno vplivajo na okolje.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj
Zanimiva je bila njena predstavitev avtorja, ker ga osebno pozna in garantira njegovo poštenost, analitičnost, kritičnost, neideološkost, brez vplivov od zunaj na morebitno vsebino knjige. Knjig o klimatskih spremembah morda niti ni tako težko pisati, kot pa je izredno težko koga od vodilnih zlasti svetovnih politikov prepričati, da je razvoj le v takojšnjem potegu zasilne zavore.
Presenečenje v njenem nastopu je bilo omenjanje izstopa iz holocena, ki se je začel z industrijsko revolucijo, ki je bila vezana na rabo fosilnih goriv. Premog je začel nadomeščati drva že pred tristo leti, kar je sprožilo industrializacijo in pospešilo trgovino… Po drugi svetovni vojni pa je nastopilo obdobje velikega pospeševanja z globalizacijo z mednarodnimi komunikacijskimi, ekonomskimi in finančnimi mrežami. V zadnjim petdesetih letih smo doživeli tudi izjemen porast človeške populacije: s treh na osem milijard.
Ni pa rekla, da ostaja logika kapitala še vedno največja.
Posredno, a neizrečeno se zdi, da postaja človeštvo na Zemlji vse bolj nestrpno, ker se čuti ujeto, še malo, pa bomo vsi v zaporu, bi se dalo pomisliti, a te besede še nismo slišali.
Knjigo je prevedel Matija Perc.
In kaj pravi MK ?
O škodljivosti rastoče proizvodnje in potrošnje
Izjemna knjiga opisuje glavno hibo kapitalističnega ekonomskega in družbenega sistema: njegov temeljni pogoj, da se mora nenehno širiti in rasti (ker mora ves čas ustvarjati profit), sicer propade. Vendar ima ta eksponentna rast dolgoročne posledice, kot so grozljiva neenakost, nepravična razporeditev virov in bogastva, še večje bogatenje elit in politična nestabilnost, predvsem pa brezobzirno uničevanje okolja in pustošenje narave zaradi vse intenzivnejšega pridobivanja surovin, velike potrošnje in ustvarjanja odpadkov.
Človeštvo mora zmanjšati škodljive vplive na okolje, da si bo narava opomogla, skrčiti obseg proizvodnje in potrošnje, ki ne prinašata nobene koristi revni večini sveta, temveč sta z edinim motivom profita za najbogatejše le še sama sebi namen, ter za klimatske spremembe usodna fosilna goriva nadomestiti z okolju prijaznimi in vzdržnimi viri energije.
O avtorju
Jason Hickel (1982) je priznani ekonomski antropolog. Več let je preživel med migranti v Južni Afriki, kjer je pisal o izkoriščanju in političnem uporu proti apartheidu. Je avtor treh knjig, redno piše za Guardian in Al Jazeero, deluje pa tudi kot svetovalec za Evropski zeleni dogovor. Živi v Londonu.
Na srečanju so kot tretjo predstavili knjigo avtorice Robin Wall Kimmerer Obilje in vzajemnost v naravnem svetu. Knjigo je prevedla Maja Kraigher.
V knjigi nas ameriška staroselka vabi k razmisleku o viziji sveta, v katerem bogastvo ne pomeni kopičenja, temveč kakovost odnosov.
Nežen poziv k preobrazbi vrednot
Kaj, če bi bogastvo merili s hvaležnostjo in ne z lastništvom? V tej poetični in pronicljivi knjigi nas Robin Wall Kimmerer – botaničarka, pripadnica staroselskega ameriškega ljudstva – vabi k premisleku o drugačnem odnosu do narave in sveta. Skozi zgodbo o šmarni hrušici razgrinja vizijo sveta, v katerem bogastvo ne pomeni kopičenja, temveč kakovost odnosov – z ljudmi, naravo in skupnostjo. Navduši nas s toplino, modrostjo in nežno močjo pripovedovanja. Knjiga je hkrati meditacija o naravi in ganljiv poziv k preobrazbi naših vrednot in dejanjem, ki se lahko začnejo že s košaro jagod, podarjenih sosedu.
V naravnem svetu vlada ekonomija obdarovanja
Knjiga ponuja upanje v tem temnem času vojn, razkroja družbe, pretiranega konzumizma, individualizma in zahtev po nenehni rasti. Avtorica poudarja, da je človeštvo neločljivo povezano z naravnimi sistemi, darovi narave pa nas spodbujajo k hvaležnosti in odgovornemu ravnanju z okoljem. Navdihujoči eseji nam pokažejo, kako posnemati delujoče modele iz narave, ki temeljijo na vzajemnosti, darovanju in sodelovanju in bi lahko zamenjali brutalno ekonomijo nenehnih zahtev po čedalje več. Za vse, ki verjamete, da narava ni vir, temveč dar. (Iz predstavitve MK).
Slišali smo ugotovitev, da se obe knjigi dopolnjujeta ali da sta kot par, ki govori o isti temi.
Resnica je, da vse knjige govorijo o življenju.
Marijan Zlobec