V Slovenski kinoteki je bila priložnostna slovesnost v spomin in počastitev Pier Paola Pasolinija ter predstavitev slovenskega prevoda knjige Pasolini in smrt nam znanega slikarja in filozofa Giuseppeja Zigaine. Knjiga je izšla pri založbi eBesede; njen urednik je Zdravko Duša, izvršna urednica pa Petra Vidali.
Uvodni nagovor je imel založnik Zdravko Duša, ki se je spomnil, da je knjigo v srbohrvaškem prevodu bral že pred petnajstimi leti (izšla je leta 2005), o še danes aktualni knjigi pa sta se pogovarjala njena prevajalka Alenka Jovanovski in pisec spremne besede dr. Miklavž Komelj, ki je Passolinija tudi sam prevajal in njegov obširen opus, zlasti pesniški v furlanščini in italijanščini, dobro pozna.
Kdaj je vstopil Passolini v slovenski kulturni prostor je težko reči, verjetno pa preko filma, če se spominjamo Medeje z Mario Callas, ki je bila in ostaja pevka tisočletja, kot jo je bila že pred tridesetimi leti opredelila naša setovno znana pevka Marjana Lipovšek.
Dr. Miklavž Komelj je knjigo predstavil:
»V knjigi Pasolini in smrt poskuša Giuseppe Zigaina (1924–2015), režiserjev prijatelj in znan italijanski slikar, v skladu s Pasolinijevo v Heretičnem empirizmu zapisano mislijo, da je smrt za življenje kot montaža, ki to življenje retroaktivno poveže v smiselno celoto in obenem omogoči, da je zares izraženo, podati svojo interpretacijo Pasolinijeve nasilne smrti. Vidi jo kot nekaj, kar je bilo kar najgloblje povezano z njegovim delom; prepričan je, da je Pasolini vnaprej videl ali slutil, da bo umorjen. Še več: način, kako je bil umorjen, dojema kot skrajno konsekvenco njegovega lastnega hotenja po tem, da bi se totalno izrazil, in obenem kot nekakšno z obredno natančnostjo načrtovano samožrtvovanje, ki naj bi v skupnosti, ujeti v paraliziranost potrošniške družbe, znova prebudilo ustvarjalno energijo mita in naj bi imelo tako rekoč kozmogoničen pomen.«
Bistvo sporočila Miklavža Komelja pa je, da se knjiga bere skoraj kot kriminalka in da je pri ugotavljanju vzroka Pasolinijeve smrti preskromna. Ne strinja se s tezo, da je Pasolini ravnal tako, kot da bi smrt sam iskal, kar razume kot mitologizacijo in estetizacijo tega umora. Sam sprejema zadnje zgotovitve, češ da je šlo za politično motiviran umor, povezan z dejstvom, da je Pasolini raziskoval prepovedane teme, ko je segel globoko v mafijsko podzemlje italijanske politike, saj je raziskoval ozadje umora Enrica Matteia in vpletenost Eugenia Cefisa v ta umor, pa tudi ozadje neofašističnega terorizma. Pasolini je o tem pisal v nedokončanem romanu Nafta in malo pred smrtjo dal javno vedeti, da o tem dogajanju ve preveč. V to dogajanje naj bi bila vpletena tudi CIA.
Kot pravi Komelj, ta najbolj bistvena politična dimenzija v Zigainovi knjigi manjka. Njena odlika pa je v tem, da je Zigaina globoko vstopil v dojemanje Pasolinijeve ustvarjalnosti in ustvarjalnih postopkov. Zigaina je bil sam slikar, v Ljubljani je sodeloval z Zoranom Kržišnikom kot direktorjem Moderne galerije in Mednarodnega grafičnega bienala, Pasolinija je spoznal leta 1946 in ostal z njim prijatelj do smrti.
Komelj omenja, da je bil med gosti, ki jih je Zigaina povabil med snemanjem Pasolinijeve Medeje na veliko slavje v svojo vilo v Červinjanu – poleg Marie Callas – slovenski slikar Zoran Mušič, ki pa je bil tedaj verjetno v Benetkah.
Komelj v pogovoru ni odprl vprašanja o možnosti, da Pasolinijeva Nafta v resnici ni bila skrajšana, ampak je bil to strukturno – kompozicijski postopek in je Pasolini v bistvu objavil vse, kar je bil napisal ?
Maria Callas kot Medeja
Prav tako ni bilo kaj dosti možnosti, da bi Pasolini o sami mafiji vedel preveč in da bi bil to vzrok za njegov umor. Še manj pa je bilo kake krimnalistične možnosti sklepanja. kaj in kako se je vse dogajalo, še posebej o možnosti podtaknjenega mladoletnega prostituta, kar odpira nove tabu teme, zlasti o tem, kakšna je bila Pasolinjeva spolna usmerjenost in na kaj je bil spolno občutljiv. Bolj se di, da so mu naivnega mladeniča podtaknili tako da je lahko sledila mafijska smrtna kazen, potem ko se je njen načrt začel uresničevati ?
V knjigi je precejšen del namenjen srečanju Pasolinija in Marie Callas v beneški laguni, ki je kot Grkinja, čeprav doma ni živela veliko let, prej zelo malo, na Jadranu z otočki odkrila možnost ambienta, primerljivega z grškim. Scenarij je dopolnjeval sam Pasolini leta 1969, a ni znano, ali je Callas imela kaj vpliva.
Ima pa Zigaina en stavek, ki nam daje misliti: “Medeja/Callas v filmu in Pasolini v realnosti – oba zapuščena v ljubezni – se ubijeta.” To je eden najhujših stavkov, ker posredno pove, da je Callasova doživela ljubezenski poraz, potem ko je Onassisu rodila mrtvega sina in se je on potem zlahka odločil za Kennedyjevo vdovo Jacqueline, glas pa je izgubila že poprej, kar se s posnetkov sliši.
Maria Callas in Pier Paolo Pasolini v naravnem okolju filma Medeja, Cappadocia, 1969
Pasolini pa je kot pesnik, pisatelj, filmski režiser dosegel prav tako vse, Italija pa je bila tedaj morda bolj mafijska, in to pa vseh ravneh, a tudi konfliktna (Rdeče brigade, ugrabitev in umor Alda Mora, afera Craxi, atentati na Siciliji…). Zigaina seveda o tem ne piše.
Maria Callas in Pier Paolo Pasolini pri snemanju filma Medeja, 1969
Tako kot je Callas ustvarila vse – pela je 46 vlog -, se zdi, da je bilo podobno življenje samega Pasolinija. Mladega prostituta bi povabil na varen kraj, k sebi ali kjer je bil, tako pa je odšel prostovoljno smrti naproti. Intuicijo, ki vsakomur sporoča, česa naj ne dela, zlasti pa ponoči, je zanikal. Vsekakor pa ni mogel biti tako naiven, da bi se lahko sam uspešno spopadel z mafijo. Žal pa je ob smrti moral zelo trpeti, a je hkrati umrl povsem filmsko.
V teh dneh je bil na FB objavljen tekst, ki ga v tej obliki delim.
Pier Paolo Pasolini – človek, ki je preveč vedel
Noč je bila tiha. Rimski zrak je dihal slano sapo morja, ko je Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih režiserjev in intelektualcev 20. stoletja, zadnjič sedel v svoj Alfa Romeo GT. Pisal se je 1. november, leta 1975. Dan mrtvih, kar je grda ironija, mar ne? Zgolj nekaj ur kasneje so ga namreč brutalno pretepli, poteptali, ponižali in prevozili z lastnim avtomobilom na makadamski cesti v Ostii.
Umetnik, ki je preveč razkrival. Človek, ki je preveč vedel.
Pasolini se je rodil leta 1922 v Bologni, a nekaj svojega otroštva je, pazi ti to, preživel pri nas v Idriji, kjer je hodil v četrti razred. Kaj veš, morda je prav med meglicami Idrije prvič zaslutil, da življenje ne bo milo do tistih, ki mislijo s srcem.
V Italiji je odrasel v času političnih ekstremov, v svetu, kjer si moral izbrati stran – levico ali desnico, Boga ali partijo, kapital ali utopijo. Pasolini je izbral četrto možnost: resnico.
Bil je pesnik, ki je pisal o revnih, režiser, ki je snemal prostitutke, tatove in izobčence, pisatelj, ki je mislil s krvjo, ko je bilo treba, zato ni čudno, da mu družba tega nikoli ni odpustila.
Giuseppe Zigaina, kot ga je naslikal Paolo Monti
Ko je leta 1975 dokončal svojo filmsko norijo Salò ali 120 dni Sodome, so ga mnogi označili za bolnega. Za perverzneža. Za čudaka. Toda Salò ni bil pornografija, bil je prerokba. Film, ki je v svetu nacistične sadistične orgije videl metaforo kapitalizma. Svet, v katerem bogati razčlovečijo revne, vladajo z lažjo, razkošjem in nasiljem. Ali kot je pojasnil Pasolini: “Fašizem prihodnosti ne bo imel uniforme. Nosil bo kravato.” In danes vemo, da je imel je prav. Toda njegove izjave so motile napačne ljudi.
Pa še roman Petrolio je začel pisati, v katerem je razkrival povezave med politiko, mafijo, tajnimi službami in naftnim lobijem. Nekateri odlomki so izginili. Drugi so bili označeni kot neprimerni za objavo. In potem je prišla tista noč.
Giuseppe Zigaina na svojem domu v Červinjanu
Z Giuseppejem “Pinom” Pelosijem, komaj 17-letnim fantom, ki se je preživljal s prostitucijo, se je Pasolini dogovoril za srečanje. Pelosi je pozneje trdil, da je Pasolini želel zgolj zabavo. Morda to drži, morda pa je bil res zvabljen v past. Tisto noč sta se odpeljala proti morju. Tam, na zapuščeni cesti, je čakal še nekdo. Po uradni različici sta se sprla in Pelosi ga je napadel. A rane, ki jih je obdukcija pokazala, niso bile delo enega mladeniča. Pasolinijevo telo je bilo zlomljeno na dvanajstih mestih. Zlomljena rebra, raztrgani testisi, razbita lobanja. Po pretepu je storilec, ali še bolje, storilci, čez njegovo telo zapeljal z avtomobilom. Njegov obraz je bil popolnoma zmečkan, a v očeh je ostal tusti mir, ki ga imajo preroki, ko vedo, da jih svet ne bo razumel.
Policija je hitro zaprla primer. Pelosi je priznal umor in bil obsojen na devet let. Primer zaključen. Toda sence niso izginile.
Pelosi je leta 2005, tik pred smrtjo, javno povedal: “Nisem bil sam. Bili so trije. Govorili so z južnjaškim naglasom. Rekli so: ‘Uči se, tako se tepe komunist.’” DNK analiza, opravljena leta 2010, je razkrila sledi vsaj petih različnih moških na oblačilih žrtve. Sodišče je zadevo spet odprlo – a leta 2023 jo je znova zavrnilo. Preveč časa je minilo, preveč ljudi umrlo. Resnica je utonila v birokraciji.
Mnogi menijo, da so ga ubili fašistični plačanci, ki so mu hoteli dati lekcijo. Drugi trdijo, da je šlo za mafijsko sporočilo – “ne vtikaj se v nafto”.
Oriana Fallaci, legendarna novinarka, je napisala: “Pasolinija ni ubil fant. Ubil ga je sistem.” In res je – ubil ga je svet, ki se boji ogledala. Svet, ki se zgrozi, ko vidi svoj obraz brez ličil. Na mestu, kjer je padel, danes stoji literarni park in kip. Ob morju, kjer valovi ližejo zemljo, stoji kamen s pesnikovim imenom.
Italijani prihajajo tja v tišini. Nekateri molijo, drugi jočejo. Ni le spomenik umorjenemu umetniku. Je spomenik pogumu. Ker Pasolini je bil zadnji človek, ki si je upal povedati, da je cesar nag.
Ko gledamo nazaj, se zdi, kot bi njegov film Salò napovedal lastno smrt – nasilje, izprijenost, uničenje duše. A Pasolini je verjel, da umetnost ne more biti čista, če resničnost gnije. Njegov zadnji kader je bil lastno truplo – umetniški manifest v krvi.
Ko so ga našli, so ob njem ležali raztrgani rokopisi in cigareta. Morda je kadil, ko so ga napadli. Morda je tisti dim zadnjič videl nebo.
Pier Paolo Pasolini je bil otrok Idrije in prerok Rima. Bil je tisti redki umetnik, ki ni ustvarjal, da bi ugajal, ampak da bi opozoril. Njegovo telo je umrlo, toda njegove besede še vedno gorijo. Gorijo kot sveča na vetru, ki noče ugasniti.
Pasolinijeva smrt ni le konec življenja – je alegorija razpada Evrope, ki je nekoč verjela v umetnost, resnico in dušo. Ko je 2. novembra 1975 na obali v Ostii ležal razmesarjen, ni bil le mrtvi režiser. Bil je Evropa sama, raztrgana med kapitalom, ideologijo in izgubo smisla.
Njegovo truplo je bilo zemljevid – polomljen hrbet Italije, pretepen obraz resnice, zmečkana dlan humanizma. V svojih esejih je Pasolini svaril, da bo nova oblika fašizma prišla z nasmehom, z reklamo, z udobjem. Da bo človeka zasužnjil ekran, ne policaj. Da bo cenzuro zamenjal marketing, nasilje pa estetika ugajanja. Danes, ko gledamo svoje telefone in plešemo v ritmu algoritmov, vemo, da je imel prav.
Ni bil prerok zaradi svoje homoseksualnosti ali filmov, bil je prerok, ker je videl konec duše. V Italiji so ga pokopali z besedami, da je “padel kot pes”. Toda pes je bil človek, družba pa trop. Ironično – človek, ki je snemal o mesu, oblasti in sramoti, je končal kot simbol lastnih filmov. Kri, blato, zverinskost – vse to, kar je hotel razkriti svetu, je svet uporabil proti njemu. Umetnik, ki je snemal resnico, je umrl v režiji laži.
Ko danes hodimo po njegovem literarnem parku v Ostii, ko beremo njegove pesmi in gledamo Salò, ni to le spomin na preteklost. To je opomin. Da se umetnost in oblast nikoli ne gledata z očmi, ampak s strahom.
Da je tisti, ki govori preveč, vedno nevaren.
Da resnica, ki gori, ne razsvetljuje – temveč sežge.
Pasolini je nekoč zapisal: “Ne bojim se teme. Bojim se sveta, ki je oslepel v svetlobi.”
In morda prav zato še danes, petdeset let po njegovem umoru, njegove besede hodijo kot duhovi med nami – spominjajo nas, da je umetnost največji zločin proti laži.
In da je vsak, ki še upa misliti, hoditi po meji, kjer je stal Pasolini – med svetlobo in temo, med erosom in tanatosom, med umetnostjo in smrtjo.
Tam, nekje med morjem Ostie in meglicami Idrije, še vedno diha. Ne kot truplo. Kot resnica, ki se noče zadušiti.
“Živimo v času, ko resnica ne umira nasilno – umira tiho, med aplavzi,” je še en njegovih izjemnih citatov, ki ne sme utoniti v pozabo.
Petdeset let po svoji smrti Pasolini še vedno diha v kadrih mnogih sodobnih umetnikov. Njegov duh je tisti, ki se izmuzne skozi meglo in tiho šepne: »Ne laži.« Pedro Almodóvar, Derek Jarman, Paolo Sorrentino, Gaspar Noé, pa celo Lars von Trier, vsi so, zavestno ali ne, dediči njegove drznosti. Vsakič, ko film pokaže golo človeško ranljivost brez filtrov, ko besedilo udari kot klofuta resničnosti, tam je Pasolini.
Ni ga več fizično, a je postal arhetip umetnika, ki plača najvišjo ceno zato, da pove tisto, kar svet noče slišati. Sorrentino je nekoč izjavil, da je Pasolini »naučil Italijo gledati lastno bedo brez retuše«. Almodóvar je šel še dlje: “Brez Pasolinija bi bil film manj resnica in več lagodje.” Njegov vpliv sega tudi v politiko in filozofijo — v Barthesa, Ecoja, Foucaulta — vse tiste, ki so razumeli, da umetnost ni le ogledalo, ampak orodje upora. Pasolini je živel v času, ko so ljudje še verjeli, da umetnik lahko spremeni svet. Danes, ko svet spreminja umetnika, ga potrebujemo še bolj. Potrebujemo njegovo bolečino, da znova začutimo, da smo živi.
Ko bo čez stoletja kdo spraševal, kdo je bil Pasolini, bo odgovor preprost: Človek, ki je resnico ljubil bolj kot svoje življenje. In zato ga svet ni zmogel prenesti.
Pasolinijev umor ni bil le politični zločin, bil je kulturni. Italija se je tistega novembra 1975 zbudila brez svojega glasu vesti. A prav zato je njegova smrt postala dokaz, da ima umetnost posledice. Ko danes brskamo po arhivih, gledamo posnetke s sojenja ali beremo Petrolio, se zdi, kot bi poslušali še neizrečeno poglavje evropske zgodovine. Pasolini je napovedal, da bo resnica izginila ne zaradi cenzure, temveč zaradi apatične množice, ki se bo raje zabavala kot mislila. V tej prerokbi ni bil samo italijanski umetnik — bil je kronist človeškega razkroja, ki še vedno traja. (Avtorja na FB moram še identificirati, ker objava avtorsko ni povsem nedvoumna).
Spominjam pa se, da se je za prevajanje Pasolinijeve poezije že takoj zavzemal pesnik Andrej Medved, ki je Cirilu Zlobcu predlagal, da bi ga prevajala skupaj ali nekaj podobnega, a Zlobec ni sodeloval oziroma sprejel.
Marijan Zlobec